O ukrepu znižanja sodniške plače

Zakonska ureditev

Zakon o sodniški službi (ZSS) v drugem in tretjem odstavku 34. člena določa:

»Če iz dveh zaporednih ocen, ki se izdelata vsake tri leta, izhaja, da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, se mu izreče znižanje plače do višine 20 odstotkov za čas do enega leta. 

Personalni svet predloži oceno sodniške službe iz prejšnjega odstavka Sodnemu svetu, ki izda odločbo o znižanju plače.«

O pristojnosti Sodnega sveta

Vrhovno sodišče je razlogovalo, da drži, da citirana zakonska podlaga določa enako posledico, kot jo je mogoče izreči v disciplinskem postopku, saj je disciplinska sankcija znižanja plače prav tako mogoča do višine 20 odstotkov za čas do enega leta, o čemer odloči disciplinsko sodišče. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni videti ustavnih omejitev za to, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel (tudi) Sodni svet. Iz Ustave Republike Slovenije (URS) po oceni vrhovnih sodnikov ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. ZSS je jasno določil pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku: sodniška plača se lahko zmanjša (le) na podlagi pravnomočne sodbe disciplinskega sodišča, odločbe Sodnega sveta ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je sodnik začasno odstranjen iz sodniške službe ali je zoper njega odrejen pripor (52. člen ZSS). Zgolj dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna, je bilo jasno Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je dalje presodilo, da je imel zakonodajalec za ureditev več različnih primerov, ki utemeljujejo znižanje plače sodnika, tudi razumne razloge. Tako znižanje plače na podlagi slabega opravljanja sodniške službe v določenem časovnem obdobju po presoji Vrhovnega sodišča pomeni le nasprotni odraz siceršnje možnosti sodnika, da na podlagi dobrega opravljanja dela doseže napredovanje in s tem zvišanje svoje plače. Pri tem gre torej za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Navedeno je zakonodajalec tudi omejil s tem, da je v primeru slabega opravljanja dela v daljšem obdobju (na podlagi dveh ocen personalnega sveta, torej po šestih letih) predvidel časovno omejen poseg v plačo sodnika. S tem ko pridobi sodnik, ki je delo opravljal slabo, za določen čas nižjo plačo od sodnika, ki je svoje delo dobro opravljal, lahko pozitivno vpliva na motivacijo tega in drugih sodnikov, upoštevajoč načelo pravičnosti in javni interes, je razlogovalo Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je dodalo, da je Ustavno sodišče že presojalo o odločanju Sodnega sveta o ukrepih, ki pomenijo poseg v položaj sodnika (tudi o prenehanju funkcije kot posledici negativne ocene sodniške službe). Pri tem v svoji ustavnosodni presoji ni ugotovilo, da bi bile pristojnosti in postopek odločanja Sodnega sveta glede izrekanja takega ukrepa neustavni. Nasprotno, da o tem odloča Sodni svet, je v skladu z njegovo funkcijo, kar je potrjeno tako v praksi Vrhovnega sodišča kot Ustavnega sodišča. Ob tem pa je tudi pomembno, da je vsakemu sodniku – kot tožnici v obravnavani zadevi – zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, je poudarilo Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je prepričano, da četudi gre pri navedenem ukrepu iz drugega in tretjega odstavka 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu in da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ob tem pa tudi ni videti, da bi bila taka zakonska ureditev v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen URS), saj tudi tožnica v zvezi s tem ni podala nobenih ustavnopravnih argumentov.

O potrebni večini

Vrhovno sodišče je pojasnilo še, da je odločanje Sodnega sveta s kvalificirano večino (dvotretjinsko večino vseh članov) predvideno le v primerih, ki so z zakonom ali na zakonu temelječem Poslovniku Sodnega sveta izrecno predpisani. Glede na natančnost določitve primerov, ki so urejeni v 29. členu Zakona o sodnem svetu (ZSSve) in 35. členu Poslovnika tako primera znižanja plače, kot je obravnavani, ki temelji na posebnem pooblastilu Sodnemu svetu iz tretjega odstavka 34. člena ZSS, ni mogoče enačiti z odločanjem o uvrstitvi sodnika v plačni razred, za katerega je predpisana taka kvalificirana večina (četrta alineja prvega odstavka 29. člena ZSSve). Pri znižanju plače po oceni Vrhovnega sodišča gre res za poseg v položaj sodnika, a razen splošnega sklicevanja na 2. in 125. člen URS tožnica ne pojasni, zakaj bi iz ustavnega varstva sodniške neodvisnosti izhajala zahteva, da mora Sodni svet odločati o navedenem znižanju plače s kvalificirano večino. V zvezi s tem ima tožena stranka prav, ko poudarja, da je tak poseg omejen z zakonom na točno določen primer (dveh zaporednih ocen), prav tako pa je omejen tudi po trajanju in višini (do 20 odstotkov plače, do enega leta), je poudarilo Vrhovno sodišče. Dodalo je, da navedene ocene izdelajo za to pristojni personalni sveti ter da lahko sodnik zoper oceno personalnega sveta višjega sodišča uveljavi pravno sredstvo. Sicer ni mogoče videti drugih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče zakonodajalcu očitati ustavno neskladno urejanje, če tovrstni ukrep ni pogojen s posebno kvalificirano večino za njegovo sprejetje. Tožena stranka zato ni kršila ne URS ne zakona s tem, ko je izpodbijani akt sprejela s predpisano (običajno) večino glasov članov Sodnega sveta, je zaključilo Vrhovno sodišče.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.