O pogoju, da je odvetnik vreden zaupanja

Ustavna ureditev

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da Ustava Republike Slovenije (URS) v prvem odstavku 137. člena določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Odvetništvo ima – tako Vrhovno sodišče – v pravnem sistemu dvojno vlogo. Po eni strani je del pravosodja, po drugi pa je služba, ki jo kot svobodni poklic opravljajo tisti, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu in podzakonskih predpisih. URS v navedeni določbi odvetništvo obravnava le kot del pravosodja, ne ureja pa ga kot svobodnega poklica. Tako za odvetništvo kot zasebno službo veljajo nekatera druga pravila URS, zlasti tista iz II. poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, na primer 49. člen (svoboda dela), ter iz III. poglavja o gospodarskih in socialnih razmerjih, na primer 74. člen (podjetništvo). Podrobnejšo ureditev odvetništva URS prepušča zakonu. To področje na zakonski ravni ureja Zakon o odvetništvu (ZOdv), etičnost dela odvetnikov pa Kodeks odvetniške poklicne etike (Kodeks). Tako ZOdv kot Kodeks urejata odvetništvo kot službo, ki jo vežejo predvsem visoki etični standardi dela, ki jih morajo odvetniki pri svojem delu spoštovati in uveljavljati, je razlogovalo Vrhovno sodišče.

Zakonska ureditev

Poudarilo je, da za opravljanje nalog, določenih v 2. členu ZOdv, zakon ne zahteva le strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. V drugem odstavku 11. člena ZOdv tako določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnik praviloma ne sme odkloniti zastopanja stranke, če ga kot zagovornika ali pooblaščenca stranke v skladu z zakonom postavi sodišče (tretji odstavek 5. člena ZOdv). Odvetnik mora varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka (prvi odstavek 6. člena ZOdv), in mora uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa (prvi odstavek 11. člena ZOdv). Odvetnik mora vestno opravljati odvetniški poklic in je odgovoren za kršitve dolžnosti pri njegovem opravljanju (59. člen ZOdv), je zakonsko ureditev povzelo Vrhovno sodišče in dodalo, da se torej od odvetnikov zaradi njihove vloge bolj kot od drugih državljanov zahteva večje spoštovanje etičnih načel.

Glede na to je imel po presoji Vrhovnega sodišča zakonodajalec, kot je opozorilo tudi že Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-371/98 z dne 24. maja 2001, upravičljiv razlog, da je kot pogoj za opravljanje odvetniškega poklica določil, da je lahko odvetnik le tista oseba, ki je vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica in določba 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv po oceni Vrhovnega sodišča tudi ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS.

Vrhovno sodišče je nadaljevalo, da ZOdv v prvem odstavku 25. člena določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, da lahko opravlja odvetniško dejavnost oziroma postane odvetnik. V 7. točki navedene določbe je kot pogoj določeno, da je odvetnik lahko, kdor »je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.« Prvi odstavek 27. člena ZOdv opredeljuje pogoj iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv tako, da določa, v katerih primerih ta ni izpolnjen, in sicer kot prvi primer določa obsodbo za kaznivo dejanje, zaradi katerega je posameznik moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica; kot drugi primer pa določa takšno obnašanje osebe, da je mogoče na podlagi njenega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala odvetniškega poklica. Po 50. členu ZOdv mora pogoj iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv izpolnjevati tudi odvetniški kandidat.

Vrhovno sodišče je opozorilo, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi presodilo, da pogoj, ki zahteva, da je odvetnik lahko le oseba, ki je vredna zaupanja za vestno in pošteno opravljanje odvetniškega poklica, ne posega nedopustno v pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS, pravico zasebnosti in osebnostne pravice iz 35. člena URS ter pravico do proste izbire poklica iz drugega odstavka 49. člena URS. Zakonodajalčevega predhodno pojasnjenega cilja ni mogoče doseči s predpisovanjem le strokovnih pogojev. Za dosego tega cilja je bilo – kot je navedlo Vrhovno sodišče – po presoji Ustavnega sodišča nujno določiti tudi pogoj, da lahko odvetniško dejavnost opravljajo osebe, za katere je mogoče pričakovati, da bodo opravljale odvetniški poklic v skladu s Kodeksom. Vrhovno sodišče je ponovilo, da ima odvetništvo »kot del pravosodja« pomembno vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema ter spomnilo, da je Ustavno sodišče ocenilo, da je zato pogoj vestnega in poštenega opravljanja, ki ga je določil zakonodajalec za opravljanje tega poklica, nujen. Prav tako pa je tudi primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Vrhovno sodišče je dalje razložilo, da ugotavljanje navedenega pogoja pomeni ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic. Ugotovitev, da kandidat ne izpolnjuje navedenega pogoja, pomeni omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, torej omejitev opravljanja tega poklica. Vendar je poseg v navedene ustavne pravice v sorazmerju z varovanimi ustavnimi pravicami drugih oseb, da jim je zagotovljena pravna pomoč odvetnikov, katerim lahko zaupajo, da bodo opravljali svoje naloge strokovno in v skladu z določenimi etičnimi načeli. Pri tem je Vrhovno sodišče dodalo, da je na pomembnost vloge odvetnikov v pravosodju večkrat opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice – med drugim, da morajo državljani, da bi zaupali v pravosodje, zaupati v sposobnost pravniških poklicev, da zagotovijo učinkovito zastopanje.

Ugotavljanje (ne)izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv

Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv je po presoji Vrhovnega sodišča treba primarno izhajati iz predstavljenih izhodišč, še zlasti zakonodajalčevega namena.

Ključno je torej, kot je poudarilo Vrhovno sodišče, da mora biti sklepanje, da oseba ne bo opravljala odvetniškega poklica vestno in pošteno, utemeljeno, kar pomeni, da morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine in dejstva, ki upravičujejo takšen »utemeljen sklep«. Ne zadostuje zgolj domneva ali sum na nepošteno in nevestno opravljanje odvetniškega poklica, temveč se zahteva določena stopnja dokazanosti. Nadalje mora biti po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepanje tudi obrazloženo – navedeno mora biti, katero dosedanje obnašanje ali katera dosedanja ravnanja osebe so tista, ki utemeljujejo sklepanje, da ni podano jamstvo za pošteno in vestno opravljanje odvetniškega poklica, kot to zahteva ZOdv.

Vrhovno sodišče je pritrdilo Ustavnemu sodišču, da ugotavljanje izpolnjevanja navedenega pogoja nujno predpostavlja ugotavljanje določenih konkretnih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic. Oseba, ki želi postati odvetnik, vnaprej ve, da se bo pred vpisom v imenik odvetnikov na podlagi njenega dotedanjega življenja, dela, obnašanja in posameznih dejanj (ravnanj) ugotavljalo, ali izpolnjuje pogoje za vestno in pošteno opravljanje poklica. Vrhovno sodišče je spomnilo, da je že presodilo, da je kljub temu, da dikcija prvega odstavka 27. člena ZOdv »kdor se obnaša tako ...«, slovnično gledano res napeljuje na to, da se presoja obnašanje v sedanjosti (saj je uporabljen sedanji glagolski čas), logično in življenjsko, da se za ocenjevanje bodočega ravnanja lahko sklepa le na podlagi preteklih ravnanj, ki vsa skupaj predstavljajo obnašanje posameznika. Osebna primernost, ki se zahteva za opravljanje odvetniškega poklica, se ugotavlja na podlagi dejstev, ki se nanašajo tako na osebnost kot na delo osebe, ki želi opravljati odvetniški poklic, je bilo jasno Vrhovno sodišče.

Opozorilo je, da so nekateri primeri, v katerih se utemeljeno sklepa, da odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določeni v 59.ca členu Statuta Odvetniške zbornice Slovenije. A je poudarilo, da so našteti le primeroma in to ne pomeni, da v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje odvetniškega poklica ni treba presojati tudi drugih posameznikovih ravnanj. Ker so našteti primeroma, ima Odvetniška zbornica Slovenije (OZS), konkretno njen upravni odbor, polje lastne presoje, da sklepa o teži ter pomenu dogodkov in dejanj iz posameznikovega življenja, nato pa v konkretnem primeru oceni, ali je pogoj vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica izpolnjen. Navedeno polje lastne presoje OZS pa po naziranju Vrhovnega sodišča ne pomeni, da nad zapolnjevanjem nedoločenega pravnega pojma vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica ni mogoče izvrševati sodnega nadzora. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat sprejelo stališče, da je takšno presojo treba zagotoviti zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS), saj gre za vprašanje pravilne razlage materialnega, pa tudi procesnega prava, ki je nedvomno stvar sodne presoje sodišč v upravnem sporu. Vendar pa je sodni nadzor v upravnem sporu glede razlage nedoločenih pravnih pojmov vsebinsko omejen – sodišče lahko v razlago poseže le, če presodi, da je pristojni organ prestopil meje dovoljenega, torej prekoračil zakonski okvir razlage takega nedoločenega pojma. Povedano drugače: sodišče lahko v razlago poseže le, če presodi, da je nerazumna oziroma da ne gre za razlago, ki bi jo ustaljene metode razlage prava dopuščale, je razložilo Vrhovno sodišče.

Odpust obveznosti in zastaranje terjatev

V konkretni zadevi se je odprlo vprašanje, ali oziroma na kakšen način lahko na presojo posameznikove vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica vplivata okoliščini z odpustom obveznosti zaključenega stečajnega postopka in zastaranje terjatve.

Vrhovno sodišče je izpostavilo, da gre pri odpustu obveznosti za pravno dobroto prezadolženi osebi in ne za pravico dolžnika v običajnem civilnopravnem pomenu. Odločitev, ali prezadolženemu dolžniku takšna posebna pravna dobrota gre, je odvisna od njegove osebne moralno-etične drže ter od primernosti in korektnosti njegovega odnosa do upnikov, ki z odpustom prevzamejo breme njegovih neporavnanih dolgov, pa tudi od načina, na katerega se spoprijema z bolj ali manj običajnimi eksistenčnimi stiskami in finančnimi težavami v vsakdanjem življenju. S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 409. člena ZFPPIPP). Če dolžnik prostovoljno plača neplačani del terjatve iz prvega odstavka tega člena, nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi (drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP), je navedlo Vrhovno sodišče ter dalje poudarilo, da pa je institut zastaranja kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, in varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ).

Vrhovno sodišče je ocenilo, da okoliščini odpusta dolga v okviru stečajnega postopka in zastaranja terjatve vplivata (zgolj) na upravičenje upnika pravno zahtevati izpolnitev (odpuščene ali zastarane) obveznosti, ne pa tudi na obstoj teh obveznosti in na dolžnikovo možnost njihove veljavne izpolnitve. Povedano drugače: naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

Glede na pojasnjeno je Vrhovno sodišče presodilo, da bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.