Zaradi narave delovnega razmerja, v katerem je delavec podrejen delodajalcu, je treba tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo, je odločilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi VIII Ips 14/2023 z dne 24. oktobra 2023.
Oris dejanskega stanja
Delodajalka (v nadaljevanju: toženka) je prejela anonimno pismo o nepravilnostih pri delu njene kadrovske službe, z grožnjo javne objave, če nepravilnosti ne bodo odpravljene. Ker je želela ugotoviti, kdo je odgovoren za razkrivanje podatkov in preprečiti njihovo uhajanje, je izvedla poligrafsko testiranje delavk, med katerimi sta bili tudi tožnici. Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi poligrafskega testiranja ugotovili toženkino protipravno ravnanje in tožnicama prisodili vsaki po 2000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Dopuščeno revizijsko vprašanje
Vrhovno sodišče je med drugim dopustilo revizijsko vprašanje, ali izvedba poligrafskega testiranja delavca pri delodajalcu kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca pomeni protipravno ravnanje oziroma nesorazmeren poseg v osebnostne pravice delavca.
Razlogovanje Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je najprej pojasnilo, da je v slovenski zakonodaji uporaba poligrafa predvidena v povezavi s postopkom odkrivanja storilcev kaznivih dejanj. Izvajanje poligrafskega postopka je določeno kot eno izmed policijskih pooblastil, ki jih imajo policisti pri opravljanju policijskih nalog (33. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)). Po 48. členu ZNPPol smejo policisti poligrafski postopek izvesti kot pripomoček pri preiskovanju kaznivih dejanj ob upoštevanju okoliščin kaznivega dejanja. Ob začetku postopka morajo osebo seznaniti: (1) z namenom in načinom izvedbe poligrafskega postopka in delovanjem poligrafskega aparata, (2) da se sme poligrafski postopek opraviti le z njenim soglasjem ter (3) da se rezultati poligrafskega postopka ne morejo uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku (prvi odstavek). Poligrafski postopek se sme izvesti samo s pisnim soglasjem osebe (drugi odstavek). Policist mora poligrafski postopek prekiniti, če oseba soglasje zanj umakne ali če policist ugotovi, da je oseba v psihofizičnem stanju, ki ni primerno za ta postopek (tretji odstavek). Minister predpiše način pridobitve soglasja in način seznanitve osebe po prvem odstavku tega člena. Tehnične kriterije in postopek izvedbe poligrafskega postopka pa z internim aktom določi generalni direktor policije (četrti odstavek), je še ureditev povzelo Vrhovno sodišče.
Dalje je opozorilo, da možnost poligrafskega testiranja ni urejena v drugih zakonih, niti v Zakonu o detektivski dejavnosti (ZDD-1), saj po določbi 32. člena tega zakona detektiv ne sme opravljati upravičenj, za katere so z zakonom določeni oziroma pooblaščeni policija, sodišča in drugi pravosodni organi. Zato po presoji Vrhovnega sodišča okoliščina, da je toženka poligrafsko testiranje izvedla ob pomoči detektiva in ob sodelovanju osebe, ki je usposobljena za izvedbo poligrafskega postopka, sama po sebi ne zadošča za presojo o utemeljenosti testiranja. Pri tem je Vrhovno sodišče pritrdilo toženki, da delodajalcu noben pravni akt izrecno ne prepoveduje uporabe poligrafa v delovnem razmerju, vendar to po mnenju Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je bila uporaba poligrafa v tem primeru dopustna. Prav tako je Vrhovno sodišče ocenilo, da je ob primerjavi poligrafa in alkotesta toženka spregledala, da je uporaba alkotesta v delovnem razmerju regulirana (51. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)), uporaba poligrafa pa ne.
Vrhovno sodišče je kot napačno presodilo tudi toženkino izhodišče, da naj bi imela pravno podlago za svoje ravnanje v 48. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), po katerem se osebni podatki delavcev lahko zbirajo, obdelujejo, uporabljajo in posredujejo tretjim osebam, če je to določeno z ZDR-1 ali drugim zakonom ali če je to potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v povezavi z delovnim razmerjem. Ta določba je namreč po naziranju Vrhovnega sodišča namenjena varstvu delavčevih osebnih podatkov, tega pa toženka z uporabo poligrafa ni zasledovala. Poligrafsko testiranje je bilo izvedeno le v njenem interesu, z namenom odkriti avtorja anonimke in preprečiti uhajanje podatkov, je še opozorilo Vrhovno sodišče.
Pojasnilo je, da se je toženka sklicevala tudi na prvi odstavek 140. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil. To pomeni, da privolitev oškodovanca lahko izključi protipravnost ravnanja in škode. Privolitev učinkuje le, če so izpolnjene splošne predpostavke za njeno veljavnost, med katerimi je svobodna volja (drugi odstavek 18. člena OZ). Pri presoji privolitve je torej treba upoštevati, na kaj se nanaša, in okoliščine, v katerih je do nje prišlo, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Zapisalo je, da gre v pričujočem primeru za privolitev v poligrafsko testiranje, ki glede na način izvedbe predstavlja invaziven poseg v človekovo integriteto ter s tem v nedotakljivost duševne celovitosti, zasebnosti in dostojanstva. Po mnenju vrhovnih sodnikov je treba posebej upoštevati, da je bila privolitev tožnic dana v okviru delovnega razmerja kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva ter varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba po presoji Vrhovnega sodišča tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.
Odgovor na revizijsko vprašanje
Zatem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da iz dejanskih ugotovitev sodišča druge in prve stopnje izhaja, da sta imeli tožnici pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot »storilki« glede anonimke. To po oceni Vrhovnega sodišča pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna, uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna. Vrhovno sodišče je zato na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da izvedba poligrafskega testiranja pri delodajalcu kljub vnaprejšnji pisni privolitvi delavca v okoliščinah tega primera pomeni protipravno ravnanje delodajalca.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
