c S

O odškodninski odgovornosti formalnega delodajalca

14.05.2024

Stališče sodišč, po katerem je odločilna okoliščina za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca njegova fizična navzočnost na skupnem delovišču, je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-1514/22 z dne 18. aprila 2024.

Okoliščine konkretnega primera

Ustavno sodišče je uvodno pojasnilo, da je bil pritožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot pomožni ključavničar in je opravljal monterska dela. Iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi naj bi izhajalo, da se je delo opravljalo v poslovnih prostorih na sedežu in zunaj sedeža delodajalca v Sloveniji, zaradi potreb delovnega procesa pa občasno tudi zunaj teh prostorov na deloviščih v tujini. Pritožnik se je v Turčiji, kamor ga je tožena stranka napotila na delo, 13. septembra 2011 v nezgodi poškodoval – jeklena konstrukcija komore, ki jo je hotel podložiti z leseno letvijo, mu je zaradi prehitrega spusta strojnika, ki je upravljal viličarja, na katerem je bila konstrukcija, padla na roko in mu huje stisnila prst, ker mu roke ni uspelo pravočasno umakniti. Zaradi poškodbe nobene stvari več ne more normalno delati, ker je prst trd, ni gibljiv in ga vseskozi boli. V povezavi s škodnim dogodkom je uveljavljal odškodnino po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka, enako določbo pa vsebuje 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je okoliščine konkretnega primera povzelo Ustavno sodišče.

Očitki iz ustavne pritožbe

Zatem je razložilo, da se pritožnikov glavni očitek iz ustavne pritožbe nanaša na stališče sodišč, da formalni delodajalec ne odgovarja za škodo, ki jo je pritožnik utrpel pri delu na delovišču v tujini, kamor je bil napoten v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ker ta ni bil dejanski delodajalec na delovišču, saj ni organiziral dela na gradbišču, ni imel neposrednega nadzora nad pritožnikovim delom in ni bil tisti, ki bi moral pritožniku dati navodila za varno delo na tem delovišču. Pritožnik je zatrjeval, da je takšno stališče (med drugim) v neskladju z določbo o varstvu dela iz 66. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Normativna ureditev

Ustavno sodišče je spomnilo, da 66. člen URS določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Pravica do varstva dela ima dva dela. Prvi določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo, kar pomeni zlasti obveznosti države, usmerjene v doseganje čim višje stopnje zaposlenosti, zagotavljanje brezplačnih služb za zaposlovanje, poklicno usmerjanje in rehabilitacijo. Drugi del 66. člena URS se nanaša na obveznost države, da zagotovi zakonsko varstvo zaposlovanja in dela. Bistvo te določbe je po prepričanju Ustavnega sodišča, da se to varstvo v temelju ureja z zakonom. Po naravi stvari se ta ustavna določba nanaša le na zagotavljanje oziroma varstvo tistega dela, ki se opravlja v zdravem in za delavce varnem okolju. Ker gre za varstvo dela, to pomeni zlasti predpisovanje varovalnih norm in minimalnih pravic delavcev kot šibkejše strani v razmerju do delodajalcev. Varstvo zaposlovanja in dela se zagotavlja zlasti s predpisi delovnega in socialnega prava, je zapisalo Ustavno sodišče.

Pojasnilo je, da čeprav pravica do varstva dela iz 66. člena URS velja za programsko normo, ki zavezuje državo, da sprejema ustrezne ukrepe, pa v drugem delu, v katerem zahteva zagotavljanje zakonskega varstva zaposlovanja in dela, hkrati pomeni človekovo pravico, ki državo zavezuje k varovanju tistih človekovih pravic, ki so povezane z opravljanjem dela in zaposlovanjem. Posamezniku (običajno delavcu) zagotavlja, da bo država to zavezo izpolnila ter mu zagotovila delo v varnem in zdravem delovnem okolju. Pri tem je Ustavno sodišče dodalo, da je pravica do zagotavljanja dela v varnem delovnem okolju vključena tudi v več mednarodnih instrumentov s področja človekovih pravic. Takšna obveznost države po oceni Ustavnega sodišča ne zavezuje le zakonodajalca, ki mora sprejemati zakone, s katerimi določa varovalne norme in minimalne pravice delavcev kot šibkejše strani v razmerju do delodajalcev, temveč tudi sodišča, ko v konkretnih primerih te norme razlagajo. Četudi je po dikciji 66. člena URS nosilka obveznosti za uresničevanje pravice do varstva dela država, pravica zagotavljati zdravo in varno delo že po svoji naravi predpostavlja tudi vzpostavitev obveznosti delodajalcev (in odgovornosti samih delavcev) za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Navedlo je, da je zakonodajalec svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena URS, uresničil z ZDR in z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), ki sta veljala v času škodnega dogodka. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa v ZVZD. Osnovno načelo glede pravic in obveznosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom je, da je delodajalec tisti, ki je odgovoren za varno in zdravo delo delavcev. Odgovornosti se delodajalec tako na primer ne more razbremeniti na način, da izvedbo strokovnih nalog prepusti strokovnemu delavcu ali (zunanji) strokovni službi ter strokovne naloge v zvezi z izvajanjem zdravstvenih ukrepov izvajalcu medicine dela, temveč je delodajalec sam odgovoren za izbiro ukrepov, ustrezno organiziranost in zagotovitev materialnih sredstev. Tudi obveznosti delavcev glede varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca (tretji odstavek 5. člena ZVZD). ZVZD poudarja, da so vse obveznosti delodajalca glede varnega in zdravega dela delavcev hkrati pravice slednjih (7. člen ZVZD), čeprav imajo tudi delavci dolžnost skrbeti za lastno varnost in zdravje ter za varnost in zdravje sodelavcev. Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu (prvi odstavek 8. člena ZVZD), je ureditev povzelo Ustavno sodišče.

V nadaljevanju je pojasnilo, da mora delodajalec z namenom zagotavljati delo v varnem in zdravem delovnem okolju izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD). Določbe o začasnem opravljanju dela v tujini vsebujeta tudi 211. in 212. člen ZDR. V skladu z navedenima zakonskima določbama mora biti možnost napotitve na delo v tujino določena v pogodbi o zaposlitvi, opredeljeni so upravičeni razlogi za odklonitev napotitve v tujino in dodatne obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini.

Zatem je Ustavno sodišče spomnilo, da je zakonodajalec z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v povezavi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu. Ob kršitvi pravil o varnosti in zdravju pri delu delodajalec odgovarja za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom po prvem odstavku 184. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki delavcu nastane oziroma je povzročena pri delu ali v zvezi z delom.

Stališče rednih sodišč

V tem primeru je bil pritožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi napoten na delo na skupno delovišče v tujini, na katerem njegov delodajalec, s katerim je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ki mu je izplačeval plačo, ni bil prisoten. Sodišči sta, po oceni Ustavnega sodišča nedvomno tudi v luči ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, presodili, da delodajalec zaradi odsotnosti ni bil dolžan izpolniti obveznosti iz naslova zagotavljanja varstva in zdravja pri delu v odnosu do pritožnika ter da glede na vrsto dela, ki ga je pritožnik opravljal v tujini, ne odgovarja za škodo, ki jo je ta utrpel pri nesreči pri delu na tem delovišču. Sodišči sta v izpodbijanih sodbah pojem delodajalec v smislu ZVZD razložili v dveh pomenih, in sicer kot formalnega delodajalca v delovnopravnem smislu, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter širše kot dejanskega delodajalca, ki organizira delo na delovišču, ima nadzor nad delom delavcev in tem daje navodila za varno delo, čeprav z njimi nima sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Pri tem sta se oprli na drugi odstavek 2. točke 3. člena ZVZD, v skladu s katerim za delodajalca šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca, ter na sodno prakso, ki je odškodninsko odgovornost v primerih skupnih delovišč razširila prek pojma delodajalec v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca kot tistega, ki odreja in organizira delo delavcem, ki sicer niso njegovi formalni zaposleni, a so delali po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Kadar sta formalni in dejanski delodajalec dve različni osebi (kot v obravnavanem primeru), po izpodbijanem stališču sodišč formalni delodajalec zato, ker na skupnem delovišču ni prisoten, ni dolžan izpolnjevati svojih obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela v odnosu do tega delavca ter ne odgovarja za škodo, ki jo njegov delavec utrpi pri nesreči pri delu na skupnem delovišču.

Stališče Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila torej po stališču sodišč odločilna okoliščina za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca njegova fizična navzočnost na skupnem delovišču. Namen 2. točke 3. člena ZVZD, ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu ZVZD šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, pa je po naziranju Ustavnega sodišča, da krepi varstvo delavcev. Izpodbijano stališče pa po mnenju ustavnih sodnikov v nasprotju s tem namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je po prepričanju Ustavnega sodišča v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že le zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten. Pri tem sta na praktični ravni pomen te ustavne zahteve in problem odgovornosti delodajalcev še dodatno izostrena v primeru napotitev delavcev v tujino in še posebno v primeru napotitev v tretje države, v katerih vsaj praviloma niso varovani niti s pravom Evropske unije, ki zagotavlja minimalno raven varstva pravic napotenih delavcev. To pa ne pomeni, da odškodninsko odgovarja le formalni in ne tudi dejanski delodajalec, kot tudi ne, da formalni delodajalec ne bi imel možnosti regresnih zahtevkov do morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev, ki pa v razmerju do delavca niso upoštevni, je presodilo Ustavno sodišče.

Zaključek

Zato je ugotovilo, da s sprejetjem sporne razlage zakonskih določb sodišči nista zagotovili izvrševanja iz 66. člena URS izhajajoče obveznosti za zagotavljanje pogojev dela v varnem delovnem okolju.

Pripravil: Patricij Maček


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.