O izvzetju denarnih pomoči dobrodelnih ustanov iz izvršbe

Očitki predlagatelja

Višje sodišče v Mariboru (predlagatelj) je med drugim zatrjevalo, da iz 2., 34. in 50. člena URS izhaja zahteva, da so denarne pomoči (terjatve prejemnikov teh pomoči in denarna sredstva na bančnih računih prejemnikov, že izplačana iz tega naslova), ki jih pomoči potrebnim (socialno šibkim) prejemnikom izplačujejo dobrodelne ustanove, izvzete iz izvršbe, ker naj bi tako zahtevalo varstvo osnovnega eksistenčnega minimuma in osebnega dostojanstva prejemnikov pomoči.

Presoja Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je te predlagateljeve očitke obravnavalo z vidika 34. člena URS (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in prvega odstavka 50. člena URS (pravica do socialne varnosti), pri čemer je pri razlagi teh človekovih pravic upoštevalo tudi načelo socialne države iz 2. člena URS.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sprejelo že več odločitev, v katerih je oblikovalo stališča o ustavno zahtevani ravni varstva dolžnikov v izvršbi, tudi z zornih kotov, ki jih v zahtevi za oceno ustavnosti odpira predlagatelj. V splošnem velja — tako Ustavno sodišče —, da mora biti v izvršilnem postopku zagotovljeno tudi varstvo dolžnika, kar izhaja iz načela socialne države. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika, njegovo dostojanstvo ter osnove ekonomske in socialne eksistence. Načelo varstva dolžnika je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku zlasti prek določb o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe, je razlogovalo Ustavno sodišče, ki je dalje opozorilo, da je v ospredju izvršilnega postopka sicer upnik, čigar pravica je bila (praviloma) ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo in nato prisilno uveljavljana. Omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe zato pride v poštev le, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete, je poudarilo Ustavno sodišče ter dodalo, da omejitve in izvzetja iz izvršbe, odlogi izvršbe in druge prepreke učinkoviti uveljavitvi upnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva v izvršbi zagotavljajo, da izvršba za dolžnika ne pomeni nedopustne trdote, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka. Ob tem je Ustavno sodišče izpostavilo odločbi v zadevah U-I-339/98 z dne 21. januarja 1999 in U-I-166/03 z dne 11. novembra 2004.

Nato je pojasnilo, da je predlagatelj menil, da so denarne pomoči socialno šibkim prejemnikom, ki jih izplačujejo dobrodelne ustanove, prejemek, ki zagotavlja eksistenčni minimum oziroma minimalno socialno varnost dolžnika. Zato naj bi človekovi pravici do osebnega dostojanstva in varnosti ter do socialne varnosti zahtevali njihovo izvzetje iz izvršbe.

Ustavno sodišče je poudarilo, da zgolj iz zakonodajalčeve odločitve, da je v sistem izvzetij in omejitev izvršbe vključil določene prejemke oziroma določena denarna sredstva, še ni mogoče sklepati, da ta izvzetja in omejitve zahteva URS. To velja na primer tudi za 9. točko 101. člena ZIZ, ki iz izvršbe izvzema »denarna sredstva pomoči potrebnim, ki jih zagotavljajo humanitarne organizacije, ki imajo tak status po zakonu, ki ureja humanitarne organizacije«.

Dobrodelne ustanove — kot je opozorilo Ustavno sodišče — dodeljujejo socialno šibkim prejemnikom denarne pomoči po lastni svobodni presoji tako glede kriterijev za določitev potrebe po pomoči, morebitnih objektivnih in/ali subjektivnih razlogov, zaradi katerih se je oseba znašla v socialnih težavah, kakor tudi glede višine denarnih pomoči. Glede teh vprašanj dobrodelnih ustanov ne omejuje noben predpis oziroma ne nadzoruje noben organ. Ustanove nimajo nobenih pooblastil za pridobivanje podatkov iz uradnih zbirk podatkov, iz katerih bi si lahko ustvarile celostno sliko o prihodkih in premoženju prosilca za pomoč, niti jih k temu ne sili noben predpis, je pojasnilo Ustavno sodišče.

To je izpostavilo, da je zakonska ureditev za prejemke iz naslova denarne socialne pomoči, ki so po 3. točki 101. člena ZIZ izvzeti iz izvršbe, ravno v tem smislu pomembno drugačna. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) namreč v 2. členu denarno socialno pomoč (in varstveni dodatek) opredeljuje kot socialnovarstveni prejemek, namenjen zgolj tistim, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Z denarno socialno pomočjo se upravičencu zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, pri čemer se šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom (4. člen ZSVarPre). Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) vsebuje podrobna pravila o načinu ugotavljanja materialnega položaja upravičencev. Pristojno ministrstvo in centri za socialno delo pa imajo široke možnosti brezplačnega dostopa do podatkov za potrebe postopkov odločanja in vodenja zbirk podatkov po ZUPJS.

Odgovornost za nudenje pomoči tistim, ki sami ne morejo zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb, po presoji Ustavnega sodišča nosi država. Ta odgovornost je pravna odgovornost. Temelji na določbah URS (2., 34. in 50. člen) in zakonov, ki izvršujejo oziroma podrobneje izpeljujejo navedene ustavne pravice oziroma načela. Po ustavnosodni presoji je socialna država (2. člen URS) dolžna zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč. Zakonodajalec mora pri določanju pogojev za pridobitev pravice iz sistema socialnega varstva stremeti k uresničitvi ustavnega namena te pravice — nuditi ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč, da bi bil zagotovljen t. i. življenjski minimum za preživetje posameznika, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč. Pri zakonskem urejanju pravic, ki naj zagotavljajo socialno varnost, pa mora zakonodajalec poskrbeti, da sta posameznikom v največji mogoči meri zagotovljeni ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo, je razlogovalo Ustavno sodišče.

Razložilo je, da denarne pomoči socialno šibkim osebam, ki jih izplačujejo dobrodelne ustanove, objektivno — v splošnem in sistemskem smislu — niso prejemek, ki bi zagotavljal eksistenčni minimum oziroma minimalno socialno varnost oseb, ki si tega ne morejo zagotoviti same. Navedeno je namreč ustavna naloga države. Po presoji Ustavnega sodišča bi bilo ustavno nesprejemljivo, če bi zakonodaja breme zagotavljanja življenjskega minimuma pomoči potrebnih prepustila zasebnim dobrodelnim organizacijam. Poleg tega v pravnem redu ni instrumentov, ki bi take organizacije silili v to, da svoje pomoči socialno šibkim omejijo le na nujne primere in na nujni obseg — dobrodelna ustanova lahko po prosti presoji pomaga tudi osebam, ki do dajatev iz državnega sistema socialnega varstva niso upravičene oziroma niso upravičene v takem obsegu. Izvzetje njihovih denarnih pomoči iz izvršbe bi zato v številnih primerih nesorazmerno poseglo v zaščitene ustavnopravne položaje upnikov, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Zaključek

Tako je presodilo, da 34. člen URS in prvi odstavek 50. člena URS ne zahtevata izvzetja iz izvršbe denarnih pomoči, ki jih dobrodelne ustanove izplačujejo pomoči potrebnim prejemnikom, ter sklenilo, da zato 101. člen ZIZ ni v neskladju z navedenima ustavnima določbama.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.