O odločanju o odvzemu pravice opravljati odvetniški poklic

Zakonski okvir

Vrhovno sodišče je razlogovalo, da ZOdv odvetnikom nalaga vestno opravljanje odvetniškega poklica in določa njihovo odgovornost za kršitve poklicnih dolžnosti (prvi odstavek 59. člena). Naloga OZS in njenih disciplinskih organov je, da zagotovi učinkovito, nepristransko in pregledno uveljavljanje odgovornosti njenih članov za disciplinske kršitve (drugi odstavek 60. člena). Tako je OZS prepuščeno, da v svojem statutu določi dejanja, ki pomenijo kršitve odvetnikovih poklicnih dolžnosti (prvi odstavek 60. člena), prav tako, da v njem podrobneje uredi disciplinske ukrepe (tretji odstavek 61. člena), ki so opomin, ukor, denarna kazen in odvzem pravice opravljati odvetniški poklic (prvi odstavek 61. člena). Pri podrobnejšem urejanju disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic je OZS dolžna upoštevati omejitev iz drugega odstavka 61.a člena ZOdv, po katerem se sme navedeni ukrep določiti in izreči samo za hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica, zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (prvi odstavek 27. člena).

Presoja Vrhovnega sodišča

Navedene določbe ZOdv so, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, torej zakonska podlaga za vodenje disciplinskih postopkov zoper odvetnike, ki so kot poklicna skupina del pravosodja (137. člen Ustave Republike Slovenije (URS)), pri čemer je zakonodajalec v skladu z opredelitvijo odvetništva kot samostojne in neodvisne službe v istem členu Ustave prepustil določitev disciplinskih kršitev in podrobnejšo ureditev sankcij odvetnikom oziroma njihovi zbornici, v katero se obvezno združujejo (41. člen ZOdv). Ob tem v ZOdv ni predpisal nobenih kriterijev za razvrščanje kršitev poklicnih dolžnosti glede na njihovo težo. Predvidel pa je, da bodo lahko v praksi storjene posebej zavržne disciplinske kršitve, to je kršitve, zaradi katerih odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, in je s tem v zvezi predpisal, da se sme samo za take primere določiti (v statutu) in izreči (v disciplinskem postopku) najstrožji disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, je razložilo Vrhovno sodišče in nadaljevalo, da je glede na navedeno določanje disciplinskih kršitev – tudi teh, ki se lahko sankcionirajo z odvzemom pravice do opravljanja poklica – predmet avtonomnega urejanja OZS v njenem splošnem aktu. OZS je tako v Statutu OZS določila disciplinske kršitve in jih opredelila kot lažje (v 77.a členu) ali hujše (v 77.b členu), med zadnjimi tudi tožnici očitano neupravičeno zadrževanje denarnih sredstev, ki jih je odvetnik prejel za stranko (6. točka 77.b člena). Poleg tega je v 81. členu določila, da se sme izreči disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic samo zaradi storjene hujše disciplinske kršitve, če ima storjeno dejanje hude posledice za stranko ali za ugled odvetništva, ali zaradi storjene hujše disciplinske kršitve, če je bil odvetnik pred tem v obdobju petih let spoznan za odgovornega najmanj dveh lažjih ali ene hujše kršitve dolžnosti pri opravljanju poklica. S to določbo je torej po besedah Vrhovnega sodišča OZS v zakonsko predpisanem okviru podrobneje določila, v primeru katerih hujših kršitev se lahko izreče ukrep, ki posega v pravico do opravljanja odvetniškega poklica. To pa so primeri, ko se odvetniku ne očita samo hujše kršitve poklicne dolžnosti po Statutu OZS. Očita se mu tudi, da je s svojim nedopustnim ravnanjem povzročil izgubo zaupanja v njegovo vestno in pošteno opravljanje poklica, ker so zaradi storjene kršitve nastale hude posledice za njegovo stranko ali za ugled poklica ali zaradi ponavljajočih disciplinskih kršitev, za katere je bil v preteklosti že spoznan za odgovornega (tudi ponavljanje kršitev poklicnih dolžnosti je neogibno povezano z vprašanjem, ali gre res za osebo, (še) vredno zaupanja), je opozorilo Vrhovno sodišče.

Na podlagi tega je po presoji Vrhovnega sodišča razvidno, da s kršitvijo povzročena nevrednost za opravljanje odvetniškega poklica ni vsebovana v opisu hujše disciplinske kršitve na način, da že storitev hujše kršitve iz Statuta OZS sama zase omogoča najstrožje sankcioniranje. Podani morajo biti dodatni kvalifikatorni elementi, ki ločijo najhujše poklicne kršitve od »običajnih« hujših kršitev iz 77.b člena Statuta OZS, kar pa je stvar konkretnih okoliščin posamičnega primera ter torej predmet zatrjevanja in dokazovanja v disciplinskem postopku. Ker gre za okoliščine v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, pomeni, da nosi breme njihovega navajanja in izkazovanja disciplinski tožilec, je bilo jasno Vrhovno sodišče.

To je prepričano, da navedeno izhaja tudi iz procesnih določb ZOdv. Disciplinski postopek se namreč začne na podlagi zahteve disciplinskega tožilca za uvedbo postopka (prvi odstavek 64. člena ZOdv), v kateri mora opredeliti kršitev dolžnosti ter navesti dejstva in predlagati dokaze, ki naj se izvedejo za njihovo ugotovitev (četrti odstavek istega člena). Ta dolžnost v primeru zahteve za uvedbo postopka zaradi kršitve, za katero je mogoče izreči najstrožji disciplinski ukrep, nalaga disciplinskemu tožilcu, da to v zahtevi tudi opredeli tako z zatrjevano storitvijo hujše disciplinske kršitve kot tudi z nastankom posledic iz 81. člena Statuta OZS ter da v ta namen navede dejstva in okoliščine, ki navedeno utemeljujejo oziroma dajejo podlago za njegovo oceno, da je na mestu kaznovanje z ukrepom odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ki sicer ni predpisan kot obvezen. Temu ustrezno mora tudi zahtevati uvedbo disciplinskega postopka pred pristojnim disciplinskim organom, pred katerim bo zastopal obtožbo (drugi odstavek 61.č člena ZOdv), kar pomeni, da je pristojnost disciplinskega organa, ki naj odloči o kršitvi, procesni korelat tožilčeve materialnopravne ocene storjene disciplinske kršitve in njenih posledic, je navedlo Vrhovno sodišče.

Razlogovalo je, da disciplinsko sodišče tako odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Vrhovno sodišče je poudarilo, da disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ OZS izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena URS v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen URS o javnem pooblastilu, ko je OZS z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave, je pojasnilo Vrhovno sodišče.

Prepričano je, da je le v navedenih disciplinskih zadevah po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske komisije) zagotovljeno tudi sodno varstvo, pri čemer je pravnomočno izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljanja odvetniškega poklica v nadaljevanju podlaga za izbris odvetnika iz imenika odvetnikov (9. točka prvega odstavka 30. člena v zvezi z osmim odstavkom 31. člena ZOdv). Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tako možno vložiti pravno sredstvo (pritožbo) pred Vrhovnim sodiščem, ki pomeni obliko sodnega varstva, saj to sodišče odloča o pritožbi v senatu petih sodnikov (drugi odstavek 62. člena ZOdv). To sodno varstvo pa izključuje sodno varstvo v upravnem sporu, ki je v 157. členu URS predvideno zoper odločitve nosilcev javnih pooblastil v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, torej subsidiarno, je razlogovalo Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je izpostavilo, da disciplinski tožilec s predložitvijo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka določenemu disciplinskemu organu in posledičnim vodenjem postopka pred tem organom zameji možnost izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa in da storitev hujše disciplinske kršitve sama po sebi ne vključuje kvalifikatornih okoliščin iz 81. člena Statuta OZS. Kako bo disciplinsko sodišče presodilo te okoliščine in kakšen disciplinski ukrep bo izreklo, pa je v njegovi pristojnosti. Utemeljeno je namreč revizijsko stališče, da disciplinsko sodišče ni dolžno izreči ukrepa prepovedi opravljanja poklica, saj to iz nobene določbe ZOdv ali Statuta OZS ne izhaja, je še dodalo Vrhovno sodišče.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da je za obravnavanje disciplinskih kršitev odvetnikov praviloma pristojna disciplinska komisija OZS, ne glede na to, ali gre za očitek storitve lažje ali hujše disciplinske kršitve iz Statuta OZS. Le v primerih očitanih hujših disciplinskih kršitev s posledicami iz 81. člena Statuta OZS, ko se v disciplinskem postopku zaradi možnosti izreka disciplinskega ukrepa odvzema pravice opravljati odvetniški poklic odloča tudi o odvetnikovi pravici do opravljanja poklica, je podana pristojnost disciplinskega sodišča. To pomeni, da pristojnost navedenih disciplinskih organov ni odvisna le od opredelitve disciplinske kršitve v Statutu OZS kot lažje ali hujše.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.