Presoja 9. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS
Ustavno sodišče je pojasnilo, da morajo po 9. točki prvega odstavka 46. člena ZZdrS zdravniki med stavko opravljati zdravstvene storitve, potrebne za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega in drugih socialnih zavarovanj ter drugih upravičenj, ki izhajajo iz varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zvezi s to zakonsko določbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da se lahko razteza na zelo veliko število situacij, ki jih na podlagi te določbe ni mogoče enostavno določiti. Tak način določanja obveznosti zdravnikov med stavko po presoji Ustavnega sodišča pomeni zelo nepredvidljiv položaj naslovnikov te norme. Zaradi velikega pomena pravice do stavke z vidika možnosti zaščite pravic oziroma interesov delavcev v razmerju do delodajalca in posledične potrebe po restriktivnem pristopu pri omejevanju te pravice je po oceni ustavnih sodnikov nujno, da so omejitve pravice do stavke v predpisih opredeljene, kar se le da, jasno in določno. Dovolj določno opredeljene omejitve pravice do stavke zagotavljajo predvidljiv položaj stavkajočih oseb, ki jim lahko v primeru nespoštovanja minimuma delovnih obveznosti med stavko grozijo tako delovnopravne kot prekrškovne sankcije. Prav tako pa se s tem prispeva tudi k temu, da se s (pre)široko razlago normativne ureditve v pravico do stavke ne posega nesorazmerno, je razlogovalo Ustavno sodišče, ki je presodilo, da izpodbijana ureditev pogoja zadostne določnosti ne izpolnjuje. Zato je odločilo, da je 9. točka prvega odstavka 46. člena ZZdrS v neskladju s pravico do stavke iz 77. člena URS.
Presoja 11. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS
Ustavno sodišče je nato pojasnilo, da morajo po 11. točki prvega odstavka 46. člena ZZdrS zdravniki med stavko opravljati tudi storitve, vezane na pravico do zdravljenja v tujini na podlagi predpisov, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje. Gre za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, v skladu s katero lahko zavarovana oseba na stroške slovenskega izvajalca zdravstvenega zavarovanja uveljavlja zdravstvene storitve v tujini. V zakonodajnem gradivu je kot storitev, ki mora biti opravljena za to, da se lahko izvaja pravica do zdravljenja v tujini, primeroma navedena storitev izdaje mnenja konzilija zdravnikov ustrezne klinike v Republiki Sloveniji, je povzelo Ustavno sodišče.
Pojasnilo je, da je predlagatelj zatrjeval, da storitve iz 11. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS niso nujne zdravstvene storitve v smislu potrebe po takojšnjem medicinskem ukrepanju zaradi preprečitve takojšnjega in neposrednega nastanka resnih zdravstvenih posledic. Take naj bi bile le storitve, s katerimi se preprečuje tveganje za hitro poslabšanje zdravja, nastop invalidnosti, trajne okvare zdravja ali smrti. V primeru storitev iz 11. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS naj bi šlo le za podporne aktivnosti, povezane z administrativnim delom, katerih opustitev nima neposrednega vpliva na zdravje pacientov. Predlagatelj je dodal, da bi lahko zakonodajalec za čas stavke napotitve bolnikov na zdravljenje v tujino uredil tudi drugače, tako da sploh ne bi posegel v ustavno zagotovljene pravice zdravnikov, je navedlo Ustavno sodišče.
Poudarilo je, da zdravnikom že sicer ni smiselno naložiti opravljanja povsem administrativnih storitev, ki sploh niso medicinske storitve v ožjem pomenu besede, oziroma z njimi povsem povezanih storitev, saj je razumno pričakovati, da bodo te storitve opravljale druge osebe. Naložitev opravljanja takšnih storitev zdravnikom celo v času stavke pa bi bilo po presoji Ustavnega sodišča v neskladju s človekovo pravico do stavke. Umanjkal bi namreč pogoj nujnosti posega, saj opravljanje takšnega dela že po naravi stvari ne spada v delokrog zdravnikov. Upoštevaje argument ustavnoskladne razlage 11. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS zato po naziranju Ustavnega sodišča ni mogoče razlagati tako, da je z njo zdravnikom naloženo tudi opravljanje povsem administrativnih storitev, ki ne pomenijo izvajanja medicinskih storitev v strogem pomenu besede oziroma z njimi povsem povezanih storitev.
Vendar pa, kot je navedlo Ustavno sodišče, iz zakonodajnega gradiva izhaja, da pri izpolnjevanju obveznosti iz 11. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS ne gre le za opravljanje povsem administrativnih storitev. Kot ena od takšnih storitev je omenjena na primer izdaja mnenja konzilija zdravnikov ustrezne klinike v Republiki Sloveniji. Presoja Ustavnega sodišča je tako v nadaljevanju izhajala iz tega primera. Pojasnilo je, da iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je bilo opravljanje storitev iz 11. točke prvega odstavka 46. člena ZZdrS med stavko določeno zato, ker bi odlašanje njihovega opravljanja povzročilo še dodatno preseganje razumnega časa za zdravljenje in bi posledično povečevalo zdravstveno škodo oziroma vsaj realno tveganje zanjo. Zasledovanje cilja čimprejšnjega uveljavljanja pravice do zdravljenja v tujini po oceni Ustavnega sodišča pomeni zasledovanje ustavno dopustnega cilja. Ustavno sodišče je nato razlogovalo, da izvajanje vseh storitev, potrebnih v postopku odločanja o pravici do zdravljenja v tujini, prispeva k doseganju navedenega cilja, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj primernosti posega. Glede na to, da je za dosego zasledovanega cilja potrebno tudi izvajanje izpodbijanih storitev, pa je izpolnjen tudi pogoj nujnosti posega.
V zvezi s pogojem sorazmernosti posega v ožjem smislu pa je Ustavno sodišče najprej poudarilo, da je treba tudi pri presoji ustavnosti ureditve, po kateri morajo zdravniki med stavko opravljati zdravstvene storitve, vezane na pravico do zdravljenja v tujini, izhajati iz meril, ki veljajo za obveznost opravljanja zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji. Izpodbijana ureditev je lahko zato v skladu s pravico do stavke samo, kolikor se nanaša na z vidika zavarovanja zdravja pacientov enako pomembne storitve, kot so storitve, ki jih morajo zdravniki med stavko opravljati v Republiki Sloveniji. Pri presoji sorazmernosti posega v pravico zdravnikov do stavke z vidika varstva zdravja pa je bistveno to, ali opustitev izvedbe določene zdravstvene storitve lahko povzroči resno zdravstveno škodo oziroma vodi v njen nastanek, je opozorilo Ustavno sodišče. Kolikor se 11. točka prvega odstavka 46. člena ZZdrS nanaša tudi na opravljanje zdravstvenih storitev, ki presegajo ta okvir, po mnenju Ustavnega sodišča zato v pravico do stavke posega nesorazmerno. Zato je presodilo, da je 11. točka prvega odstavka 46. člena ZZdrS v neskladju s pravico do stavke iz 77. člena URS (le), kolikor se nanaša tudi na storitve, katerih opustitev opravljanja med stavko ne more povzročiti nastanka resne zdravstvene škode.
Presoja 8. točke 81. člena ZZdrS
Izpodbijana 8. točka 81. člena ZZdrS določa, da se z globo od 650 do 1.200 evrov za prekršek kaznuje zdravnik, ki v času stavke ne opravlja zdravstvenih storitev iz prvega odstavka 46. člena ZZdrS, je nato spomnilo Ustavno sodišče. Pojasnilo je, da je predlagatelj navajal, da sprejetje takšne ureditve ni bilo potrebno, ker so zdravniki v dosedanji stavki izkazali, da vseskozi odgovorno izpolnjujejo svoje obveznosti in med stavko ravnajo zakonito. Šlo naj bi zgolj za način prisiljenja zdravnikov k spoštovanju zakonske ureditve, ki sama nesorazmerno posega v pravico zdravnikov do stavke.
Ustavno sodišče je razlogovalo, da izpodbijana določba, ki predpisuje denarno globo za zdravnika, ki med stavko ne zagotavlja zakonsko določenega minimuma delovnega procesa, posega v pravico do stavke. Gre namreč za dodaten pritisk na zdravnika, da med stavko izvaja z zakonom določen minimum delovnega procesa, kar v temelju omejuje to človekovo pravico. Cilj izpodbijane ureditve v zakonodajnem gradivu in odgovoru Državnega zbora ter mnenju Vlade ni posebej določen. Šteti pa je mogoče, da gre za ukrep, s katerim se želi še dodatno zagotoviti, da bodo določene zdravstvene storitve zagotovljene tudi med stavko, kar je ustavno dopusten cilj, je zapisalo Ustavno sodišče. Izpodbijani ukrep lahko po oceni Ustavnega sodišča pripomore k doseganju tega cilja, kar pomeni, da gre za primeren ukrep. Kljub trditvam predlagatelja, da so stavkajoči zdravniki navedeno obveznost spoštovali tudi brez izpodbijane zakonske določbe, namreč po oceni ustavnih sodnikov ni mogoče trditi, da je možnost dodatnega učinka izpodbijane ureditve tako zanemarljiva, da bi bilo mogoče govoriti o neprimernosti ukrepa. Ker se tudi z izpodbijanim ukrepom prispeva k spoštovanju zakonskih obveznosti zdravnikov med stavko, je mogoče trditi, da cilja (v enaki meri) ni mogoče doseči brez tega ukrepa, kar pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj nujnosti posega, je dodalo Ustavno sodišče.
V zvezi s presojo izpolnjenosti pogoja sorazmernosti posega v ožjem smislu pa je Ustavno sodišče poudarilo, da je predpogoj za to, da lahko določena prekrškovna sankcija zaradi kršitve ureditve o prepovedi oziroma omejitvi pravice do stavke sorazmerno posega vanjo, ta, da gre za kršitev prepovedi oziroma omejitve pravice do stavke, ki dopustno posega v to človekovo pravico. Če ureditev, katere kršitev se kaznuje, sama nesorazmerno posega v pravico do stavke, potem mora to posledično veljati tudi za ureditev, ki kaznuje njeno nespoštovanje, je poudarilo Ustavno sodišče. Glede na to 8. točka 81. člena ZZdrS, kolikor se nanaša na sankcioniranje kršitev tistih obveznosti zdravnikov med stavko, glede katerih je Ustavno sodišče v predhodni presoji ugotovilo, da nedopustno posegajo v pravico zdravnikov do stavke, tudi sama nesorazmerno posega v to človekovo pravico, je bilo jasno Ustavno sodišče. Zato je presodilo, da je 8. točka 81. člena ZZdrS v neskladju s pravico do stavke iz 77. člena URS v delu, v katerem kot prekršek določa kršitev tistih obveznosti iz prvega odstavka 46. člena ZZdrS, ki same pomenijo nedopusten poseg v to človekovo pravico.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
