Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je v skladu z zakonom, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 12/2024 z dne 20. novembra 2024. Pojasnilo je tudi, da je morala upravna enota na to ob uvedbi razlastitvenega postopka paziti po uradni dolžnosti.
Dopuščeno revizijsko vprašanje
Vrhovno sodišče je dopustilo revizijsko vprašanje, ali je upravni organ v postopku razlastitve dolžan po uradni dolžnosti preveriti, ali ponudba, vročena razlastitvenemu zavezancu in priložena zahtevi za uvedbo razlastitvenega postopka, ustreza zahtevam iz 197. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2), ali pa to preveri le na ugovor zavezanca.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je najprej navedlo 197. člen ZUreP-2, ki je urejal vsebino ponudbe za odkup nepremičnine. Ta je določal:
(1) Ponudbo za odkup pripravi razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve na podlagi ocenjene vrednosti nepremičnine ter ocenjenih nadomestil za škodo in drugih stroškov v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo odškodnino za razlastitev.
(2) Za namen priprave ponudbe za odkup nepremičnine ima razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve pravico pridobiti podatke iz uradnih evidenc.
(3) Kadar je za ocenjevanje vrednosti nepremičnine treba pridobiti podatke, ki se ne vodijo v uradnih evidencah, imata cenilec iz drugega odstavka 47. člena tega zakona, razlastitveni upravičenec in investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve za ta namen pravico pridobiti podatke neposredno od lastnika nepremičnine ali od imetnika stvarnih ter obligacijskih pravic na njej.
Po presoji Vrhovnega sodišča iz tega člena jasno izhaja, da je zakonodajalec predpisal tako podlago za oblikovanje navedene ponudbe kot tudi dovoljenja za dostop do podatkov, ki so bili za to potrebni. Vrhovno sodišče je izpostavilo, da je iz ZUreP-2 izhajal pomemben poudarek dogovoru med razlastitvenim upravičencem in zavezancem, ki je moral potekati na vsebinsko jasnih temeljih in okvirjih (ocenjena vrednost nepremičnine, nadomestil za škodo itd.). Zato v takih primerih po mnenju vrhovnih sodnikov ni šlo za v celoti prosto (dispozitivno) oblikovanje pogodbene volje razlastitvenega upravičenca na način, tako da bi mu bilo prepuščeno, kakšna je lahko vsebina ponudbe razlastitvenemu zavezancu in na kakšni podlagi se ta lahko določi. Iz zakona je torej izhajalo (najmanj) to, da je bila ponudba pripravljena na podlagi ustrezne ocene vrednosti v skladu z določbami ZUreP-2, ki urejajo odškodnino za razlastitev (206. člen in nasl. ZUreP-2), in da je cenitev opravila za to upravičena kvalificirana oseba (47. člen ZUreP-2), je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Po njegovi oceni je iz navedenih določb tudi razvidno, da podaja nezakonite ponudbe, torej take, ki je bila oblikovana v nasprotju z navedenimi zakonskimi zahtevami, ni mogla upravičiti naknadnega razlastitvenega postopka. Razlastitvenemu zavezancu je moralo biti za to po presoji Vrhovnega sodišča omogočeno, da se vključi v resna pogajanja, še preden se je začel razlastitveni postopek. To pa je bilo mogoče le, če je lahko tudi sam preveril, ali je ponudba pripravljena v skladu z zahtevami ZUreP-2, in na tej podlagi sprejel (informirano) odločitev o tem, ali se bo svojemu lastništvu nepremičnine odrekel ali ne – torej ali bo ponudbo sprejel ali jo zavrnil, je opozorilo Vrhovno sodišče. Pojasnilo je, da so se lahko s tem v skladu z zakonom zavarovali pravno varovani interesi razlastitvenega zavezanca že tedaj in ne šele v morebitnem naknadnem postopku razlastitve oziroma določitve ustrezne odškodnine.
Nato je Vrhovno sodišče razlogovalo, da je moral zakonito sestavljeno ponudbo razlastitveni upravičenec torej posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je v skladu z zakonom. Res je sicer, je navedlo Vrhovno sodišče, da ZUreP-2 ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo v skladu z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar po prepričanju Vrhovnega sodišča ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Zato je Vrhovno sodišče tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da razlastitveni upravičenec ne more nadomestiti pomanjkljivosti ponudbe s tem, da v fazi vložitve zahteve za razlastitev predloži ponudbo s cenitvijo, ki pa je razlastitveni zavezanec ni prejel.
Na navedeno je morala upravna enota po stališču Vrhovnega sodišča paziti ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej, tako je menilo Vrhovno sodišče, določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)). Prav tako pa je morala upravna enota ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199. člena ZUreP-2), je pojasnilo Vrhovno sodišče, ki pa je hkrati opozorilo, da pa je po drugi strani navedeni formalni preizkus imel svoje meje. Tako pristojni upravni organ ni bil dolžan glede zakonitosti vsebine ponudbe presojati več od tega, kar je zahteval ZUreP-2 v 197. členu in je moralo biti izpolnjeno že v razmerju do razlastitvenega zavezanca. Konkretneje to na primer pomeni, da je bil upravni organ sicer dolžan ugotoviti, da je priložena ponudba pripravljena na podlagi cenitve, ki jo je pripravil kvalificirani cenilec, ne pa tudi, da je bila cenitev opravljena pravilno (ali je prišlo do pomot, napačne uporabe metodologije itd.), je prepričano Vrhovno sodišče.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje
To je tako na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da je bil upravni organ v postopku razlastitve dolžan na prvi stopnji pri odločanju o uvedbi razlastitvenega postopka (200. člen ZUreP-2) po uradni dolžnosti preveriti, ali je ponudba, vročena razlastitvenemu zavezancu in priložena zahtevi za uvedbo razlastitvenega postopka, ustrezala zahtevam iz 197. člena ZUreP-2.
Ob tem je Vrhovno sodišče poudarilo, da gre pri tej presoji za ugotavljanje izpolnjenosti procesne predpostavke (popolnosti vloge, potek roka za sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine itd.) na prvi stopnji upravnega odločanja in da zato ne gre za vprašanja, ki bi jih z vseh vidikov presojal tudi drugostopenjski organ po uradni dolžnosti pri odločanju o pritožbi (247. člen ZUP), torej tudi tedaj, če tega stranka ne bi izpodbijala v svojih pritožbenih navedbah. Če je na primer pri vprašanju pravilnosti in zakonitosti ponudbe iz 197. člena ZUreP-2 šlo za vprašanje, ali je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejstva v zvezi z njo, je bil to pritožbeni organ dolžan presojati samo tedaj, če je to pritožnik uveljavljal v svoji pritožbi, je zaključilo Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
