O prekomernem posegu v pravico do pritožbe družbenika

Ustavno sodišče je pojasnilo, da v primeru začetka stečajnega postopka gre za popolno prenehanje upravljavskih in premoženjskih pravic družbenikov, ki jim ostane le še imetništvo terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase, ki se z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži (drugi odstavek 373. člena ZFPPIPP). Kljub temu jim določbe tretjega in četrtega odstavka 234. člena ZFPPIPP možnosti pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka, kadar predlog vloži dolžnik pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP, ne daje. Ustavno sodišče je zato presojalo, ali je taka ureditev v skladu s 25. členom URS, ki določa pravico do pravnega sredstva. Najprej je ocenilo, da sporna ureditev predstavlja poseg v to pravico, zatem pa je presojalo, ali je takšen poseg dopusten.

Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče ustavne pravice omejiti le, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen URS), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.

O ustavno dopustnem cilju

Ustavno sodišče je zapisalo, da ne more pritrditi zakonodajalcu, da začetek stečajnega postopka ne posega v korporacijske pravice družbenikov. Začetek stečajnega postopka namreč te pravice (upravljavske in premoženjske) po mnenju ustavnih sodnikov povsem izvotli, saj družbenikom ostane le še imetništvo terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase, ki se z načrtom končne razdelitve razdeli družbenikom stečajnega dolžnika v sorazmerju z njihovimi deleži (drugi odstavek 373. člena ZFPPIPP).

Poudarilo je, da zakonodajalec ustavno dopustnega cilja ne more utemeljiti le s sklicevanjem, da je izpodbijani ukrep enak oziroma primerljiv ukrepom, ki jih poznajo drugi pravni redi. Poleg tega v obravnavanem primeru po oceni Ustavnega sodišča primerjalnopravni argumenti Državnega zbora in Vlade sploh ne držijo. Že predlagatelj je namreč po presoji Ustavnega sodišča pravilno opozoril, da sicer drži, da v nemški ureditvi družbenik kapitalske družbe ne more vložiti pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, vendar nemška ureditev dolžniškega stečaja ne temelji na domnevi insolventnosti. Če uvedbo postopka predlaga dolžnik sam, se insolventnost ne domneva, kot se v položaju po prvem odstavku 234. člena ZFPPIPP, temveč nosi dolžnik, ki ima predlagalno upravičenje, dokazno breme, je izpostavilo Ustavno sodišče in dodalo, da podobno velja tudi, kadar dolžnik predlaga začetek stečaja že zaradi grozeče plačilne nesposobnosti, ki jo mora prav tako izkazati. Sodna praksa zahteva, da mora dolžnik podati predlog v substancirani in razumljivi obliki. Če je trditvena podlaga pomanjkljiva ali pa manjkajo listine, mora sodišče predlog zavrniti. Še pomembnejša je po mnenju Ustavnega sodišča okoliščina, da je zakonodajalec prezrl, da nemški Temeljni zakon (Grundgesetz) ne zagotavlja instančne presoje oziroma pravice do pritožbe, kot jo zagotavlja 25. člen URS.

Vendar pa je, kot je zapisalo Ustavno sodišče, iz zakonodajnega gradiva razvidno, da je cilj sporne ureditve v ZFPPIPP tudi zagotoviti hitrost stečajnega postopka in hkrati s tem skrajšati obdobje negotovosti za delavce kot posebej varovane kategorije stečajnih upnikov. S tem pa je zakonodajalec po presoji Ustavnega sodišča zasledoval ustavno dopusten cilj, ki lahko utemelji poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

O primernosti posega

V nadaljevanju je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je navedeni poseg primeren za dosego zasledovanih ciljev. Pojasnilo je, da je poseg primeren za uresničitev želenega, ustavno dopustnega cilja, če je z njim ta cilj mogoče doseči. Ukrep je neprimeren šele takrat, kadar sredstvo za dosego cilja ni v razumni zvezi s tem ciljem in kadar s sredstvom navedenega cilja v nobenem primeru ni mogoče doseči, ne le zgolj v določenem obsegu, oziroma kadar je prispevek sredstva k cilju povsem zanemarljiv in torej v bistvu ne prispeva k zasledovanemu cilju.

Ustavno sodišče je razlogovalo, da na načelni ravni vložitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev lahko podaljša trajanje vsakega postopka, najmanj za čas odločanja višjega sodišča o pritožbi. Dodaten zastoj v postopku zagotovo lahko povzroči tudi vročanje prvostopenjske odločitve osebam, legitimiranim za vložitev pritožbe, še posebej če gre za čezmejno vročanje. To pomeni, da se s tem, ko zakonodajalec opusti možnost pritožbe, dejansko postopek lahko odvije hitreje, s čimer se tudi pomembno skrajša čas od izdaje odločitve do njene pravnomočnosti. Cilj hitrosti postopka je s takim ukrepom torej mogoče doseči, je bilo jasno Ustavno sodišče, ki pa je opozorilo, da pa se zastavlja vprašanje, ali in koliko k zasledovanim ciljem lahko pripomore izključitev možnosti vložitve pritožbe družbenika družbe z omejeno odgovornostjo zoper sklep sodišča o začetku stečajnega postopka, kadar predlog vloži dolžnik pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP.

Ustavno sodišče je spomnilo, da pritožba v postopkih zaradi insolventnosti ni suspenzivno pravno sredstvo (drugi odstavek 125. člena ZFPPIPP). Ker morebitna pritožba družbenika izvršitve sklepa o začetku stečajnega postopka ne bi zadržala, nastopijo pravne posledice začetka stečajnega postopka takoj, to je z začetkom dneva, ko je objavljen oklic o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 244. člena ZFPPIPP). Da bi zaradi morebitne vložitve pritožbe družbenika lahko prišlo do upoštevnih neformalnih ovir pri izvršitvi navedenega sklepa ter posledično do vpliva na sam tek stečajnega postopka in s tem na doseganje zasledovanih ciljev stečajnega postopka, po naziranju Ustavnega sodišča ni videti. Tudi sicer v primeru morebitnega nastanka takšnih ovir to ne bi bistveno vplivalo na navedeni postopek in doseganje omenjenih ciljev, saj je pritožbeni postopek na drugi stopnji v postopkih zaradi insolventnosti zelo hiter. Sodišče mora namreč o pritožbi odločiti v zelo kratkem roku, to je v 15 dneh od njenega prejetja (tretji odstavek 125. člena ZFPPIPP). Zato sama možnost pritožbe družbenika zoper sklep o začetku stečajnega postopka, kadar predlog vloži dolžnik sam pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP, ne vpliva na hitrost poteka stečajnega postopka oziroma je njen vpliv zanemarljiv, je presodilo Ustavno sodišče. Dodalo je, da je zakonodajalec sicer trdil, da naj bi vročanje sklepa o začetku stečajnega postopka družbenikom bistveno podaljšalo trajanje stečajnih postopkov. Vendar te trditve po mnenju Ustavnega sodišča ostajajo na posplošeni ravni, saj iz zakonodajnega gradiva ni mogoče razbrati, kakšen je dejanski negativni vpliv vročanja na podaljšanje trajanja stečajnih postopkov v praksi.

Navedeno zato po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da izključitev pritožbe družbenika zoper sklep o začetku stečajnega postopka ni primeren ukrep za dosego zasledovanih ciljev, saj ne pripomore posebej k hitrosti stečajnega postopka. Izključitev pritožbe družbenika družbe z omejeno odgovornostjo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, kadar je ta začet na podlagi predloga dolžnika pod pogoji iz 38. člena ZFPPIPP, pomeni prekomeren poseg v pravico do pritožbe iz 25. člena URS. Ker je Ustavno sodišče presodilo, da poseg ni primeren za dosego zasledovanega cilja, se z drugimi merili testa sorazmernosti ni ukvarjalo.

Zaključek

Ustavno sodišče je tako presodilo, da sta tretji in četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP v neskladju s 25. členom URS.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.