Položaja revidenta se v fazi odločanja o dopustitvi revizije in v fazi vsebinskega odločanja o dopuščeni reviziji v bistvenem razlikujeta, zato sme zakonodajalec ravnanje sodišča z nepopolno revidentovo vlogo različno urejati, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-209/23 z dne 13. marca 2025. Tako je odločilo, da 377. člen v zvezi s 383. in 336. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena ZPP izključuje uporabo 108. člena ZPP, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS).
Predlagateljeve navedbe
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je Vrhovno sodišče (v nadaljevanju: predlagatelj) zatrjevalo, da naj bi prišlo do zakonodajalčevega neenakega obravnavanja dveh primerljivih procesnih položajev revidenta (stranke, ki vlaga revizijo/predlog za dopustitev revizije) v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V fazi odločanja o dopustitvi revizije naj bi zakonodajalec predvidel uporabo 108. člena ZPP in s tem omogočil pozivanje stranke (revidenta) k predložitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje. To pomeni, da za nepopolno vlogo ni določil sankcije zavrženja. Nasprotno pa v fazi odločanja o dopuščeni reviziji v primeru nepopolne vloge (ko revident ne priloži predloga za dopustitev revizije in/ali sklepa o dopustitvi revizije) zakonodajalec naj ne bi uredil pozivanja stranke (revidenta), saj ni določil, da se 108. člen ZPP uporablja v tej fazi revizijskega postopka.
Po navedbah Ustavnega sodišča je predlagatelj smiselno zatrjeval, da načelo enakosti zakonodajalca zavezuje k enaki obravnavi nepopolnih revidentovih vlog v celotnem revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. Po mnenju predlagatelja sta si procesna položaja revidenta v fazi odločanja o dopustitvi revizije in v fazi vsebinskega odločanja o dopuščeni reviziji v bistvenem toliko podobna, da terjata enako obravnavo njegovih nepopolnih vlog.
Presoja Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče pa je najprej povzelo svoja dosedanja stališča. Zapisalo je, da URS pravice do revizije ne zagotavlja, zato je v prostem polju zakonodajalčeve presoje, (1) ali bo omogočil revizijo v civilnih zadevah, (2) kakšne namene bo to izredno pravno sredstvo pretežno imelo in (3) ali ga bo podvrgel pristopni kontroli (Vrhovnega) sodišča. Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. decembra 2022 povzelo stališče primerjalne teorije, da pravno sredstvo, ki ga obravnava Vrhovno sodišče, uresničuje javni interes po varovanju enotnosti pravnega sistema in zakonitosti sodniških odločitev, s tem pa posredno – z varstvom javnega interesa – tudi individualne interese posameznikov. Po drugi strani pa revizija (brez pristopne kontrole) kot izredno pravno sredstvo, ki je na voljo stranki sodnega postopka, po oceni Ustavnega sodišča uresničuje zlasti individualni interes stranke, osredotočene na razrešitev konkretnega spora. Od ureditve izrednega pravnega sredstva je torej odvisno, ali bo kateri od navedenih interesov prevladal, in če bo, kateri, je poudarilo Ustavno sodišče.
Nato je poudarilo še, da je v navedeni zadevi ključna primerjava revidentovega položaja v dveh fazah revizijskega postopka – v fazi dopustitve revizije in v fazi odločanja o dopuščeni reviziji. Sistem dopuščene revizije v fazi odločanja o dopustitvi revizije po besedah ustavnih sodnikov v središče postavlja revizijo kot sredstvo za dosego ciljev, objektivno pomembnih z vidika pravnega reda kot celote. Vrhovnemu sodišču kot najvišji avtoriteti sodne oblasti glede razlage in uporabe zakona omogoča izrekanje o pomembnih pravnih vprašanjih, s čimer zagotavlja razvoj prava prek sodne prakse. Po oceni Ustavnega sodišča poudarja in krepi odgovornost Vrhovnega sodišča za poenotenje sodne prakse v državi in s tem za zagotovitev enakosti pred zakonom. Ureditev tega izrednega pravnega sredstva se osredinja na varstvo javnega interesa, je navedlo Ustavno sodišče in dodalo, da je že sprejelo stališče, da postopek odločanja o dopustitvi revizije ni usmerjen k varovanju individualnih pravic strank v konkretnih primerih, temveč k iskanju prvin, ki konkretni primer in interese strank v konkretnem sodnem postopku presegajo. Je preliminarni postopek sui generis, v katerem poskuša stranka, ki je predlog za dopustitev revizije vložila (revident), s »svojim« primerom izzvati javni interes. Odločanje o tem, ali strankin primer vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, nosi v sebi le neznatno mero odločanja o njenih »pravicah, obveznostih in pravnih koristih«. Nasprotna stranka v fazi odločanja o dopustitvi revizije sploh ne sodeluje, še več, o predlogu za dopustitev revizije niti ni obveščena. V revizijski postopek nasprotna stranka »vstopi« šele, ko ji je vročen izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije, je razlogovalo Ustavno sodišče.
Pojasnilo je, da če postopek odločanja o dopustitvi revizije pokaže, da je zadeva temeljnega precedenčnega pomena in zato terja vsebinski odgovor Vrhovnega sodišča, pride do zlitja objektivnega pomena zadeve s subjektivnim interesom strank. Subjektivni interes pravdnih strank torej postane upošteven šele v trenutku, ko Vrhovno sodišče revizijo dopusti, in pod pogojem, da stranka revizijo tudi dejansko vloži, je bilo jasno Ustavno sodišče. Zapisalo je, da ko Vrhovno sodišče z meritornim odločanjem o dopuščeni reviziji izvršuje svojo v javni interes usmerjeno vlogo, odloča tudi o individualni pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu (obeh) strank postopka. V to (drugo) fazo revizijskega postopka vstopi tudi nasprotna stranka, saj ji je vročen izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije, da se lahko o reviziji in prilogah izjavi (22. člen URS).
Po presoji Ustavnega sodišča se drugačen namen obeh faz revizijskega postopka izraža tudi v različnih zahtevah glede obrazloženosti odločitev, ki jih sprejme Vrhovno sodišče. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo, iz pravice do izjavljanja in do poštenega postopka iz 22. člena URS ne izhaja dolžnost Vrhovnega sodišča vsebinsko obrazložiti odločitev o tem, ali bo glede na merilo javnega interesa dopustilo pravno sredstvo, ki ga človekove pravice ne terjajo. Z vidika tega procesnega jamstva zadošča, da se Vrhovno sodišče v sklepu le splošno sklicuje na zakonske razloge za nedopustitev revizije. V fazi odločanja o dopuščeni reviziji pa nastopi zahteva po vsebinsko poglobljeni, izčrpni in precizno izraženi argumentaciji.
Zaključek
Iz predstavljenega po naziranju Ustavnega sodišča izhaja, da položaj revidenta v posameznih fazah revizijskega postopka ni primerljiv (v bistvenem podoben). V fazi dopustitve revizije so po mnenju Ustavnega sodišča individualni interesi pravdnih strank (interesi revidenta) potisnjeni v ozadje, prevladuje javni interes. V fazi meritornega odločanja o dopuščeni reviziji pa v ospredje stopi subjektivni interes pravdnih strank. Položaja revidenta se v fazi odločanja o dopustitvi revizije in v fazi vsebinskega odločanja o dopuščeni reviziji torej v bistvenem razlikujeta, zato sme zakonodajalec ravnanje sodišča z nepopolno revidentovo vlogo različno urejati, je bilo jasno Ustavno sodišče. Zato je presodilo, da 377. člen v zvezi s 383. in 336. členom ZPP, kolikor v položaju po drugem odstavku 373. člena ZPP izključuje uporabo 108. člena ZPP, ni v neskladju z URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
