Pooblastilo Vrhovnega sodišča, da ob ugotovitvi utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ), vložene po merilu pomembnega pravnega vprašanja, spremeni ali razveljavi pravno nepravilno sodno odločbo (tretji odstavek 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), je prekomerno sredstvo za dosego razvoja prava prek sodne prakse in zagotavljanje enotnosti sodne prakse, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-46/24 z dne 3. oktobra 2024.
Poseg v pravico do sodnega varstva
Ustavno sodišče se je najprej opredelilo do vprašanja, ali posega v pravico do sodnega varstva tretji odstavek 391. člena ZPP, kolikor določa, da mora Vrhovno sodišče, če spozna, da je ZVZ, vložena po merilu pomembnega pravnega vprašanja, utemeljena, poseči v izpodbijano pravnomočno sodno odločbo, ker mu sporno pravilo prepoveduje izdajo le ugotovitvene sodbe o kršitvi zakona (in/ali Ustave Republike Slovenije (URS)), ker gre za zadevo, v kateri revizije ni mogoče dopustiti.
Spomnilo je, da je v odločbi v zadevah U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. junija 2011 pojasnilo, da razmejitev med primeri, ko gre za omejitev pravice ali le za določitev načina uresničevanja, ni vedno enostavna. Po navedbah Ustavnega sodišča je treba upoštevati intenzivnost učinka zakonske določbe na samo vsebino človekove pravice do sodnega varstva v smislu možnosti njenega učinkovitega uveljavljanja oziroma na njeno ustavno varovano jedro, pa tudi sistemsko umestitev sporne določbe in celovito presojo njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega predpisa in drugih predpisov.
Učinek izpodbijanega dela tretjega odstavka 391. člena ZPP je treba po presoji Ustavnega sodišča opazovati z vidika njegovega učinka na pravnomočno sodno odločbo, zoper katero se ZVZ lahko vloži (prvi in drugi odstavek 385. člena ZPP). Po mnenju Ustavnega sodišča je pomembno, da se ZVZ vlaga zoper pravnomočne sodne odločbe, izdane na prvi in drugi stopnji sojenja (peti in sedmi odstavek 385. člena ZPP). Človekova pravica do sodnega varstva ima po besedah ustavnih sodnikov poudarjen pomen prav pred sodiščema prve in druge stopnje; tisto, kar je za to pravico kot pravico do meritorne odločitve bistveno in tvori njeno jedro, se uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje. Ustavno sodišče je pojasnilo, da je zahteva po spoštovanju pravnomočnosti sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Po vsebini enako razlago 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) pa sprejema tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Ustavno sodišče je zapisalo, da presoja zakonsko ureditev, ki Vrhovnemu sodišču nalaga, da ob izpolnitvi predpisanih pogojev na podlagi vložene ZVZ pravnomočno sodbo ali sklep sodišča razveljavi ali spremeni. To pomeni, kot je navedlo Ustavno sodišče, da izpodbijana pravnomočna odločitev ne obstaja več oziroma ne obstaja z vsebino, s kakršno je postala pravnomočna. Do tega pride na podlagi presoje o utemeljenosti izrednega pravnega sredstva državnega tožilstva, torej državnega organa, ki ni stranka pravdnega postopka in ne nastopa kot pooblaščenec stranke pravdnega postopka, je razlogovalo Ustavno sodišče.
Ocenilo je, da izpodbijana ureditev, zlasti zaradi jakosti svojega učinka na tisto, kar je za to človekovo pravico bistveno, brez dvoma posega v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS. V nadaljevanju je moralo zato presoditi, ali je takšen poseg dopusten.
Ustavno dopusten cilj posega
Ugotovilo je, da Državni zbor ni pojasnil, kakšen bi bil lahko ustavno dopusten cilj izpodbijanega posega v pravico iz prvega odstavka 23. člena URS, a ima ZVZ iz tretjega odstavka 385. člena ZPP kot pravno sredstvo po mnenju Ustavnega sodišča po sebi jasen cilj. Namen te vrste ZVZ kot izrednega pravnega sredstva je v zagotavljanju javnega interesa, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, to je v odgovarjanju na pomembna pravna vprašanja. To stališče je po prepričanju Ustavnega sodišča mogoče razbrati tako iz zakonodajnega gradiva, sodne prakse rednih sodišč in tudi stališč teorije. Hkrati je po oceni Ustavnega sodišča pri ZVZ javni interes še bolj celostno uveljavljen kot pri reviziji, saj državni tožilec, ki se odloča o vložitvi ZVZ, sprejme ustrezno odločitev le na podlagi objektivne in nevtralne presoje o izpolnjenosti pogojev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, medtem ko je za stranko, ki vlaga predlog za dopustitev revizije, in za samo revizijo motiv tega ravnanja vendarle praviloma varstvo individualnih pravic in interesov stranke, je zapisalo Ustavno sodišče.
Po mnenju slednjega cilj sporne omejitve človekove pravice do sodnega varstva (to je pooblastila Vrhovnega sodišča, da na podlagi vložene ZVZ poseže v pravnomočno sodno odločbo) ne more biti drugačen od cilja same ZVZ kot izrednega pravnega sredstva. Možnost (v nekaterih primerih) doseči razveljavitev ali spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe ali sklepa je navsezadnje integralni del instituta ZVZ, kot je oblikovan v slovenskem pravnem redu. Gre tudi za sodnemu odločanju nasploh inherentna pooblastila. Težko bi bilo sprejeti, da je cilj oziroma namen posameznega elementa tega pravnega instituta drugačen od cilja oziroma namena celote. Cilj izpodbijane ureditve je torej v zagotavljanju javnega interesa po uradni dolžnosti, ki se kaže v razvoju prava prek sodne prakse in v zagotavljanju enotnosti sodne prakse, to je v odgovarjanju na pomembna pravna vprašanja, je pojasnilo Ustavno sodišče in ugotovilo, da presojani poseg v človekovo pravico iz prvega odstavka 23. člena URS zasleduje ustavno dopustni cilj in s tega vidika ni nedopusten.
Primernost sredstva
Pooblastilo Vrhovnega sodišča, da ob ugotovitvi utemeljenosti ZVZ, vložene po merilu pomembnega pravnega vprašanja, spremeni ali razveljavi pravno nepravilno sodno odločbo, je po presoji Ustavnega sodišča tudi primerno sredstvo za dosego objektivnih koristi za pravni red, kot sta nadaljnji razvoj prava in zagotavljanje enotnosti sodne prakse po predstavah najvišjega rednega sodišča v državi. S posegom v izpodbijano sodno odločbo tako, da se zadeva vrne v odločanje nižjim sodiščem, oziroma tako, da izpodbijana sodna odločba obstane s spremenjeno vsebino, v skladu s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča, je po mnenju Ustavnega sodišča te koristi očitno mogoče doseči.
Prekomernost posega
Vendar je navedene objektivne koristi za pravni red po oceni Ustavnega sodišča očitno mogoče doseči tudi brez posega v izpodbijano sodno odločbo, torej brez posega v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS. Za usmeritveno – pravotvorno funkcijo Vrhovnega sodišča z njenim značilnim pogledom »v prihodnost« so namreč odločilna pravna stališča Vrhovnega sodišča, ki so vsebovana in temeljito obrazložena (lahko tudi že) v njegovi ugotovitveni odločbi, ne pa njegovo morebitno pooblastilo za poseg v pravnomočno sodbo ali sklep, je bilo jasno Ustavno sodišče. Zato je zaključilo, da torej poseg v človekovo pravico do sodnega varstva ni nujen za dosego ustavno dopustnega cilja in je prekomeren ter je tretji odstavek 391. člena ZPP v izpodbijanem delu v neskladju s prvim odstavkom 23. člena URS. Tako je v tretjem odstavku 391. člena ZPP razveljavilo besede »ali če zoper pravnomočno sodno odločbo revizije ni mogoče dopustiti«.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
