Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v treh sodbah s povezanim dejanskim stanjem odločalo o domnevni kršitvi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) s strani Nizozemske v povezavi z občutljivimi podatki, pridobljenimi s prisluškovanjem v okviru kazenskih preiskav.
V prvi od omenjenih zadev je postopek pred ESČP začelo podjetje Janssen de Jong Groep B.V. skupaj s povezanimi družbami, ki se ukvarjajo z gradbenimi deli. Leta 2007 so se pojavili sumi, da so lokalne vladne uradnike v Rotterdamu podkupili gradbeni izvajalci, ki so želeli pridobiti vladna naročila za infrastrukturne projekte. Državno tožilstvo je ob pomoči oddelka za notranje preiskave nacionalne policije začelo preiskavo, v okviru te preiskave pa so bili nekateri zaposleni v podjetjih podvrženi prestrezanju telefonskih pogovorov. Odredbe o prisluškovanju je odobril preiskovalni sodnik.
V drugem primeru je bilo v vlogi pritožnika podjetje Burando Holding B.V. s hčerinsko družbo Port Invest B.V., v tretjem pa podjetje Ship Waist Oil Collector B.V. Vsa omenjena podjetja so sodelovala pri zbiranju odpadnih tekočin z ladij v pristanišču Rotterdam, posebna preiskovalna služba pod pristojnostjo državnega tožilca pa je začela preiskavo zaradi suma, da se ukvarjajo z odlaganjem onesnaženih odpadkov v nasprotju z okoljevarstveno zakonodajo ter da se dogovarjajo o cenah. Tudi v teh primerih so z dovoljenjem pristojnih sodišč prisluškovali telefonskim pogovorom zaposlenih.
Preiskovalna služba je s soglasjem državnega tožilca svoje ugotovitve in obremenilne dokaze, pridobljene s prisluškovanjem v vseh treh postopkih, posredovala nizozemskemu organu za varovanje konkurence (v nadaljevanju NMA). Tako se je začel nov postopek preiskave omejevanja konkurence z dogovarjanjem o cenah. Na podlagi rezultatov svoje preiskave je NMA ugotovil, da je v obdobju med 30. avgustom 2005 in 31. julijem 2007 več podjetij, vključno z družbami pritožnicami, uskladilo svoje ravnanje z namenom dodeljevanja naročil in preprečevanja ali omejevanja cenovne konkurence na področju zbiranja ladijskih odpadkov. Vpletenim podjetjem so naložili visoke globe, ta pa so zoper to odločitev sprožila upravni pritožbeni postopek. V nadaljevanju so pritožbe združili in zadeva je prišla pred vrhovno upravno sodišče za trgovino in industrijo, ki je zadevo vrnilo nazaj na prvo stopnjo upravnega sodišča.
Nizozemska podjetja so s tremi pritožbami pred ESČP zatrjevala, da jim je bila zaradi prenosa posnetkov prisluhov na agencijo NMA, ki ni del pravosodnega sistema, kršena pravica do zasebnosti in varovanja podatkov iz 8. člena EKČP. Tudi ESČP je ugotovilo, da je posredovanje podatkov pomenilo poseg v pravice podjetij, vprašanje pa je, ali je bil tak poseg zakonit. Glede samega načina pridobivanja informacij, torej v tem primeru dejavnosti prestrezanja telefonskih pogovorov, pritožniki niso zatrjevali nezakonitosti in posledično tudi ESČP ni presojalo skladnosti prisluškovanja z 8. členom.
Glede vprašanja, ali je bil tak poseg v pravice pritožnikov s posredovanjem tajnih podatkov zakonit, je ESČP odgovorilo pritrdilno. Posredovanje podatkov je imelo podlago v nizozemski zakonodaji in je izpolnilo zahtevo glede predvidljivosti. Argument podjetij je namreč bil, da bi moral NMA obvestiti vpletene o postopku zoper njih. Ker pa so kazenske preiskave v času prenosa ustreznih podatkov še potekale, bi obvestilo lahko ogrozilo kazensko preiskavo, njeno uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov in preiskavo podjetij pritožnikov s strani NMA. Zato je moral v teh okoliščinah prenos potekati brez predhodne vednosti družb pritožnic. Po mnenju ESČP je nacionalni pravni okvir določal omejitve in pogoje za posredovanje podatkov o kaznivih dejanjih ter zagotavljal jasne smernice za izvajanje pooblastila za posredovanje. V zakonskih določbah je namreč jasno predvidena možnost, da se podatki, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v kazenskem postopku, pod strogimi pogoji posredujejo drugim javnim organom, ki sami nimajo možnosti izvajati teh istih ukrepov. Pogoj predvidljivosti je tako bil izpolnjen.
Po ugotovitvah, da je s prenosom občutljivih podatkov prišlo do posega v pravice družb pritožnic, da pa je bil na drugi strani tak poseg zakonit, je ESČP naprej ob upoštevanju svojih prejšnjih ugotovitev v primerih konkurenčnega prava ugotovilo, da je prenos podatkov služil legitimnemu cilju zaščite gospodarske blaginje države.
Kar zadeva vprašanje, ali so bili v obravnavanih primerih zagotovljeni ustrezni zaščitni ukrepi za preprečitev zlorabe, kot je bilo že omenjeno, je domači pravni okvir določal meje in pogoje za izvajanje prenosa dokazov. Pomembno je namreč dejstvo, da so imela podjetja na voljo sodno varstvo na več instancah in s tem naknaden sodni nadzor sporne odločitve, to pa je predstavljajo zadostno stopnjo varovanja pred zlorabami, da predhodna sodna presoja tovrstnega prenosa občutljivih podatkov ni bila potrebna. Glede sorazmernosti posegov v pravice pritožnikov je ESČP ugotovilo, da so domača sodišča skrbno preučila dejstva, ocenila zakonitost prenosa v skladu z zakoni in izvedla ustrezno tehtanje v skladu z 8. členom EKČP med zadevnimi interesi. Podjetja niso predložila nobenih argumentov o tem, zakaj ravnovesje, ki so ga vzpostavili domači organi, v njihovem primeru ni bilo pošteno.
Na podlagi vsega naštetega je ESČP zaključilo, da pri prenosu občutljivih podatkov, pridobljenih s prisluškovanjem, od organov kazenskega pregona k agenciji za varovanje konkurence, ni prišlo do kršenja 8. člena EKČP in zavrnilo pritožbe v vseh treh postopkih.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
