Ko pride do kršitev procesnih dejanj in razmerij znotraj občinskih organov, ki so urejena z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS), poslovnikom in statutom, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj posameznega organa občine in ta razmerja niso podvržena sodnemu nadzoru v okviru upravnega spora po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 267/2024 z dne 21. januarja 2025.
Postopek pred Upravnim sodiščem
Kot je v uvodu pojasnilo Vrhovno sodišče, je v predstavljeni zadevi tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri je predlagal, naj sodišče sklep Nadzornega odbora občine (v nadaljevanju: NO) z dne 6. julija 2023 o imenovanju A. A. za predsednico NO v mandatu med letoma 2022–2026 odpravi, podrejeno pa naj ugotovi, da je ob izdaji izpodbijanega sklepa NO prišlo do posega v njegovo aktivno volilno pravico iz 43. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Upravno sodišče pa je z izpodbijano sodbo tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da izpodbijani sklep NO o izvolitvi njegovega predsednika ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj ga toženka ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije in tudi ni rezultat njenega enostranskega oblastvenega odločanja. Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da je bilo z njim vsebinsko odločeno o kakšni njegovi pravici. Glede podrednega zahtevka je navedlo, da tožnik ni izkazal, da predstavljajo kršitve Poslovnika o delu Nadzornega odbora Občine Ankaran (v nadaljevanju: Poslovnik), ki jih je izpostavil v tožbi, kršitev njegovih pravic in temeljnih svoboščin, ki bi imele za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa NO.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je spomnilo, da morajo biti tudi za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene v skladu z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tožba je namreč dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Če procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Zatem je pojasnilo, da je pritožnik uveljavljal sodno varstvo z ugotovitvenim zahtevkom glede kršitve njegove aktivne volilne pravice iz 43. člena URS, ki naj bi jo toženka oziroma njen NO storila s tem, ko je v nasprotju z določbami Poslovnika o sklicevanju sej 6. julija 2023 zunaj občinskih prostorov na parkirišču sklicala sejo in na njej sprejela sklep o imenovanju A. A. za predsednico NO v mandatu med letoma 2022–2026, ne da bi pritožnika o sklicu seje obvestila oziroma ga nanjo povabila, čeprav je eden od članov NO, in mu tako onemogočila izraziti voljo na tej seji. V obravnavanem sporu je tako, kot je navedlo Vrhovno sodišče, pritožnik želel presojo zakonitosti dejanja toženke oziroma dveh članov njenega NO, s katerim naj bi ta posegla v pritožnikovo ustavno pravico iz 43. člena URS. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča, kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, to dejanje ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja po 4. členu ZUS-1, zoper katero bi bilo mogoče uveljavljati samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Seje namreč ni sklical župan, ki je za to pristojen po četrtem odstavku 16. člena Poslovnika. Šlo je torej za neformalen stik dveh članov NO na parkirišču, česar ni mogoče šteti za sejo NO (tega ne spremeni okoliščina, da je srečanje potekalo neposredno po seji) in torej ne za dejanje oblastnega organa, ki naj bi posegel v pritožnikove pravice. Pritožnik pa tudi ni pojasnil, zakaj bi bilo treba temu srečanju pripisati drugačno pravno naravo, je presodilo Vrhovno sodišče.
Ocenilo je, da se je Upravno sodišče v svoji odločitvi pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča I Up 344/2008 z dne 23. oktobra 2008. V njem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da ko pride do kršitev procesnih dejanj in razmerij znotraj občinskih organov (v obravnavani zadevi je to NO), ki so urejena z ZLS, poslovnikom in statutom, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj posameznega organa občine in ta razmerja niso podvržena sodnemu nadzoru v okviru upravnega spora po 4. členu ZUS-1. Očitanega dejanja zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1.
Vrhovno sodišče je dodalo, da pri volilni pravici sicer gre za ustavno pravico v smislu človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, katerih sodno varstvo je izjemoma mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena URS. Vendar v obravnavani zadevi pravica, ki jo pritožnik uveljavlja, ni volilna pravica v smislu 43. člena URS, zato je pravilno tudi stališče, da z zgoraj opisanim dejanjem ni bilo poseženo v pritožnikovo aktivno volilno pravico iz 43. člena URS. Pojasnilo je, da spada v področje te ustavne pravice na ravni lokalne samouprave le aktivna volilna pravica za volitve članov predstavniških teles (torej občinskih svetov) in županov, ne pa tudi različnih organov v osebah javnega prava, kot je NO, in še toliko manj njegovega predsednika. Pritožnik zato z vidika aktivne volilne pravice iz 43. člena URS ne uživa varstva znotraj teh organov glede načina njihove izvolitve.
Odločitev Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je tako sklenilo, da bi moralo Upravno sodišče tožbo zavreči, a dejstvo, da jo je presojalo po vsebini, ne predstavlja take kršitve, da bi bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožnikov pravni položaj je bil enak in na voljo je imel enako pravno sredstvo kot v primeru zavrženja (tudi zoper sodbo je bila dovoljena pritožba, ker je bila tožba vložena po 4. členu ZUS-1).
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
