Pri odvzetih živalih je treba pred njihovo usmrtitvijo kot zadnjo možnost (ultima ratio) izkoristiti druge možnosti, kot sta podaljšanje nastanitve rejnih živali v prehodnem hlevu in aktivno iskanje možnosti prodaje, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-227/23 z dne 22. januarja 2025. V njej je med drugim presojalo skladnost tretje alineje 43. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) z Ustavo Republike Slovenije (URS) in ugotovilo, da ta ne nasprotuje njenemu 33. členu.
Ustavno sodišče je presojo zatrjevane neskladnosti izpodbijane ureditve opravilo s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS. Pojasnilo je, da je Državni svet (v nadaljevanju: predlagatelj) zatrjeval, da trajni odvzem in prodaja rejne živali po tretji alineji 43. člena ZZZiv pomenita nesorazmeren in zato ustavno nedopusten poseg v lastninsko pravico njenega lastnika oziroma skrbnika. Glede na vsebino očitkov je Ustavno sodišče štelo, da je za predlagatelja sporen ukrep iz tretje alineje 43. člena ZZZiv, kolikor se nanaša na trajen odvzem rejnih živali brez plačila nadomestila. Zato je predlagateljeve očitke presodilo s tega vidika.
Ustavno sodišče je navedlo, da iz tretje alineje 43. člena ZZZiv izhaja, da ima pristojni inšpektor oziroma uradni veterinar (med drugim) pravico in dolžnost, da trajno odvzame žival in jo, če gre za rejno žival, namesti v prehodnem hlevu ter prepove stike z njo dosedanjemu skrbniku živali, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve ZZZiv. Rejna žival se v tem primeru proda nevladni organizaciji, ki deluje v javnem interesu, ali kmetijskemu gospodarstvu. Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se nameni za izvajanje nalog skrbi za živali iz 33. člena ZZZiv (zavetišča) ali za dejavnost oskrbe trajno odvzetih rejnih živali iz 33.a člena ZZZiv (prehodni hlevi). Če do prodaje ne pride v 30 dneh, pristojni inšpektor odloči, ali se namestitev živali v prehodnem hlevu podaljša ali se žival usmrti. Do trajnega odvzema rejnih živali lahko pride tudi v primeru, ko se sicer te živali sprva odvzamejo le začasno. Za začasno odvzete rejne živali pristojni inšpektor najprej odredi oskrbo na domu skrbnika živali, če to ni možno, pa se te živali nato trajno odvzamejo in namestijo v prehodnem hlevu ter najpozneje v 30 dneh prodajo. Če do prodaje v tem roku ne pride, pristojni inšpektor odloči, ali se namestitev živali v prehodnem hlevu podaljša ali se žival usmrti, je zakonsko ureditev povzelo Ustavno sodišče.
Poseg v pravico do zasebne lastnine
Pritrdilo je predlagatelju, da ukrep trajnega odvzema rejnih živali, kot ga določa tretja alineja 43. člena ZZZiv in ki mu lahko sledi ukrep prodaje teh živali, pomeni poseg v lastninsko pravico lastnikov živali, ki jo varuje 33. člen URS. Pojasnilo je, da poseben položaj živali kot čutečih bitij in dolžnost njihove zaščite v skladu z 72. členom URS še ne izključujeta uporabe jamstev iz 33. člena URS. Žival v smislu ZZZiv je del premoženjske sfere posameznika (fizične ali pravne osebe). Opozorilo je, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že ugotovilo, da obvezni zakol rejnih živali (goveda) brez pravice do nadomestila v primerih, ko je skrbnik živali kršil predpise o zagotavljanju zdravja in dobrobiti živali, ni v nasprotju s 1. členom Prvega protokola k Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno sodišče je poudarilo, da ukrep trajnega odvzema rejnih živali iz tretje alineje 43. člena ZZZiv lastniku živali ne daje pravice do nadomestila. Zakon ne predvideva vračila razlike med kupnino in stroški postopka skrbniku živali (v primeru prodaje živali) oziroma plačila ustreznega nadomestila (v primeru njihove usmrtitve). Ustavno sodišče je zato štelo, da trajni odvzem rejnih živali iz tretje alineje 43. člena ZZZiv brez plačila nadomestila pomeni poseg v lastninsko pravico iz 33. člena URS.
Strogi test sorazmernosti
Zatem je spomnilo, da je zakonska ureditev, ki posega v človekovo ali ustavno pravico, ustavno dopustna samo, če temelji na ustavno dopustnem cilju. Poleg tega je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je poseg, tudi če skušamo z njim doseči dopusten cilj, v skladu z načeli pravne države (2. člen URS), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali gre za prekomeren poseg, Ustavno sodišče opravi na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti.
Dopustnost cilja
Navedlo je, da ukrep iz tretje alineje 43. člena ZZZiv pristojnemu inšpektorju omogoča, da v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (to pomeni v najhujših primerih mučenja živali) te odvzame in s tem prepreči njihovo nadaljnje trpljenje. Ker varstvo živali pomeni ustavno zapovedan javni interes, ki lahko utemeljuje tudi posege v človekove in ustavne pravice, je Ustavno sodišče ugotovilo, da presojani ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju.
Nujnost in primernost
Po oceni Ustavnega sodišča mora biti obstoj okoliščin, ki narekujejo tako skrajni ukrep, kot je trajni odvzem (rejnih) živali, predmet skrbne strokovne presoje v vsakem konkretnem primeru. Za to presojo so po besedah ustavnih sodnikov lahko potrebna zelo specifična znanja z različnih področjih, ne le poznavanje navad, potreb in bioloških značilnosti določene vrste živali. Poleg tega je po mnenju ustavnih sodnikov treba upoštevati, da se znanstvena dognanja, vključno z različnimi strokovnimi smernicami in standardi, s časom tudi spreminjajo. Ustavno sodišče je opozorilo, da iz njegove presoje že izhaja, da v zadevah zahtevnih znanstvenih vprašanj Ustavno sodišče ne more biti arbiter. V takih zadevah je po njegovi oceni treba priznati zakonodajalcu določeno polje proste presoje. To pomeni, da Ustavno sodišče lahko podvomi o primernosti in nujnosti spornega ukrepa za dosego zasledovanega cilja le, če je ob upoštevanju trditvene podlage strank očitno, da so bile prekoračene skrajne meje njegovega polja proste presoje. Ustavno sodišče pa je ocenilo, da te meje v konkretnem primeru niso prekoračene. Trajni odvzem rejnih živali pomeni, da se skrbniku onemogoči skrajno neustrezno ravnanje s temi živalmi. Gre za ukrep, ki se uporablja v izjemnih in najhujših primerih neustreznega ravnanja z živalmi. Odločitev o trajnem odvzemu živali je odvisna od strokovne presoje pristojnega inšpektorja v vsakem posameznem primeru oziroma glede na konkretne okoliščine. S trajnim odvzemom se prepreči vsak stik med skrbnikom in živaljo, ki bi lahko pomenil ponovitev neustreznega ravnanja. S tem se torej odstrani tveganje, da bi se mučenje konkretnih živali pri skrbniku nadaljevalo ali ponavljalo, je zapisalo Ustavno sodišče.
Priznalo je, da sicer drži, da zaradi trajnega odvzema lahko pride tudi do usmrtitve živali, ki je ni mogoče prodati. Če se trajno odvzeta žival v 30 dneh ne proda, pristojni inšpektor odloči, ali se namestitev živali v prehodnem hlevu podaljša ali pa se žival usmrti. V zvezi s tem je Ustavno sodišče opozorilo, da je usmrtitev živali dovoljena v primerih, ki jih določajo predpisi, nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali pa pomeni mučenje. Člen 26 ZZZiv določa različne pogoje oziroma okoliščine, v katerih je usmrtitev živali dovoljena, kot je na primer usmrtitev, ki je povezana z varstvom in zaščito ljudi oziroma živali. Dovoljena je na primer tudi usmrtitev živali, ki je v agoniji, neozdravljivo bolna, ima poškodbo večje stopnje ali nepopravljivo motnjo v obnašanju, ki ji povzroča trpljenje, ali je dosegla tako starost, da ji odpovedujejo osnovne življenjske funkcije. Ne da bi se Ustavno sodišče spuščalo v presojo 26. člena ZZZiv, ki ga predlagatelj ni izpodbijal, pa meni, da je treba tretjo alinejo 43. člena ZZZiv razlagati v povezavi s to določbo. Jezikovna razlaga po naziranju Ustavnega sodišča to dopušča. Prav tako vsaj teleološka, logična in sistemska razlaga po njegovem prepričanju jasno kažejo na to, da tretja alineja 43. člena ZZZiv ne pomeni samostojne podlage za morebitno usmrtitev živali le iz razloga, ker je ni mogoče prodati. Odločitev pristojnega inšpektorja o tem vprašanju mora biti hkrati v skladu z namenom, ki izhaja tudi iz 26. člena ZZZiv. Ta med številnimi možnimi primeri dovoljene usmrtitve živali ne določa posebej primera iz tretje alineje 43. člena ZZZiv in ne določa, da je usmrtitev živali mogoča v drugih primerih, za katere bi tako določil zakon. To po presoji Ustavnega sodišča pomeni, da tretje alineje 43. člena ZZZiv in tam alternativno opredeljene možnosti odločitve o usmrtitvi ni mogoče razumeti kot takšne podlage za morebitno usmrtitev živali, ki bi bila neodvisna od drugih določb zakona, ki v skladu z načelom dobrobiti živali in splošnim načelom sorazmernosti opredeljujejo pogoje, pod katerimi je usmrtitev dovoljena. Pri odvzetih živalih je tako pred usmrtitvijo treba kot zadnjo možnost (ultima ratio) izkoristiti druge možnosti, kot sta podaljšanje nastanitve rejnih živali v prehodnem hlevu in aktivno iskanje možnosti prodaje, je presodilo Ustavno sodišče, ki je zato ocenilo, da je presojani ukrep z vidika preprečevanja mučenja živali pri skrbniku primeren in nujen za dosego cilja zaščite živali.
Sorazmernost v ožjem smislu
V okviru nadaljnjega tehtanja ožje sorazmernosti je Ustavno sodišče presodilo, da trajni odvzem vseh rejnih živali na določenem kmetijskem gospodarstvu lahko na primer pomeni nezmožnost opravljanja kmetijske dejavnosti. Nekdanji skrbniki, ki so jim trajno odvzete živali, v primeru prodaje ne prejmejo preostanka kupnine, v primeru usmrtitve pa ne nadomestila. Te posledice za skrbnika živali po oceni Ustavnega sodišča niso zanemarljive, vendar pa kljub temu glede na velik (ustavnopravni) pomen varstva živali pred mučenjem ne morejo pretehtati nad koristjo ukrepa, ki je v tem, da se trpljenje oziroma mučenje odvzetih živali (trajno) konča, skrbnikom živali pa sporoči, da neustrezno ravnanje z živalmi nikakor ni sprejemljivo, je bilo jasno Ustavno sodišče. Dodalo je, da poleg tega ni mogoče prezreti, da neustrezno ravnanje z rejnimi živalmi, ki terja odločitev o njihovem trajnem odvzemu, že po naravi stvari praviloma negativno vpliva na zdravstveno stanje živali in s tem tudi na njihov (gospodarski) pomen za skrbnika živali, kar zmanjšuje težo posledic ukrepa. Končno je po presoji Ustavnega sodišča treba upoštevati tudi, da je za neustrezno ravnanje z živalmi, ki je po tretji alineji 43. člena ZZZiv (ob upoštevanju načela sorazmernosti) lahko razlog za trajni odvzem brez nadomestila, odgovoren izključno skrbnik, kar dodatno zmanjšuje težo posega v njegovo lastninsko pravico. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da koristi ukrepa trajnega odvzema živali pretehtajo, in sklenilo, da iz predstavljenega izhaja, da presojani ukrep ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine (33. člen URS).
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
