Zakonsko določena stojnina znaša 100 evrov za vsako začeto nadaljnjo uro čakanja na začetek nakladanja ali razkladanja blaga (po prvi uri zamude). Državni svet (v nadaljevanju: predlagatelj) ji je očital arbitrarnost in očitno nesorazmerje s škodo, ki prevoznikom zaradi zamud dejansko nastaja. Ustavno sodišče pa tem trditvam v odločbi v zadevi U-I-77/24 z dne 13. marca 2025 ni pritrdilo.
Uvodno je pojasnilo, da je predlagatelj menil, da je drugi odstavek 110.b člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS).
O načinu uresničevanja svobodne gospodarske pobude
Zatem je Ustavno sodišče razlogovalo, da URS zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Vendar to po besedah ustavnih sodnikov ne pomeni, da je lahko ravnanje tako pri ustanavljanju gospodarskih subjektov kot pri opravljanju gospodarske dejavnosti povsem svobodno. Pojasnilo je, da URS v prvem stavku drugega odstavka 74. člena pooblašča zakonodajalca, da opredeli pogoje za ustanavljanje gospodarskih subjektov, s čimer se glede na ustaljeno ustavnosodno presojo določa način uresničevanja te človekove pravice v smislu drugega odstavka 15. člena URS. Zakonodajalec ima po prepričanju Ustavnega sodišča prav na podlagi slednjega pooblastilo, da uredi način uresničevanja pravice iz prvega odstavka 74. člena URS tudi, ko gre za opravljanje gospodarske dejavnosti. Ker tako vzpostavlja ekonomsko politiko na posameznih področjih družbenega življenja, ki jo šteje za najprimernejšo za doseganje splošne družbene blaginje, ima pri tem široko polje proste presoje. Kajti kot je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče, po njegovem naziranju skrajno liberalistično pojmovanje podjetništva ni v skladu z URS. Zakonodajalec lahko, kot je poudarilo Ustavno sodišče, ne le predpiše način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude v skladu z drugim odstavkom 15. člena URS, ampak lahko določene oblike podjetništva tudi omeji v skladu s tretjim odstavkom 15. člena URS. Če je za to izkazana javna korist, lahko določi posebne subjektivne in/ali objektivne pogoje za podjetniško delovanje, ki pomenijo omejitev svobodne gospodarske pobude. Temelj za to mu po mnenju Ustavnega sodišča daje URS v drugem stavku drugega odstavka 74. člena, ki izrecno prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Na tej podlagi lahko, tako je menilo Ustavno sodišče, zakonodajalec s posamičnimi ukrepi omeji to človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, da se doseže spoštovanje navedene ustavne prepovedi. Ali pomeni posamezen zakonodajni ukrep na področju gospodarske dejavnosti način uresničevanja svobodne gospodarske pobude (drugi odstavek 15. člena in prvi odstavek 74. člena URS) ali pomeni že njeno omejevanje (tretji odstavek 15. člena in drugi stavek drugega odstavka 74. člena URS), je prepuščeno vsakokratni presoji konkretne ureditve, je poudarilo Ustavno sodišče in dodalo, da je meja med njima gibljiva in težko določljiva.
Nadaljevalo je, da ko presoja, ali posamezna ureditev pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude ali pa gre že za njeno omejitev in s tem poseg vanjo, upošteva, kako močno predpis oži polje podjetniškega udejstvovanja. Po ustaljeni ustavnosodni presoji gre za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, ko predpis posebej intenzivno oži polje podjetniške svobode. Za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude gre praviloma takrat, ko zakonodajalec subjektom neko ravnanje prepoveduje ali zapoveduje točno določeno ravnanje, ki subjektu ne omogoča prav nikakršnega polja za prosto podjetniško odločanje. Če pa ima subjekt v pretežni meri še zmeraj možnost svobodnega podjetniškega odločanja, gre za način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude. Vendar pa gre pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti za določanje načina uresničevanja pravice lahko le tedaj, ko ima pogoj realno vsebinsko zvezo s konkretno urejevano gospodarsko dejavnostjo. To je zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnost ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti. Če pa zakonodajalec omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev ali ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS oziroma za omejitev te pravice, je svojo dosedanjo prakso povzelo Ustavno sodišče.
Presoja v obravnavani zadevi
Pojasnilo je, da je moralo v predstavljeni zadevi odgovoriti na vprašanje, ali je dispozitivno pravilo iz izpodbijane določbe, da mora pošiljatelj oziroma prejemnik prevozniku plačati znesek 100 evrov za vsako začeto nadaljnjo uro čakanja na nakladanje ali razkladanje blaga (po prvi uri zamude z začetkom nakladanja ali razkladanja), način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude ali pa gre že za njeno omejitev oziroma poseg vanjo. Pri odgovoru na zastavljeno vprašanje je Ustavno sodišče izhajalo iz razlage drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 iz oddelka B. – I. te odločbe. Za ta odgovor je po presoji Ustavnega sodišča pomembna zlasti možnost, da se stranki prevozne pogodbe glede stojnine dogovorita drugače (tudi tako, da je sploh ni). Predlagatelj je sicer, kot je navedlo Ustavno sodišče, trdil, da je doseganje takega dogovora zdaj oteženo, vendar po drugi strani ni zatrjeval, da niso pravilne navedbe iz zakonodajnih gradiv in mnenja Vlade, da so prevozniki v pogajalskem smislu tipično šibkejša stran v razmerju do naročnikov prevozov. Ustavno sodišče zato ni bilo prepričano, da je možnost drugačnega (za pošiljatelja/prejemnika ugodnejšega) dogovora glede stojnine izrazito odmaknjena. Glede učinka na pogodbeno svobodo strank prevozne pogodbe po mnenju Ustavnega sodišča ni nepomembno, da je plačilo zakonsko določene stojnine ne le dispozitivno pravilo, ampak tudi pravilo, ki se ne nanaša na glavno obveznost naročnika prevoza (plačilo prevoznine), ampak na eno od stranskih obveznosti (ob dogovorjenem času začeti nakladanje ali razkladanje prevoznega sredstva).
Ustavno sodišče je zapisalo, da je teža učinka izpodbijane določbe omiljena tudi na račun tega, da se ne uporablja za prevozne pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo ZPCP-2I (56. člen ZPCP-2I), in tega, da se ne uporablja za nekatere prevoze blaga s tovornimi vozili, ki zahtevajo posebno prilagoditev nadgradnje oziroma posebno opremo (četrti odstavek 110.b člena ZPCP-2). Poleg tega mora naročnik prevoza stojnino plačati le, če vzrok za zamudo izvira iz njegove poslovne sfere, sfere, ki jo more in mora obvladovati. Drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 ima brez dvoma realno vsebinsko zvezo s konkretno urejevano gospodarsko dejavnostjo cestnega prevoza blaga. Zakonodajalec želi z njim zavarovati prevoznika kot šibkejšo stran v poslovnih razmerjih, ki nastajajo v tej dejavnosti, je prepričano Ustavno sodišče, ki meni, da je nazadnje treba upoštevati, da celotna mreža obligacijskih pravil, ki jo pretežno tvorijo dispozitivna pravila obligacijskega prava, v dobršni meri ni povsem nevtralna; po razporeditvi bremen in tveganj oziroma ugodnosti in koristi se posamezna pravila relativno bolj nagibajo k tej ali oni stranki obligacijskega razmerja. Za večino teh pravil (prav zato, ker so dispozitivna, torej jih je mogoče sporazumno modificirati ali izključiti) bi bilo očitno absurdno šteti, da gre za posege v pravico iz prvega odstavka 74. člena URS, ki so ustavno skladni le, če so sorazmerni, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Upoštevaje navedeno je ugotovilo, da izpodbijana ureditev stojnine za zamudo z začetkom nakladanja ali razkladanja blaga v cestnem prometu pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude. Ustavno sodišče v takem primeru preizkusi, ali je zakonodajalec za ukrep imel razumen razlog. Pri tem je treba razumnost razumeti kot zvezo med ukrepom in ciljem, torej kot zahtevo po stvarni povezanosti ukrepa s predmetom urejanja. To tudi pomeni, da Ustavno sodišče skladnosti drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 s prvim odstavkom 74. člena URS ni moglo presojati glede na njegovo sorazmernost. To presojo namreč Ustavno sodišče opravlja le v primerih posegov v pravico iz prvega odstavka 74. člena URS.
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je namen drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 v prvi vrsti varstvo prevoznikov kot šibkejše strani nasproti pošiljateljem in prejemnikom blaga tako, da naj bi obveznost plačila stojnine vplivala na pošiljatelje in prejemnike blaga na način, da ne bi več zamujali z nakladanjem in razkladanjem. S tem naj bi se preprečilo nastajanje (verižnih) zamud, ki prevoznikom povzročajo velike organizacijske težave in stroške, vključno s plačevanjem sankcij za (prevozniške) zamude proti drugim naročnikom prevozov. V tem smislu naj bi grozeča stojnina generalno preventivno preprečevala kršenje pogodbeno dogovorjenega začetka nakladanja ali razkladanja blaga. Ustavno sodišče meni, da ima drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 še en konkretnejši cilj (v okviru splošnega cilja varstva prevoznikov), ki je enak enemu od ciljev pogodbene kazni – da naj se pogodbi zvesti stranki omogoči, da na učinkovit način (ker je njen dokazni položaj olajšan) doseže povrnitev škode, ki ji lahko nastane zaradi kršitve obveznosti druge pogodbene stranke. Sama po sebi sta po oceni Ustavnega sodišča oba cilja izpodbijane ureditve – generalno preventivni in kompenzacijski – zagotovo razumna. Kljub temu je moralo preveriti še, ali obstaja stvarna povezanost med tema ciljema in izpodbijanim ukrepom.
Razlogovalo je, da zakonsko določena stojnina znaša 100 evrov za vsako začeto nadaljnjo uro čakanja na začetek nakladanja ali razkladanja blaga (po prvi uri zamude). Predlagatelj ji je očital arbitrarnost in očitno nesorazmerje s škodo, ki prevoznikom zaradi zamud dejansko nastaja. Ustavno sodišče pa tem trditvam ni pritrdilo. Pojasnilo je, da je stojnino mogoče tudi pogodbeno znižati. Glede višine škode, ki nastaja prevoznikom zaradi protipravnega čakanja na začetek nakladanja ali razkladanja, je po oceni Ustavnega sodišča jasno, da je njena višina zelo odvisna od primera do primera. So primeri, ko škode dejansko ni, primeri, ko je škoda zelo visoka (prevoznik lahko na primer izgubi pomembnega pogodbenega partnerja, ker mu zaradi zamud predhodnega naročnika pri pomembnem poslu ni mogel zagotoviti pravočasnega prihoda na lokacijo prevzema ali dostave blaga), in verjetno najpogostejši primeri, ko je prevoznikova škoda med obema skrajnostma. Upoštevaje tudi generalno preventivno komponento stojnine (ki mora biti, da bi tako delovala, v višini, ki bo pošiljatelja ali prejemnika ustrezno prizadela) po oceni Ustavnega sodišča njeni višini ni mogoče očitati nerazumnosti.
Zaključek
Zato je sklenilo, da je imel zakonodajalec za drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 razumen razlog. To po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da izpodbijana določba ustavno dopustno ureja način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena URS in zato z njo ni v neskladju.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
