Nujnost absolutne svobode govora

V tem prispevku se ne bom skliceval na prvi amandma ameriške ustave iz leta 1791, ki v prostem prevodu pravi:

Prevladujoče mnenje Slovencev namreč je, da je vse, kar prihaja iz Amerike, kontaminirano s trumpizmom in torej v izhodišču napačno, če ne celo zločinsko. Pričakoval bi tudi zavrnitev z argumentom, da je amandma že zastarel, saj je v veljavi že več kot 230 let.

Zato bom z dvema različnima argumentoma poskušal razložiti, da je svoboda govora lahko samo ena in celovita. Celovitost pomeni, da je vsako, tudi na videz nedolžno omejevanje te pravice že tudi njeno izničenje. Poskušal pa bom razložiti tudi, da bi se morala prepoved omejevanja pravice govora vezati ne le na omejevanje s strani državnih organov, kot to opredeljuje prvi amandma, ampak tudi na vsa civilna razmerja.

Omejevanje svobode govora predstavlja civilizacijsko regresijo

Prvi argument, ki evolucijsko utemeljuje pomen svobode govora, se razkriva že v slovenskem pregovoru, da pes, ki laja, ne grize.

Človeška civilizacija je prek razvoja človeških kognitivnih sposobnosti, sposobnosti ustvarjanja konceptov in ne le odzivanja na osnovi čutov človeku omogočila, da oblikuje svoj položaj v družbenem okolju z orodji, ki nadomeščajo fizično agresijo. Isto, kar počno v družbenih okvirih za formalizacijo dominantnosti živali iste vrste, izvaja človek z neagresivnimi orodji jezika in denarja kot dveh civilizacijskih dobrin, ki kruto naravno realnost prenašata na polje simbolnega, nematerialnega.

Tako kot je neomejena svoboda živali, da svoje naravne transakcijske potrebe realizira fizično brutalno, bi morala biti neomejena svoboda človeka, da svoje transakcijske (družbene) potrebe realizira z besedo in denarjem tako, da ostanejo telesa drugih nepoškodovana. Z omejevanjem te simbolne transakcije možnosti silimo človeka v regresijo k brutalnosti. V skladu s slovenskim pregovorom silimo psa, da ne laja, ampak molče grize.

A tem še nisem povsem odgovoril na vprašanje, zakaj mora biti ta pravica absolutna in neomejena.

Resnica je intersubjektivna

Odgovor na vprašanje neomejenosti svobode govora je posredno podal zdaj že nekdanji kandidat za ustavnega sodnika. V odgovoru, ki je sramoten za pravnega filozofa, kakršen bi moral biti ustavni sodnik, če ne že kar vsak pravnik, nekdanji kandidat populistično všečno iz pravice izvzame širjenje lažnih novic in sovražnega govora.

Poglejmo najprej njegovo izhodiščno zmoto in na žalost tudi zmoto večine slovenske populacije, da so skoraj za vse zlo na tem svetu krive lažne novice. Ker sem vprašanje obstoja lažnih novic že relativiziral v znanstvenem članku Fake news, a Construction of Reality,¹ bom na tem mestu izpostavil zgolj osrednji del argumenta.

Vsaka, tudi lažna novica je del človeških govornih aktivnosti in torej sodi v okvir vprašanj svobode govora. Ker je lagati (vsaj) nekaj grdega, pred sodnikom na primer pa tudi kaznivega, je za naivno pamet najpreprosteje laž preprosto prepovedati in jo na podlagi tega tudi sodno preganjati. Za naivno pamet!

Problem laži lepo naslavlja Epimenidov paradoks iz šestega stoletja pred našim štetjem: »Vsi Krečani so lažnivci«, pri čemer je bil on sam Krečan. Je pa ta simpatičen paradoks treba pojasniti z za večino zelo neprijetnim dejstvom, da v diskurzivnem svetu, v svetu jezika, objektivna resnica ne obstaja.

Razvijanje argumenta, zakaj diskurzivna resnica ni primerljiva z objektivno resnico stene, ki povzroči neprijetno srečanje z našo glavo ne glede na to, kdo trči vanjo ali celo kaj si o njej misli, bi zahtevalo preveč prostora, zato bom preskočil na tistega kardinalnega, ki bi moral prepričati vsaj s pametjo povprečno obdarjenega posameznika, z argumentom naravnih znanosti. Za fiziko in kemijo, ki ju najrigorozneje obvladuje postrenesančna doktrina sprejemanja zgolj tiste resnice, ki je neovrgljiva, veljata dve načeli, ki ta začetni pogumno izraženi cilj relativizirata do same negacije.

Prvo je načelo stopnje verjetnosti, ki jo znanstveniki opredeljujejo s sigmo. S sigma ena je opredeljeno znanstveno odkritje, ki dopušča, da je odkritje naključno v 32 odstotkih. Sigma 5 pa zagotavlja 99,99994-odstotno verjetnost zanesljivosti rezultata. Sigma 5 je šele dovolj, da se neko odkritje sprejme kot znanstveno. Znanstveniki torej celo na najvišji ravni verjetnosti ne govorijo o objektivni resnici, ampak o resnici z zelo veliko stopnjo verjetnosti...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andrej Drapal: Nujnost absolutne svobode govora

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 5, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------