O nedopustnem posegu v pravico do informacijske zasebnosti

Uvodno

Ustavno sodišče je pojasnilo, da pravica do informacijske zasebnosti ni neomejena. Poseg vanjo je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena URS, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen URS), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države – splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.

Ustavno dopusten cilj

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je temeljni namen Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (ZVOPOKD) urejanje varstva pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih policija, državna tožilstva, Uprava za probacijo, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in drugi državni organi Republike Slovenije, ki so zakonsko določeni kot pristojni za področja preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, obdelujejo za namene izvrševanja teh pristojnosti. Policisti – kot je navedlo Ustavno sodišče – zbirajo in obdelujejo osebne in druge podatke zaradi opravljanja policijskih nalog. Ena izmed temeljnih policijskih nalog je tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Tudi dostop do podatkov iz evidence kaznivih dejanj je bil policistom in pristojnim državnim organom v 30-letnem času hrambe blokiranih podatkov dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom, je poudarilo Ustavno sodišče. Zato je – tudi sklicujoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Sodišča Evropske unije (EU) in lastno sodno prakso – presodilo, da to predstavlja ustavno dopusten cilj.

Primernost izpodbijane ureditve

Zatem je pojasnilo, da so bili podatki vedno v središču policijskega dela. Še zlasti pa je to po naziranju Ustavnega sodišča postalo relevantno z digitalizacijo, ki je omogočila sofisticirane podatkovne zbirke z ogromnimi količinami podatkov in njihovo analizo. S tem so lahko po oceni Ustavnega sodišča ključne informacije policiji na voljo skoraj takoj, s čimer se med drugim skrajša odzivni čas in poveča natančnost preiskave. Podatki iz policijskih evidenc tako lahko po mnenju ustavnih sodnikov izboljšajo sposobnost organov pregona za odkrivanje, preiskovanje kaznivih dejanj ter za obravnavanje obsojencev. Uporaba podatkov pa po njihovem mnenju vpliva tudi na bolj ekonomično in učinkovito vodenje postopkov in na odločanje organov v njih. Z vidika kriminalističnega preiskovanja je pomembna večina zakonsko opredeljenih policijskih evidenc. Vse so računalniško podprte in v večji meri vključene v kombiniran sistem klasične centralizirane baze podatkov, strukturirane v zapise in podatkovna polja, s hkratnim dostopom do besedil posameznih dokumentov, je navedlo Ustavno sodišče in tako presodilo, da je bila obdelava podatkov iz evidence kaznivih dejanj primerna za dosego cilja, ki ga je z nalogami policije zasledoval ZNPPol.

Nujnost izpodbijanega ukrepa

Po razlogovanju Ustavnega sodišča je iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU razvidno, da ni bistvena dolžina absolutnega roka hrambe. Tudi pri opredeljenem absolutnem roku namreč iz ustaljene sodne prakse teh sodišč izhaja zahteva, da mora imeti oseba, na katero se podatki nanašajo, učinkovito možnost zahtevati izbris svojih podatkov, če njihova hramba glede na okoliščine, ki jih izpostavljata ESČP in Sodišče EU (narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe), ni več nujna. Alternativna možnost bi bila zahteva, da upravljavec osebnih podatkov sam redno presoja, ali je hramba glede na navedena merila še nujna, oziroma omejitev pravice do obdelave teh podatkov, če nujnosti ni več, je opozorilo Ustavno sodišče.

Razložilo je, da je izpodbijani drugi odstavek 129. člena ZNPPol določal 30-letno hrambo podatkov iz evidence kaznivih dejanj v blokirani obliki, ki pa se glede dostopnosti do podatkov ni razlikovala od prve faze hrambe podatkov po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol. Podatki so bili namreč v obeh primerih dostopni policistom in pristojnim državnim organom zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom. V prvi fazi po sicer neizpodbijani prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol so se podatki hranili do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona. To je – kot je razložilo Ustavno sodišče – pomenilo skupno hrambo od 36 do 80 let, v primeru kaznivih dejanj, katerih pregon ni zastaral, pa lahko tudi trajno hrambo. Čeprav de lege zakon ni omogočal trajne hrambe podatkov, pa se je hramba podatkov zaradi navezave na zastaralne roke in zaradi njihove dolžine v prvi fazi hrambe podatkov ter zaradi povprečne starosti umrlih oseb z vidika trajanja človeškega življenja lahko zelo približala trajni hrambi teh podatkov, je bilo jasno Ustavno sodišče, ki pa ni pritrdilo predlagatelju, da so bili osebni podatki hranjeni trajno zaradi tretje faze, v kateri so bili anonimizirani (četrti odstavek 129. člena ZNPPol). Kot anonimizirani podatki so morali biti v skladu z zakonom tako spremenjeni, da jih ni bilo več mogoče povezati s posameznikom ali je bilo to mogoče le z nesorazmerno velikimi napori, stroški oziroma porabo časa. Le v takem primeru ni šlo več za osebne podatke in posledično tudi ni bilo mogoče govoriti o trajni hrambi osebnih podatkov, je razlogovalo Ustavno sodišče.

Opozorilo je, da niti ZNPPol niti kateri drug zakon ni omogočal zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni več nujna glede na vsebinske kriterije iz ustaljene sodne prakse ESČP in Sodišča EU, če zakonski rok hrambe podatkov po 129. členu ZNPPol še ni potekel. Zakonska ureditev prav tako ni predvidevala alternativne možnosti, to je obdobnega preverjanja nujnosti nadaljnje hrambe podatkov po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana prvi odstavek in prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol hrambe podatkov iz evidence kaznivih dejanj nista omejila na nujno potrebno obdobje za doseganje namenov hrambe teh podatkov.

Dalje je spomnilo, da je v odločbi v zadevi U-I-312/11 z dne 13. februarja 2014 glede 64. člena Zakona o policiji (ZPol) odločilo, da bi zakonodajalec merilu nujnosti med drugim lahko zadostil vsaj tako, da bi kot selektivne okoliščine, na podlagi katerih bi tudi za to kategorijo oseb določil njihovo trajno hrambo profilov DNK, upošteval bodisi težo bodisi naravo kaznivega dejanja ali pa subjektivne okoliščine na strani osumljenca. V ZNPPol pa je bil rok hrambe osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj določen v prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol (do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona) in v prvi alineji drugega odstavka 129. člena ZNPPol (30 let po blokiranju). Prva alineja prvega odstavka 128. člena ZNPPol je upoštevala težo kaznivega dejanja, a zgolj posredno in v primeru, če je bil v prvi fazi hrambe navedenih podatkov za določitev roka njihove hrambe relevanten rok zastaranja kazenskega pregona, ki je bil odvisen od višine kazni, predpisane za kaznivo dejanje, je ureditev povzelo Ustavno sodišče in opozorilo, da pa je bil v drugi fazi hrambe podatkov po izpodbijani prvi alineji drugega odstavka 129. člena ZNPPol rok določen absolutno in neodvisno od kakršnekoli okoliščine, tudi od teže in narave kaznivega dejanja. Zato je ugotovilo, da izpodbijana ureditev torej ni upoštevala narave in teže kaznivega dejanja in tudi s tega vidika ni zamejila hrambe podatkov iz evidence kaznivih dejanj na obseg, ki je bil nujen za doseganje namena hrambe, tako da bi bil rok hrambe določen glede na težo in naravo kaznivega dejanja.

Naposled je Ustavno sodišče zapisalo, da je predlagatelj navajal tudi, da izpodbijana ureditev ni razlikovala med različnimi pravnimi položaji pravnomočno obsojenih oseb, osumljenih, a ne pravnomočno obsojenih oseb, ter drugih oseb, ki so bile povezane s kaznivim dejanjem (prijavitelj, oškodovanec, prejemnik protipravne premoženjske koristi). Spomnilo je, da je v navedeni odločbi v zadevi U-I-312/11 v zvezi s 64. členom ZPol, ki je določal trajno hrambo profilov odvzetih vzorcev DNK, odločilo, da izpodbijana ureditev ni bila nujna, ker ni bila zamejena vsaj tako, da bi kot selektivne okoliščine, na podlagi katerih bi tudi za to kategorijo oseb določil njihovo trajno hrambo profilov DNK, upošteval, med drugim, subjektivne okoliščine na strani osumljenca (na primer specialno povratništvo). Takšna ureditev je zato pomenila presplošno in nediskriminacijsko naravo pooblastila za trajno hrambo profilov DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za to kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena. Po stališču Ustavnega sodišča je šlo za osebe, ki so bile upravičene do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena URS.

Ustavno sodišče je razlogovalo, da je evidenca kaznivih dejanj vsebovala osebne podatke storilca, oškodovancev, prijaviteljev in drugih oseb, ki so dale obvestila, fizične osebe, pravne osebe in državnega organa, prejemnikov premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma drugih, na katere je bila premoženjska korist prenesena. Ta evidenca je torej – kot je zapisalo Ustavno sodišče – najprej vsebovala podatke oseb, udeleženih v izvršitvi kaznivega dejanja, oziroma prejemnikov protipravne premoženjske koristi (storilec, fizična oseba, pravna oseba in državni organ, prejemnik premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma drugi, na katere je bila premoženjska korist prenesena). V tem delu ZNPPol niti ni opredeljeval kategorij storilcev, katerih podatki so se zbirali (v smislu višine dokaznega standarda, ki je obstajal zoper njih). Toda glede na prvo alinejo prvega odstavka 128. člena ZNPPol, po kateri se podatki hranijo do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona, je očitno, da so bili lahko v evidenci kaznivih dejanj zbrani tako podatki osumljencev, obdolžencev, kot tudi obsojencev, je opozorilo Ustavno sodišče in dodalo, da je evidenca kaznivih dejanj vsebovala tudi osebne podatke tretjih oseb, ki niso bile udeležene v izvršitvi kaznivega dejanja oziroma z njim niso bile okoriščene. Nasprotno, lahko so bile z njim celo oškodovane (oškodovanci, prijavitelji in druge osebe, ki so dale obvestila). Izpodbijana ureditev je torej vsebovala osebne podatke različnih kategorij oseb, tudi takih, ki sploh niso bile udeležene v izvršitvi kaznivega dejanja, je ugotovilo Ustavno sodišče.

Presodilo je, da je izpodbijana ureditev omogočala razlikovanje med navedenimi kategorijami zgolj toliko, kolikor je v okviru skupnega časa hrambe treba upoštevati tudi prvo fazo hrambe po prvi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol. Slednja je glede na določbo, da se podatki hranijo do ustavitve policijske preiskave ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če pa tega ni, do zastaranja kazenskega pregona, razlikovala med osumljenci, ki niso bili ovadeni; osumljenci, ki so bili ovadeni, pa je državni tožilec kazensko ovadbo zoper njih zavrgel; obdolženci, zoper katere je bila izrečena zavrnilna ali oprostilna sodba; in obsojenci. Že ta (sicer neizpodbijana) določba sicer ni upoštevala drugih pravnih položajev, ko kazenska ovadba ni bila zavržena, pa ni prišlo do izreka sodbe, je bilo jasno Ustavno sodišče, ki je dalje pojasnilo, da pa izpodbijana prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol glede teka enotnega 30-letnega roka ni razlikovala niti med kategorijami iz prve alineje prvega odstavka 128. člena ZNPPol, še manj med preostalimi kategorijami iz 9. člena ZVOPOKD. Navedena izpodbijana določba sploh ni poznala razlikovanja med različnimi kategorijami oseb iz ZVOPOKD, niti posebnega položaja oseb, ki jim je zagotovljena domneva nedolžnosti iz 27. člena URS Za vse kategorije oseb je bil namreč predpisan enak 30-letni rok hrambe podatkov. Glede na navedeno izpodbijana prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol ni omejila hrambe osebnih podatkov na nujno mero niti z vidika razlikovanja med različnimi kategorijami oseb, na katere so se nanašali podatki iz evidence kaznivih dejanj, je ugotovilo Ustavno sodišče.

Zaključek

Zatem je povzelo, da prvi odstavek in prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol torej nista omogočala zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni bila več nujna, prav tako nista predvidevala takega obdobnega preverjanja po uradni dolžnosti, s čimer bi se časovno obdobje hrambe osebnih podatkov omejilo na nujno potrebno za doseganje namena hrambe osebnih podatkov. Navedeni izpodbijani določbi tudi nista upoštevali narave in teže kaznivega dejanja in razlikovanja med različnimi kategorijami oseb, na katere so se nanašali podatki iz evidence kaznivih dejanj, zlasti ob upoštevanju domneve nedolžnosti iz 27. člena URS. Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je zakonodajalec z izpodbijanima določbama nedopustno posegel v pravico teh oseb do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena URS. Zato je ugotovilo, da sta bila prvi odstavek 129. člena ZNPPol in prva alineja drugega odstavka 129. člena ZNPPol, kolikor sta se nanašala na evidenco kaznivih dejanj, v neskladju z URS. Ker pa sta bila tretji in četrti odstavek 129. člena ZNPPol neposredno povezana s prvim odstavkom in prvo alinejo drugega odstavka 129. člena ZNPPol, kolikor sta se nanašala na evidenco kaznivih dejanj, in nimata samostojnega pomena, je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta bila v neskladju z URS tudi tretji in četrti odstavek 129. člena ZNPPol, kolikor sta se nanašala na evidenco kaznivih dejanj.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.