O upoštevnem mnenju otroka v postopku njegove vrnitve po Haaški konvenciji iz leta 1980

Uvod

Ustavno sodišče je obširno razložilo, da ni ustavno in konvencijsko sporno izhodišče presoje v izpodbijanih sklepih, da sodišče tudi v postopku vrnitve otroka po Haaški konvenciji iz leta 1980 ni dolžno le slediti izraženi volji otroka, ampak mora oceniti otrokovo zrelost in pristnost njegove izražene volje, kot tudi, ali otrok odločno nasprotuje vrnitvi, in nato presoditi, ali je upoštevanje mnenja otroka temu tudi ob upoštevanju drugih okoliščin primera v največjo korist, pri tem pa mora izhajati iz domneve, da je otroku praviloma v največjo korist, če se vrne v državo izvora. Da je otrokova korist glavno vodilo tudi v teh postopkih, je Ustavno sodišče že poudarilo. Ni pa se še opredelilo do pomena oziroma upoštevnosti otrokove izražene volje v teh sodnih postopkih.

Možnost dekličinega sodelovanja v postopku

Ustavno sodišče je zapisalo, da je z vidika otrokove pravice, da poda v postopku vrnitve po Haaški konvenciji iz leta 1980 upoštevno mnenje, najprej pomembno, da je bila enajstletni deklici v obravnavani zadevi dana možnost sodelovanja v postopku s tem, ko je bilo z njo opravljenih več razgovorov, tako s strani centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) kot tudi s strani razpravljajoče sodnice. Z vidika te človekove pravice je po oceni Ustavnega sodišča tudi pomembno, da je v izpodbijanih sklepih dekličina izražena volja ustrezno predstavljena ter v okviru proste dokazne ocene sodišča tudi ovrednotena z razumnimi pravnimi argumenti. Neutemeljen je bil po presoji Ustavnega sodišča v zvezi s tem pritožnikov očitek o arbitrarni dokazni oceni dekličine izjave, saj sodišči v izpodbijanih sklepih dosledno navajata, da je deklica večkrat povedala, da se v Nemčijo ne želi vrniti, da nasprotuje selitvi v Č. in da bi se raje šolala v Sloveniji. Sodišči sta ob tako ugotovljenem dejanskem stanju po mnenju Ustavnega sodišča le sprejeli pravno oceno, da dekličina želja, da se ne bi vrnila v Nemčijo, v okoliščinah obravnavanega primera za zavrnitev materine zahteve za njeno vrnitev ne zadošča. Prav tako Ustavno sodišče ni pritrdilo pritožniku, da bi morala razpravljajoča sodnica, če se je že odločila, da je deklica dovolj stara za to, da z njo opravi neformalen razgovor, njeno mnenje že zato tudi upoštevati. Prav na podlagi neformalnega razgovora z deklico je razpravljajoča sodnica lahko ocenila, ali je ta dovolj zrela, da razume pomen in posledice svoje izjave, oziroma ali je sposobna avtonomno oblikovati svojo voljo (ali je torej izraženo mnenje avtentično njeno ali pa ga je morebiti oblikovala pod pomembnim vplivom očeta) ter kako odločno deklica nasprotuje vrnitvi v Nemčijo, je bilo jasno Ustavno sodišče. Poudarilo je, da ni bil utemeljen pritožnikov očitek, da naj bi že iz 96. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter iz 143. in 158. člena Družinskega zakonika (DZ) kot tudi iz sodne prakse izhajalo, da razpravljajoča sodnica praviloma ne bi smela sama opraviti razgovora z otrokom. V slovenski sodni praksi je, tako meni Ustavno sodišče, prisotnost sodnika ob razgovoru z otrokom sicer redka. Vendar pritožnik zmotno meni, da bi bile dekličine koristi s tem, ko bi razgovor z njo opravil sodni izvedenec in ne razpravljajoča sodnica, bolj varovane. Prav s tem, ko si sodnik ob neformalnem razgovoru z otrokom o njem ustvari neposreden vtis, je otroku praviloma zagotovljena višja raven varstva njegovih človekovih pravic, je pojasnilo Ustavno sodišče, ki je dodalo, da ni utemeljen pritožnikov očitek, da razpravljajoča sodnica nikoli ne more sama oceniti otrokove zrelosti oziroma pristnosti njegovega mnenja.

Pravni standard »otrokovo nasprotovanje vrnitvi«

Kljub predstavljenemu se je Ustavno sodišče vprašalo, ali nista sodišči – z vidika dekličine pravice do učinkovitega izjavljanja v tem družinskem sporu iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena URS – s prestrogimi merili napolnili pravnega standarda »otrokovega nasprotovanja vrnitvi« iz drugega odstavka 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980 oziroma ali nista preuranjeno – ne da bi dejansko stanje podrobneje raziskali – zaključili, da dekličinemu mnenju, da bi rada ostala pri očetu v Sloveniji, ne moreta slediti, ker njena izražena volja ni v celoti pristna in ker deklica glede na svojo starost in druge okoliščine primera verjetno tudi ne razume dovolj pomena tega postopka.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da sta sodišči kot odločilni razlog za neupoštevnost dekličinega mnenja, da se ne želi vrniti v Nemčijo, navedli, da deklica vrnitvi v Nemčijo ne nasprotuje dovolj odločno, ampak da gre zgolj za z vidika drugega odstavka 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980 neupoštevno preferiranje ene države pred drugo. Pri tem sta izhajali iz izhodišča, da mora biti otrokovo nasprotovanje vrnitvi, da je lahko upoštevno, odločno, neomajno ter utemeljeno z resnimi razlogi oziroma da kljub dekličinemu nasprotovanju vrnitvi ni zadržkov za vrnitev, če v državi izvora ne bodo ogrožene njene koristi. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da mora biti nasprotovanje odločno, da torej zgolj preferiranje ene države pred drugo ne zadošča, sicer po presoji Ustavnega sodišča razumno utemeljilo med drugim tudi s primerjalnopravnim argumentom. Vendar je sodišče pri tem drugače od sodne prakse, na katero se sklicuje, zapisalo, da mora biti nasprotovanje vrnitvi ne le odločno, ampak tudi utemeljeno z resnimi razlogi. Tuja sodna praksa, na katero se med drugim sklicuje sodišče, namreč govori o razumljivih, utemeljenih razlogih, je opozorilo Ustavno sodišče in nadaljevalo, da sklepa o tem, da pri tem ne gre zgolj za ponesrečen zapis ali za obiter dictum, ampak da je sodišče svoje merilo presoje s tem zasnovalo nesprejemljivo strogo, utemeljujejo posebne okoliščine obravnavanega primera. Tako strogemu merilu »resnosti razlogov« pa je pritrdilo tudi višje sodišče z zapisom, da kljub dekličinemu nasprotovanju vrnitvi v Nemčijo ni zadržkov za vrnitev, ker da v primeru vrnitve v Nemčijo njene koristi ne bodo ogrožene, je razlogovalo Ustavno sodišče.

Poudarilo je, da navedbe resnih razlogov drugi odstavek 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980 ne zahteva. Obstoj resne nevarnosti za vrnitev ter zaradi tega ogroženost koristi otroka sta pogoja za uveljavljanje zadržka iz točke b prvega odstavka 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980, medtem ko temelji drugi odstavek 13. člena te konvencijske določbe na premisleku, da je lahko v največjo korist (dovolj starega in zrelega) otroka tudi, če sodišče upošteva njegovo nasprotovanje vrnitvi v državo izvora (neodvisno od tega, ali bi bil lahko otrok tam resno ogrožen ali ne). Stališče, da mora biti otrokovo nasprotovanje vrnitvi v državo izvora utemeljeno z resnimi razlogi, da torej ne zadošča, da otrok svoje odločno nasprotovanje vrnitvi v državo izvora utemelji z razumljivimi, življenjsko prepričljivimi razlogi, pa po presoji ustavnih sodnikov učinkuje na otrokovo pravico, da poda v postopku vrnitve po Haaški konvenciji upoštevno mnenje (iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena URS), tudi nesorazmerno omejujoče. Na to kažejo prav okoliščine obravnavanega primera, je poudarilo Ustavno sodišče.

Razlogovalo je, da tako iz izpodbijanih sodnih odločb kot tudi iz podatkov sodnega spisa izhaja, da sta imeli sodišči pri odločanju v obravnavani zadevi več mnenj CSD, ki so med drugim temeljila na razgovorih strokovnih delavcev CSD z deklico. Ta pa je v vseh razgovorih s CSD izjavila, da se želi šolati v Sloveniji in da se ne želi vrniti v Nemčijo (čeprav si želi ohraniti stike z mamo), pri tem je to svojo izjavo tudi utemeljila z razlogi, za katere se je Ustavnemu sodišču zdelo, da izvirajo iz njenih osebnih izkušenj. Deklica je, kot je navedlo Ustavno sodišče, tudi ob neformalnem razgovoru z razpravljajočo sodnico z dne 13. decembra 2023 večkrat izjavila, da se v Nemčiji ne počuti dobro, da je šola v Sloveniji boljša, da so sošolke v Sloveniji boljše, da je šola v Nemčiji slabša, da otroci niso tako prijazni, da se v novi šoli v Č. ne počuti dobro, da se v Nemčiji tudi zaradi materinega partnerja ne počuti dobro, pri čemer je deklica tudi izrecno izjavila: »nočem iti v Nemčijo«, »moja želja je, da bi bila v Sloveniji«, »nočem, da bi odločili, da grem nazaj v Nemčijo«, »glede Nemčije povem, da se tam nisem dobro počutila, mami sem povedala, to ne upošteva«. Vse navedeno je Ustavno sodišče utrdilo v prepričanju, da pri zapisu v izpodbijanih sklepih, da mora biti otrokovo nasprotovanje vrnitvi ne le odločno, ampak utemeljeno z resnimi razlogi, ne gre le za obiter dictum, ampak za ratio decidendi, torej za prav tako, z vidika dekličine pravice, da je slišana v postopku vrnitve po Haaški konvenciji iz leta 1980, pretirano strogo nosilno stališče, s katerim sta sodišči napolnili pravni standard »otrokovega nasprotovanja vrnitvi« iz drugega odstavka 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980 ter zato dekličino nasprotovanje vrnitvi v državo izvora ustavnopravno neustrezno opredelili zgolj za »neupoštevno preferiranje ene države pred drugo«. Tako nosilno stališče izpodbijanih sklepov po oceni Ustavnega sodišča ni sprejemljivo z vidika dekličine pravice, da se v postopku vrnitve po Haaški konvenciji iz leta 1980 upošteva njeno mnenje, kolikor je to v skladu z njeno največjo koristjo, iz 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena URS.

Druga argumenta

Ustavno sodišče je navedlo, da je stališče o neupoštevnosti dekličinega mnenja v izpodbijanih sklepih sicer utemeljeno še z argumentom o vprašljivi pristnosti dekličine izražene volje. Vendar že iz utemeljitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da gre le za dodaten, in ne nosilni razlog. Tako izpodbijano odločitev razume tudi dekličina mati. Sodišče prve stopnje je, kot je pojasnilo Ustavno sodišče, namreč v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je verjetno, da je dekličina volja vsaj do neke mere izražena pod vplivom očeta, kar omenja tudi CSD v mnenju z dne 4. decembra 2023. Pa četudi bi sodišči temu stališču morebiti pripisali večjo težo, kot se zdi, da sta mu jo, bi bilo tako – na načelni ravni sicer ustavno sprejemljivo stališče o neupoštevnosti izražene volje otroka, ki ni pristna – v okoliščinah obravnavanega primera sporno z vidika dekličine pravice biti slišana v tem sodnem postopku, je poudarilo Ustavno sodišče.

Po oceni slednjega je sodišče prve stopnje svoje stališče, da je do neke mere vprašljiva pristnost dekličine izražene volje, sicer utemeljilo z razumnimi razlogi. Vendar pa se, tako meni Ustavno sodišče, sodišče pri tem ni soočilo z vsemi razlogi, s katerimi je deklica utemeljevala svoje nasprotovanje vrnitvi v Nemčijo (ampak predvsem s tistimi, ki po njegovi oceni kažejo na določen vpliv pritožnika nanjo). V obravnavani zadevi je bilo po mnenju Ustavnega sodišča treba pomembno težo pripisati okoliščini, da ne gre za tipičen primer mednarodnega protipravnega odvzema, ko bi bila deklica iztrgana iz svojega dotedanjega okolja in premeščena v njej tuje okolje, ampak sta sodišči ugotovili, da je deklica, nasprotno, vpeta tudi v slovensko okolje, v katerem se je vsaj zadnji dve leti vzporedno šolala. Glede na to po oceni Ustavnega sodišča ni bilo mogoče spregledati, da temelji dekličina izpoved o tem, zakaj ne želi nazaj v Nemčijo oziroma zakaj se želi šolati v Sloveniji, predvsem na njenih lastnih izkušnjah. Deklica je torej navajala predvsem lastne, svoji starosti primerne razloge za zavračanje vrnitve v državo izvora, ne le domnevno pritožnikovih, je presodilo Ustavno sodišče in dodalo, da se zdi, ko gre za enajstletno deklico, ki svoje nasprotovanje vrnitvi utemeljuje z dovolj konkretiziranimi razlogi, za katere ima realno podlago, ustavnopravno vprašljivo stališče, da tako mnenje (kljub zaznanemu možnemu vplivu očeta na določene dekličine poglede) ne more biti upoštevno, ter da pa bi prav konkretizirana utemeljitev dekličinega mnenja utegnila kazati tudi na njeno zadostno zrelost in sposobnost avtonomnega odločanja.

V zvezi s stališči pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče pojasnilo, da sicer življenjsko logično sklepanje, da je neupravičeno premeščen otrok nedvomno dovzeten za stališča starša, ki ga neupravičeno zadržuje, še ne utemeljuje avtomatičnega sklepa, da otrokovo mnenje v nobenem primeru – četudi je otrok konkretno pojasnil razloge za svoje nasprotovanje vrnitvi v državo izvora – že zato ne more biti oblikovano dovolj avtonomno in posledično ne more biti upoštevno v sodnem postopku. Izkustveno verjeten vpliv starša, ki otroka neupravičeno zadržuje, nanj ima lahko – za to, da se v teh postopkih da ustrezna teža otrokovi pravici do izjavljanja – po oceni Ustavnega sodišča za posledico neupoštevanje mnenja sicer dovolj zrelega otroka le, če je ta vpliv po razumni presoji sodišč večji od običajnega, če gre torej za starševo načrtno manipuliranje z otrokom oziroma za otrokovo indoktrinacijo, o čemer je mogoče med drugim sklepati prav na podlagi razlogov, s katerimi otrok utemeljuje svoje nasprotovanje vrnitvi. V obravnavani zadevi pa je enajstletna deklica po že navedenem nasprotovala vrnitvi v državo izvora s konkretiziranimi razlogi, za katere ima realno podlago, je bilo kritično Ustavno sodišče. Poudarilo je, da v tej zadevi ni nepomembno, da je deklica že ob prvem razgovoru na CSD izpovedala, da se želi v prihodnje šolati (zgolj) v Sloveniji, tedaj pa še ni mogla biti pod pomembnim vplivom pritožnika.

»Do neke mere vprašljiva pristnost izražene volje deklice« glede na vse okoliščine obravnavanega primera torej ne more biti odločilen, ustavnopravno zadosten razlog za neupoštevnost dekličine izražene volje. Tako je po že obrazloženem razumeti tudi sklep sodišča prve stopnje. Če pa sta sodišči pritožnikovemu domnevnemu vplivu na deklico morebiti pripisali večjo težo, kot se nakazuje glede na razloge izpodbijanih sklepov, bi morali to vprašanje, kot utemeljeno uveljavlja pritožnik, dodatno raziskati in utemeljiti. To terja varstvo največje koristi otroka v konkretnem sodnem postopku, je razlogovalo Ustavno sodišče.

To se je soočilo še z enim argumentom iz izpodbijanih sklepov, in sicer: »da je na podlagi vsega navedenega vprašljivo, v kolikšni meri je zdaj enajstletna deklica sposobna razumeti vse razsežnosti svojega kompleksnega položaja in oceniti svoje dolgoročne koristi, kakor tudi, koliko v resnici razume namen predmetnega postopka (v primerjavi s postopkom glede varstva in vzgoje)«. Sodišči sta torej izrazili tudi dvom glede dekličine zrelosti, vendar tudi tega stališča v okoliščinah obravnavanega primera (upoštevaje pri tem dekličino starost, mnenja CSD o upoštevnosti njene izražene volje in razloge, s katerimi deklica nasprotuje vrnitvi) po naziranju Ustavnega sodišča nista utemeljili z zadostnimi, ustavno sprejemljivimi razlogi.

Zaključek

Ustavno sodišče je zato zaključilo, da sta sodišči v tej zadevi izhodišče svoje presoje zasnovali pretirano omejujoče z vidika dekličine pravice, da poda v postopku vrnitve po Haaški konvenciji iz leta 1980, ki pomembno vpliva na njeno življenje, upoštevno mnenje s tem, ko sta šteli, da mora navajati dovolj resne razloge za svoje nasprotovanje vrnitvi v državo izvora, in tudi s tem, ko sta šteli, da se mora pri tem zavedati svojih dolgoročnih koristi, obenem pa ne sme biti pod nikakršnim vplivom starša, ki jo protipravno zadržuje, za to, da je njeno mnenje lahko upoštevno. S tem sta po presoji Ustavnega sodišča kršili dekličino pravico iz 22. člena URS v zvezi s prvim odstavkom 56. člena URS. Nesprejemljiva z vidika navedene človekove pravice deklice je po prepričanju ustavnih sodnikov v okoliščinah obravnavanega primera, ki niti niso bile dovolj raziskane, tudi pavšalna utemeljitev sodišč o vprašljivi zadostni zrelosti enajstletne deklice, da bi bilo lahko njeno mnenje v tem sodnem postopku upoštevano. Hkrati sta sodišči s takim pristopom kršili procesni vidik pritožnikove pravice do družinskega življenja iz 22. člena URS v zvezi s prvim odstavkom 54. člena URS, je dodalo Ustavno sodišče. Pojasnilo je, da izpodbijana odločitev o pritožnikovi dolžnosti vrnitve hčerke v Nemčijo omejuje uresničevanje njegove pravice do družinskega življenja, tako omejevanje pa je ustavno dopustno le, če ga utemeljuje otrokova največja korist. Če ta ni bila ustavnopravno ustrezno ovrednotena oziroma če dejansko stanje v smeri ugotavljanja največje koristi otroka v konkretnem postopku kljub zavzemanju starša za to ni bilo dovolj raziskano in posledično tudi odločitev v tem pogledu ni ustavnopravno zadostno obrazložena, je s tem nedopustno poseženo ne le v človekove pravice otroka, ampak tudi v človekove pravice starša, ki se zavzema za to, da otroka, domnevno prav zaradi take njegove avtonomno oblikovane volje, ne vrne v državo izvora, je pojasnilo Ustavno sodišče, ki je zaradi ugotovljenih kršitev človekovih pravic izpodbijana sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.