ZPZR je bil sprejet novembra 2025 po nujnem postopku in je poleg nove delovnopravne pravice do zimskega regresa prinesel temeljito prenovo sistema normiranih odhodkov za samostojne podjetnike. Že nekaj mesecev po uveljavitvi se je pokazala potreba po korekciji prihodkovnih pogojev za vstop v ta sistem. ZPZR-A tako odpravlja ugotovljene pomanjkljivosti pri izračunu prihodkovnih pragov in podaljšuje referenčno obdobje za presojo izpolnjevanja pogojev z enega na dve davčni leti, kar zavezancem omogoča bolj stabilen položaj znotraj sistema.
Prehod na dveletno povprečje prihodkovOsrednja sprememba, ki jo prinaša ZPZR-A, zadeva način ugotavljanja prihodkovnega pogoja za vstop v sistem normiranih odhodkov. Sprememba tretjega odstavka 6. člena ZPZR nadomešča dotedanji sistem, ki je temeljil na prihodkih enega predhodnega davčnega leta, z novim merilom — povprečjem prihodkov iz dejavnosti dveh zaporednih predhodnih davčnih let. Prihodki se ugotavljajo po pravilih o računovodenju.
Pragovi ostajajo nespremenjeni: 120.000 eurov za zavezance, ki so bili v obeh predhodnih letih obvezno zavarovani na podlagi samozaposlitve za polni delovni čas neprekinjeno vsaj devet mesecev; 50.000 eurov za tiste, ki tega pogoja ne izpolnjujejo; 85.000 eurov za zavezance, ki ne spadajo niti v prvo niti v drugo kategorijo in za katere zakon ne določa drugače. Trirazredna struktura pragov, vzpostavljena z matičnim zakonom, ostaja torej nespremenjena — spreminja se le referenčno obdobje za presojo.
Prehod na dveletno povprečje zasleduje dva cilja. Zavezancem, katerih prihodki med leti nihajo, zagotavlja stabilnejši položaj v sistemu, saj posamično leto z nadpovprečnimi prihodki ne privede samodejno do izstopa. Obenem pa zmanjšuje možnost manipulacij, pri katerih bi zavezanec v enem letu umetno znižal prihodke in si s tem zagotovil vstop v sistem za naslednje leto.
Četrti odstavek 6. člena ZPZR ureja položaj zavezanca, ki je v katerem od dveh predhodnih let opravljal dejavnost le del davčnega leta. Zakonodajalec za takšne primere predpisuje sorazmerno prilagoditev povprečja glede na obdobje opravljanja dejavnosti, s čimer preprečuje nesorazmerno ugoden ali neugoden izračun za zavezance, ki dejavnost začnejo ali prenehajo med letom.
Spremembe pri ponovnem vstopu in izstopu iz sistemaNovela posega tudi v šesti odstavek 6. člena ZPZR, ki ureja pogoje za ponovni vstop v sistem normiranih odhodkov po predhodnem izstopu. Matični zakon je ponovni vstop pogojevali s petletnim čakalnim obdobjem po izstopu iz sistema oziroma po prenehanju ugotavljanja davčne osnove po drugem odstavku 47. člena ZDoh-2 ter z nepreseganjem prihodkovnega praga v davčnem letu pred vstopom. ZPZR-A petletno karenco ukinja in namesto prihodkov posamičnega predhodnega leta uvaja dveletno povprečje prihodkov, skladno s sistematiko iz tretjega odstavka. Odprava petletne karence pomeni, da zavezanec, ki iz sistema izstopi, lahko vanj ponovno vstopi že naslednje davčno leto, če izpolnjuje prihodkovne pogoje na podlagi dveletnega povprečja.
Enaka logika dveletnega obdobja se prenaša tudi na obvezni izstop iz sistema. Sprememba sedmega odstavka 6. člena nadomešča presojo prihodkov v posamičnem davčnem letu s presojo v dveh zaporednih davčnih letih.
Ureditev povezanih osebZakonodajalec z novelo razširja protiizogibni mehanizem iz trinajstega odstavka 6. člena ZPZR. Obstoječa ureditev je že predvidevala upoštevanje prihodkov povezanih oseb pri presoji prihodkovnih pragov; ZPZR-A to določbo dopolnjuje z izrecnim pojasnilom, da se v prihodke zavezanca štejejo tudi prihodki iz dejavnosti povezanih oseb, razen če zavezanec dokaže, da glavni ali eden od glavnih razlogov za shemo poslovanja ni izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov.
Dokazno breme je torej na zavezancu, ki mora izkazati legitimen poslovni razlog za organizacijo poslovanja prek povezanih oseb. Zakon ne opredeljuje meril za presojo »glavnega razloga«, kar v praksi utegne povzročati razlagalne nejasnosti. Davčni organ bo moral pri presoji upoštevati celoto poslovnih okoliščin — naravo dejavnosti, časovno sosledje registracij, strukturo prihodkov med povezanimi osebami in dejanski gospodarski razlog za izbrano organizacijsko obliko. Dopolnitev štirinajstega odstavka 6. člena usklajuje sklicevanja na ustrezne odstavke in zagotavlja notranjo koherentnost člena.
Opredelitev zavarovalnega pogojaNov šestnajsti odstavek 6. člena ZPZR prinaša razlagalno pravilo za pogoj devetmesečnega obveznega zavarovanja na podlagi samozaposlitve za polni delovni čas. Zavezanec ta pogoj izpolni, če je bil obvezno zavarovan na podlagi samozaposlitve v skupnem trajanju najmanj 75 % minimalnega letnega sklada ur polnega zavarovalnega časa samozaposlenega. S tem zakonodajalec razjasnjuje, da se devetmesečni pogoj ne presoja strogo dnevno, ampak sorazmerno glede na celotni letni fond zavarovalnega časa, kar odpravlja dosedanje interpretacijske dileme.
Prehodno pravo in roki za priglasitevZakonodajalec se je zavedal, da novela stopa v veljavo sredi davčnega leta 2026, ko so nekateri zavezanci že oddali davčne obračune za preteklo obdobje. Četrti člen ZPZR-A zato vzpostavlja prehodno ureditev za dva položaja.
Prvič, zavezanec, ki je do uveljavitve novele že oddal obračun akontacije dohodnine oziroma obračun dohodnine od dohodka iz dejavnosti in ni priglasil normiranih odhodkov za leto 2026, a izpolnjuje pogoje po spremenjenem 6. členu, lahko ne glede na roke iz prvega in drugega odstavka 53. člena ZDavP-2 priglasi ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov s predložitvijo popravka davčnega obračuna do 31. marca 2026. Drugič, zavezanec, ki je v letu 2026 do uveljavitve novele na novo začel opravljati dejavnost, a ni priglasil normiranih odhodkov, lahko dopolni prijavo za vpis v davčni register z ustrezno izjavo, prav tako do 31. marca 2026.
Oba roka sta izrazito kratka, kar zavezancem nalaga hitro presojo lastnega položaja glede na nove pogoje. Rok 31. marca 2026 sovpada z rokom za oddajo davčnega obračuna, zato je uskladitev z obstoječim davčnim koledarjem smiselna, a v praksi pomeni, da imajo zavezanci od uveljavitve zakona (7. marca 2026) le slabe tri tedne časa za ukrepanje.
Peti člen novele varuje pravni položaj tistih zavezancev, ki so do uveljavitve ZPZR-A priglasitev normiranih odhodkov za leto 2026 že opravili na podlagi 6. člena matičnega zakona. Zanje se za izpolnjevanje pogojev še naprej uporablja prvotni 6. člen ZPZR, kar zagotavlja pravno varnost in preprečuje retroaktivno poslabšanje njihovega položaja.
Zakon je začel veljati 7. marca 2026, uporablja pa se za davčna leta, ki se začnejo od vključno 1. januarja 2026 dalje. Retroaktivna uporaba na začetek davčnega leta 2026 je v davčnem pravu sicer sprejemljiva, kadar se z njo položaj zavezancev izboljša ali vsaj ne poslabša, kar je v danem primeru zagotovljeno s prehodnimi določbami, ki varujejo pridobljene položaje.
ZPZR-A odpravlja nekatere rigidnosti matičnega zakona in prihodkovne pogoje za vstop v sistem normiranih odhodkov prilagaja dejanskemu ritmu poslovanja samostojnih podjetnikov. Prehod z enoletnega na dveletno povprečje prihodkov je sistemsko utemeljen, saj zmanjšuje vpliv kratkoročnih nihanj na davčni položaj zavezanca. Odprava petletne karence za ponovni vstop pa prispeva k večji prožnosti sistema, čeprav odpira vprašanje, ali bo zadostna protiizogibna zaščita pred zaporednimi strateškimi vstopi in izstopi.
Razširitev določb o povezanih osebah z izrecno umestitvijo dokaznega bremena na zavezanca je korak v pravo smer, a bo njena učinkovitost odvisna od doslednosti davčnih organov pri presoji in od morebitne sodne prakse, ki bo morala razjasniti vsebino nedoločenega pravnega standarda »glavnega razloga za shemo poslovanja«. Kratki roki za priglasitev v prehodnem obdobju zahtevajo od zavezancev takojšnje ukrepanje, kar je z vidika pravne varnosti sicer problematično, a glede na naravo sprememb — ki zavezancem pretežno ugajajo — sprejemljivo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
