Očitno je, da zakonodajalec z obstoječim zakonsko določenim načinom ugotavljanja lastnega dohodka stečajnega dolžnika, ki ne upošteva, da ta z dohodki in prejemki, ki spadajo v stečajno maso, ne more razpolagati, ni želel preprečiti, da bi stečajni dolžnik oziroma njegova družina pridobila denarno socialno pomoč, in to v ustrezni višini, je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-41/23 z dne 10. aprila 2025. Tako je presodilo, da je izpodbijana ureditev zato, ker ne določa, da se lastni dohodek samske osebe ali družine zmanjša za dohodke in prejemke, s katerimi upravičenec zaradi stečajnega postopka ne more razpolagati, v neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave Republike Slovenije (URS).
O pravici do socialne varnosti
Ustavno sodišče je pojasnilo, da URS v prvem odstavku 50. člena državljanom zagotavlja pravico do socialne varnosti pod pogoji, ki jih določa zakon. Čeprav pravic iz sistema socialnega varstva 50. člen URS izrecno ne omenja, po ustavnosodni presoji spadajo tudi te v okvir pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena URS. Po ustavnosodni presoji je socialna država (2. člen URS) dolžna na temelju te pravice zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč. Namen oziroma cilj prvega in drugega odstavka 50. člena URS je, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo, je razložilo Ustavno sodišče.
Zatem je razlogovalo, da zakonska ureditev pravic iz sistema socialnega varstva in določitev pogojev za pridobitev in uresničevanje teh pravic pomeni praviloma določitev načina uresničevanja te človekove pravice. Zakonodajalec ima široko polje proste presoje, kako bo to področje uredil. Vendar si mora določitev pogojev za pridobitev pravice iz sistema socialnega varstva nujno prizadevati za uresničitev ustavnega namena te pravice – zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč, je bilo jasno Ustavno sodišče. Dodalo je, da kot izhaja iz njegove odločbe v zadevi U-I-73/15 z dne 7. julija 2016, gre za zagotavljanje tako imenovanega življenjskega minimuma za preživetje posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč.
O pravici do denarne socialne pomoči
Nato je pojasnilo, da država v okviru dolžnosti zagotavljanja socialne varnosti v okviru sistema socialnega varstva ogroženemu posamezniku iz javnih sredstev zagotavlja razne socialnovarstvene dajatve v odvisnosti od njegovega materialnega položaja ter glede na druge pogoje, določene z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Pravica do denarne socialne pomoči kot ena izmed pravic iz javnih sredstev se torej dodeli, če posameznik (samska oseba ali družina) izpolnjuje dohodkovni cenzus in druge pogoje, ki jih navedena predpisa določata za njeno pridobitev. Iz ustavnosodne presoje po navedbah Ustavnega sodišča izhaja, da je za presojo, ali je izpolnjen prvi pogoj, treba ugotoviti, kakšen je dejanski gmotni položaj posameznika ob uveljavljanju pravice, torej s kakšnimi dohodki razpolaga. Tak je tudi zakonsko opredeljen namen te pravice (4. člen ZSVarPre).
V okviru sistema socialnega varstva je po naziranju Ustavnega sodišča denarna socialna pomoč temeljna pravica, s katero država upravičencu zagotavlja sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Upravičencu, ki lastnih sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, nima iz razlogov, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati, in izpolnjuje vse druge zakonsko določene pogoje za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, mora po prepričanju Ustavnega sodišča ta sredstva zagotoviti država. Če zakonska ureditev tega ne omogoča, je treba po presoji Ustavnega sodišča šteti, da ta ureditev ne pomeni le načina uresničevanja pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena URS, temveč pomeni, da ta ureditev posega v to človekovo pravico.
Presoja Ustavnega sodišča
Človekovo pravico pa je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa URS, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena URS). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen URS), in sicer s tistim izmed načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Ustavno sodišče je moralo zato najprej oceniti, ali je imel zakonodajalec kakšen ustavno dopusten cilj za sprejetje ureditve, ki ne omogoča, da se v postopku uveljavljanja pravice do denarne socialne pomoči ugotovljeni lastni dohodek, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči (20. člen ZSVarPre), zmanjša za sredstva, s katerimi upravičenec, ki je v osebnem stečaju, ne more razpolagati.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz zakonodajnega gradiva izhaja, da ZUPJS in ZSVarPre temeljita na stališču, da je treba upoštevati vse dohodke in prejemke vlagatelja in družinskih članov oziroma oseb, ki se po ZSVarPre upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, razen tistih, ki so dodeljeni za poseben namen oziroma so namenjeni kritju posebnih potreb in jih zakon izrecno določa. Ob tem je po besedah ustavnih sodnikov na več mestih v zakonodajnem gradivu navedeno, da se upoštevajo dohodki in prejemki, s katerimi prosilec »dejansko razpolaga«. Da je zakonodajalec želel doseči prav to, da se namreč v lastni dohodek upoštevajo le dohodki in prejemki, s katerimi prosilec v relevantnem obdobju dejansko razpolaga, po navedbah Ustavnega sodišča potrjuje tudi Državni zbor v svojem odgovoru na zahtevo. Pri tem opozarja tudi na zakonsko opredeljeni namen denarne socialne pomoči v 4. členu ZSVarPre in poudarja, da je denarna socialna pomoč namenjena vsem skupinam oseb, ki iz objektivnih razlogov ne ustvarjajo minimalnih sredstev za življenje. Po presoji Ustavnega sodišča je tako očitno, da zakonodajalec z obstoječim zakonsko določenim načinom ugotavljanja lastnega dohodka stečajnega dolžnika, ki ne upošteva, da ta z dohodki in prejemki, ki spadajo v stečajno maso, ne more razpolagati, ni želel preprečiti, da bi stečajni dolžnik oziroma njegova družina pridobila denarno socialno pomoč, in to v ustrezni višini. Ker zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo ni imel namena omejiti pravice do socialne varnosti stečajnega dolžnika oziroma njegove družine, je izključeno, da bi zakonodajna rešitev, ki jo je sprejel, zasledovala ustavno dopusten cilj, je bilo jasno Ustavno sodišče. Zato je ugotovilo, da tako ni izpolnjen že prvi pogoj za ustavno dopustno omejevanje človekovih pravic (tretji odstavek 15. člena URS).
Zaključek
Posledično je zaključilo, da je izpodbijana ureditev zato, ker ne določa, da se lastni dohodek samske osebe ali družine zmanjša za dohodke in prejemke, s katerimi upravičenec zaradi stečajnega postopka ne more razpolagati, v neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena URS. Neobstoj take ureditve po presoji Ustavnega sodišča namreč lahko povzroči, da stečajnemu dolžniku oziroma njegovi družini, čeprav dejansko izpolnjuje vse zakonske pogoje za dodelitev denarne socialne pomoči, ta ni dodeljena oziroma ni dodeljena v ustrezni višini.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
