O civilni odgovornosti zdravnika v Republiki Sloveniji (2. del)

Odškodninska ali civilnopravna odgovornost zdravnika se obravnava v okviru splošnih določil pogodbenih in deliktnih odgovornosti. Temelj odgovornosti na pogodbenem področju³ je kršitev pogodbenega razmerja med zdravnikom in pacientom, pri deliktni odgovornosti pa je to kršitev splošnega načela neminem laedere (nikomur ne škoduj),⁴ ki se kaže v vsakem nedopustnem posegu v življenje in zdravje kot absolutno varovane dobrine. Pravno priznan je ravno tako koncept disciplinske odgovornosti, ki pa se nanaša na zdravnikovo odgovornost za izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti v delovnem razmerju. Osnovni pogoj za odgovorno delo zdravnikov je poklicna strokovna avtonomija zdravnikov in visoka raven družbenih moralno etičnih načel. Zdravnike poleg že omenjene zakonodaje k etičnemu in strokovnemu ravnanju dodatno zavezuje tudi Kodeks zdravniške etike,⁵ ki določa dolžnost ukrepanja Zdravniške zbornice zoper zdravnika, ki bi kršil njegove določbe.⁶

Medicinski zaplet se pojavi redko, naključno in ga ni mogoče preprečiti, zato v primeru takšnega zapleta odškodninske odgovornosti ni.⁷ Vsi medicinski posegi so povezani z določeno mero tveganja, zato se skladno z drugim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ)⁸ posamezna dejanja zdravnika presojajo po načelu skrbnosti dobrega strokovnjaka. Vsakega zdravnika torej veže višja mera strokovnosti, ki se opredeljuje in odraža skozi pravila medicinske stroke. Pri presoji odgovornosti načelno velja, da strokovne napake zdravnika ni, če zdravnik ravna neoporečno in lege artis.

Za razliko od kazenske odgovornosti, pri kateri v kazenskem postopku sodišče odloča o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, v civilnem postopku sodišče odloča o odškodnini, ki naj bi jo zdravnik povrnil pacientu, ki mu je s svojim dejanjem ali opustitvijo povzročil škodo.⁹ Pogoj za obstoj civilnega delikta in z njim povezane odškodninske obveznosti je izpolnitev elementov, ki jih ugotavlja sodišče v civilnem (pravdnem) postopku, ki se začne na zahtevo upravičenca, torej oškodovanca.

Odškodninska odgovornost zdravnika lahko temelji na pogodbeni ali deliktni podlagi. Obstoj pogodbenega razmerja med ponudnikom zdravstvenih storitev in pacientom logično napotuje na uporabo pravil pogodbene odgovornosti; dejstvo pa je, da kršitve pogodbenih obveznosti lahko pomenijo tudi kršitev zakonske norme, torej imajo hkrati tudi značilnost civilnega delikta. Obema oblikama odgovornosti je skupno, da pride do kršitve, kadar zdravnik pri nudenju zdravniške pomoči ne ravna profesionalno in po etičnih pravilih stroke. Življenje in zdravje človeka so z ustavo in zakonom zaščitene temeljne vrednote. Vsako nedovoljeno, protipravno poseganje v omenjeni vrednoti je v civilnopravnem pogledu delikt, ki za sabo prinaša odgovornost za škodo.¹⁰

Odgovornost ex contractu je torej tista odgovornost, ki nastane zaradi kršitve pogodbe ali nekega drugega pravnega razmerja, sklenjenega med oškodovancem in povzročiteljem škode. Glavna značilnost odgovornosti ex delicto pa je, da pride do nje zaradi posega v tuje področje že na podlagi zakona. Pravno razmerje med oškodovancem in povzročiteljem škode nastane šele s trenutkom škodnega dogodka in povzročene škode. Izvenpogodbena odškodninska odgovornost je zakonita, zato je ni mogoče vnaprej izključiti oziroma omejiti (na primer do določene višine odškodnine ali le za določene vrste škode ipd.) kakor pri pogodbeni.

Kadar govorimo o civilnem deliktu, morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer:

a) Škoda

Škoda je v Obligacijskem zakoniku opredeljena kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) ter povzročitev telesnih in duševnih bolečin ali strahu (nepremoženjska škoda).

b) Nedopustno škodljivo dejstvo

O nedopustnem ravnanju govorimo takrat, kadar oseba prekrši pravno normo ali moralno načelo, ki varuje pravno zavarovani interes. V medicinskem pravu nedopustno dejstvo predstavlja zdravstveni poseg, ki je nedopusten zaradi pacientove neprivolitve ali kršitve pravil stroke. Škoda, ki pacientu nastane, se lahko kaže v poslabšanju njegovega zdravja, predvsem gre za nepremoženjsko škodo. Definicija, ki izhaja iz Obligacijskega zakonika, opredeljuje nepremoženjsko škodo kot povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe.

c) Vzročna zveza med povzročiteljem in nastankom škode

Pri iskanju vzročne zveze med povzročiteljem in nastankom škode se ugotavlja, ali je nastala škoda posledica nedopustnega ravnanja povzročitelja. Dokazovanje vzročne zveze v praksi predstavlja velik problem, zato je nujno potrebno sodelovanje izvedencev (za primer odškodninske odgovornosti zdravnika torej izvedenec medicinske stroke). O vzročni zvezi obstaja več teorij,¹¹ vsaka država vztraja pri svoji. V Sloveniji prevladuje teorija o adekvatni vzročnosti,¹² ki trdi, da je treba kot vzroke šteti tiste, ki so normalni, in na ta način omogoča izključitev nepredvidljivih in neobičajnih škod.

d) Odgovornost

Krivdna oziroma subjektivna odgovornost zdravnika se kaže v neskrbnem ravnanju zdravnika, ko ta ne ravna tako skrbno, kot se od njega zahteva, in je v Obligacijskem zakoniku določena kot pravilo. Za izjemo od tega pravila pa velja objektivna odgovornost zdravnika, ki se presoja ne glede na krivdo v primerih, ko gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, in takšno dejavnost kot dejavnost s povečano nevarnostjo opredeli sodna praksa.¹³

Krivda kot ključna predpostavka subjektivne odgovornosti za zdravstveno napako se v medicinskih postopkih pojavlja v obliki naklepa ali malomarnosti, vendar je v praksi zelo malo primerov, kjer bi šlo za namerno povzročanje škode na pacientovem zdravju. De facto zdravniki odgovarjajo zaradi nepazljivosti. Vprašanje, ki se v praksi redno postavlja, je, za kakšno nepazljivost gre – navadno ali skrajno? Dolgo je v sodni praksi večine pravnih sistemov veljalo, da se za zdravstveno napako odgovarja le v primerih skrajne nepazljivosti,¹⁴ danes pa zdravniki po pravu evropskih in anglosaških držav civilnopravno odgovarjajo tudi že za navadno nepazljivost, tj. lahko malomarnost pri zdravljenju.

Do pravične odškodnine je upravičen pacient, ki mu je bila kršena osebnostna pravica, najpogosteje je to kršitev pravice do življenja, poslabšanje telesnega in duševnega zdravja (na primer amputacija zdravega namesto obolelega dela telesa, prekomerno izpostavljanje sevanju, pozabljanje medicinskih pripomočkov v telesu pacienta po končani operaciji ipd.). Pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo sodišče dosodi, kadar gre za kršitev osebnostnih pravic ter po presoji okoliščin konkretnega primera.¹⁵ Pravica do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni pogojena z nadomestilom za premoženjsko škodo, zatorej se lahko zahteva tudi, ko te ni bilo. Poleg navedenega je treba poudariti, da se pravična denarna odškodnina lahko zahteva tudi za prihodnjo nepremoženjsko škodo, če je možno dokazati njeno trajanje v prihodnosti.¹⁶