Nezadosten dokazni standard za ugotavljanje alkoholiziranosti voznika

Ureditev alkotesta

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je mogoče drugi odstavek 107. člena ZPrCP smiselno razlagati le tako, da rezultat preizkusa z indikatorjem, ki ni merilna naprava, temveč sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku, šteje za zadosten dokaz o stopnji preizkušančeve alkoholiziranosti pod pogojem, da se preizkušanec s tem rezultatom strinja. Če se preizkušanec z rezultatom ne strinja, pa se obsodba za prekršek zaradi udeležbe v cestnem prometu pod vplivom alkohola le na ta rezultat ne sme opreti. Izvesti je treba dodaten preizkus z zanesljivo metodo, ki lahko privede do drugačnega rezultata – tudi takega, ki je za preizkušanca ugodnejši, je bilo jasno Ustavno sodišče. Po njegovi oceni tako iz zakona izhaja, da preizkušanec z izjavo, da se z rezultatom preizkusa z indikatorjem strinja, odločilno prispeva k svoji obsodbi zaradi prekrška. Z njo po razlogovanju Ustavnega sodišča prizna obstoj obremenilnega dejstva, to je, da koncentracija alkohola v njegovem organizmu presega zakonsko dovoljeno oziroma da je takšna, kakršno je pokazal indikator, hkrati pa se odpove ugotavljanju alkoholiziranosti z zanesljivo metodo.

Ustavno sodišče je razložilo, da je pritožnik v ustavni pritožbi trdil, da mu je bila kršena pravica iz 29. člena URS, ker pred podajo izjave, da se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem, ki je pokazal 0,82 miligrama alkohola v izdihanem zraku (oziroma pred podpisom zapisnika, v katerem je bilo navedeno, da je pritožnik to strinjanje izrazil), ni bil poučen o privilegiju zoper samoobtožbo. Pritožnik tako po navedbah ustavnih sodnikov v izhodišču ni nasprotoval, da se prekršek dokazuje s preizkušančevim strinjanjem z rezultatom preizkusa z indikatorjem, menil pa je, da URS to dopušča samo, če je preizkušanec predhodno poučen, da strinjanja ni dolžan izraziti. Ustavno sodišče pa je presodilo, da ker sporna zakonska ureditev, na katero se opira izpodbijana pravnomočna sodba, v obravnavanem položaju takšnega pouka ne predvideva, na pritožnikov očitek ni mogoče odgovoriti brez hkratne ocene ustavnosti zakonske ureditve. Ustavno sodišče je zato začelo postopek za oceno ustavnosti 107. člena ZPrCP, v katerega bi navedeni pouk – če bi se izkazalo, da ga URS zahteva – smiselno spadal.

Še preden pa bi Ustavno sodišče ocenilo skladnost 107. člena ZPrCP z ustavno zagotovljenim privilegijem zoper samoobtožbo, pa je moralo odgovoriti na vprašanje, ali povprečen posameznik – ne glede na to, ali predhodno prejme pouk o privilegiju zoper samoobtožbo – sploh ima ustrezno védenje in znanje, da lahko oceni točno koncentracijo alkohola v svojem organizmu. Če namreč posameznik tega ne more storiti, je po prepričanju ustavnih sodnikov njegovo strinjanje s pozitivnim rezultatom preizkusa z indikatorjem brez dokazne vrednosti. To pa pomeni, da obsodba za prekršek temelji zgolj na rezultatu preizkusa z indikatorjem, kar vzbuja pomisleke o skladnosti zakonske ureditve z domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS, je razlogovalo Ustavno sodišče. Zato je ocenilo skladnost drugega odstavka 107. člen ZPrCP s 27. členom URS.

Presoja skladnosti drugega odstavka 107. člena ZPrCP s 27. členom URS

Razlogovalo je, da v skladu s 27. členom URS (domneva nedolžnosti) velja vsakdo, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Podobno besedilo vsebujeta drugi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz 27. člena URS izhaja, (1) da oseba velja za nedolžno, dokler ji krivda ni dokazana, (2) da mora krivdo dokazati tožilec in (3) da mora sodišče v dvomu, če krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti (in dubio pro reo), je še pojasnilo Ustavno sodišče. Poudarilo je, da je že sprejelo stališče, da domneva nedolžnosti velja tudi v prekrškovnem postopku. Posameznika je tako dovoljeno spoznati za odgovornega storitve prekrška samo, če je onkraj razumnega dvoma dokazano, da je očitani prekršek izvršil in da je zanj odgovoren.

Dalje je Ustavno sodišče opozorilo, da rezultat preizkusa z indikatorjem sam zase ne zadostuje za izrek sankcij po 105. členu ZPrCP. To po presoji Ustavnega sodišča izhaja že iz ZPrCP, v katerem indikator ni opredeljen kot merilna naprava, zanj pa tudi niso predpisane prav nobene tehnične zahteve, ki bi zagotavljale zanesljivost meritev.

Zatem je Ustavno sodišče navedlo, da bi bila lahko preizkušančeva izjava, da se s pozitivnim rezultatom indikatorja strinja, dokazno relevantna, če bi preizkušanec poznal koncentracijo alkohola v svojem organizmu, še preden mu je pokazan rezultat preizkusa z indikatorjem. Po mnenju Ustavnega sodišča pa je treba upoštevati, da je ta koncentracija odvisna od številnih dejavnikov – spola, starosti, telesne teže, navajenosti na alkohol, količine in vrste alkoholne pijače, načina zaužitja te pijače, časa, ki je pretekel od zaužitja, predhodno zaužite hrane idr. Po prepričanju Ustavnega sodišča je zato nemogoče, da bi posameznik vse te okoliščine natančno poznal, pravilno uravnotežil in glede na vse te dejavnike lahko vedel, kakšen bi moral biti točen rezultat preizkusa njegove alkoholiziranosti. Res je sicer, da se posameznik praviloma (vsaj v grobem) zaveda vrste in količine alkohola, ki jo je spil, ter svojega spola in teže, torej okoliščin, s pomočjo katerih je mogoče okvirno izračunati koncentracijo alkohola v organizmu, je priznalo Ustavno sodišče, a opozorilo, da pa nihče ne more vračunati še vseh drugih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo alkoholiziranosti (na primer način zaužitja pijače, natančnega časa, ki je pretekel od zaužitja, vpliva predhodno zaužite hrane). Verjetno ne obstaja računska operacija, ki bi vse te dejavnike natančno upoštevala in uravnotežila in tako prišla do istega rezultata kot zanesljiv etilometer, je zaključilo Ustavno sodišče in dodalo, da tako nihče ni zmožen potrditi, da je pozitiven rezultat pravilen. Tako natančne ocene koncentracije alkohola, kakršna se zahteva za izrek sankcije po 105. členu ZPrCP (to je, do druge decimalke miligrama alkohola v litru izdihanega zraka natančno), ni mogoče podati. Posameznik torej zgolj s svojim védenjem in znanjem (brez uporabe zanesljivih tehničnih pripomočkov) pozitivnemu rezultatu preizkusa z indikatorjem ne more podeliti potrebne verodostojnosti, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Dalje je zapisalo, da zakon sicer ne izključuje možnosti, da sodišče v konkretnem primeru (ko odloča o obdolžilnem predlogu ali o zahtevi za sodno varstvo) podvomi, da je bil kršitelj sposoben potrditi rezultat preizkusa z indikatorjem, in posledično postopek o prekršku ustavi. Vendar ta možnost na ustavno skladnost zakonske ureditve ne vpliva, saj preizkušančevo strinjanje z rezultatom preizkusa že na abstraktni ravni, torej neodvisno od okoliščin konkretnega primera, ni primerno sredstvo za ugotavljanje tako natančne koncentracije alkohola, kot se zahteva za izrek sankcije po 105. členu ZPrCP, je presodilo Ustavno sodišče. Zato je ugotovilo, da pozitiven rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom ne zadostita ustavnemu dokaznemu standardu, ki se zahteva za obsodbo za prekršek, ter da posledično drugi odstavek 107. člena ZPrCP – ki v primeru preizkušančevega strinjanja s pozitivnim rezultatom preizkusa ne predvideva izvedbe dodatnih zanesljivih preizkusov, s čimer sporoča, da je stopnja alkoholiziranosti v zadostni meri ugotovljena – posega v domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS.

Ustavno sodišče je moralo zato presoditi, ali za takšen poseg obstaja ustavno dopusten cilj in ali prestane strogi test sorazmernosti. Pojasnilo je, da iz zakona ali zakonodajnega gradiva ni razviden cilj, ki naj bi ga zakonodajalec zasledoval z navedenim posegom. Pojasnil o razlogih za presojano ureditev tudi ni podal Državni zbor. Ustavno sodišče je domnevalo, da bi bili stroški preizkusa v povprečju višji, če bi se preizkus alkoholiziranosti že v izhodišču izvedel z zanesljivo merilno napravo ali če bi moral policist preizkus s tako napravo ali strokovni pregled odrediti vselej, ko bi indikator pokazal pozitiven rezultat. Mogoče je torej, da si je zakonodajalec prizadeval za ekonomičnost postopka, kar je v izhodišču ustavno dopusten cilj, je navedlo Ustavno sodišče, a opozorilo, da vendar tudi ob predpostavki, da presojani poseg znižuje stroške postopka (primernost) in da ni na razpolago alternativnih možnosti, ki bi bile enako stroškovno učinkovite in bi manj intenzivno posegale v domnevo nedolžnosti (nujnost), ni izkazano, da koristi, ki jih presojana ureditev prinaša na področju stroškov postopka, pretehtajo nad ugotovljenim posegom v domnevo nedolžnosti (sorazmernost v ožjem smislu).

Po presoji Ustavnega sodišča bi se tehtanje med navedenima vrednotama lahko nagnilo v korist stroškovne učinkovitosti le v izjemnih primerih, in sicer če bi bila ureditev, ki ne bi posegla v domnevo nedolžnosti ali bi vanjo posegla v manjši meri kot presojana, stroškovno nevzdržna, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Ob tem po presoji Ustavnega sodišča ni nepomembno, da je v številnih evropskih državah ugotavljanje alkoholiziranosti voznikov urejeno na način, ki ne posega v domnevo nedolžnosti.

Zaključek

Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da ni izkazano, da bi potencialni učinek presojane ureditve na stroške postopka pretehtal nad ugotovljenim posegom v domnevo nedolžnosti, drugih ciljev, ki bi jih lahko zasledoval presojani poseg, pa ni videti. Glede na to je presodilo, da je drugi odstavek 107. člena ZPrCP v neskladju s 27. členom URS.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.