Ureditev, po kateri je stečajni upravitelj s trenutkom pravnomočnosti obtožnice oziroma razpisane glavne obravnave v zvezi s katerimkoli kataloškim kaznivim dejanjem v vsakem primeru suspendiran, ni sorazmerna s ciljem zagotavljati zaupanje v delovanje upraviteljev in objektivno integriteto postopkov insolventnosti, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-414/20 z dne 3. 5. 2023. Zato je ugotovilo, da je deveti odstavek v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS).
Izpodbijana ureditev
Ustavno sodišče je pojasnilo, da z vpisom začasne ustavitve imenovanja upravitelja v novih zadevah na seznam upraviteljev na podlagi odločitve ministra, pristojnega za pravosodje, začne ustavitev pravno učinkovati. Če je kazenski postopek pravnomočno ustavljen ali je izdana zavrnilna oziroma oprostilna sodba, traja ta omejitev do pravnomočnosti te odločitve v kazenskem postopku. Z vidika položaja upravitelja je po presoji Ustavnega sodišča nadalje pomembno, da ga morajo sodišča na podlagi devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP v primeru začasne ustavitve imenovanja v novih zadevah razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan. Za odločanje so predvideni zelo kratki najdaljši dopustni roki. Z izdajo sklepa o razrešitvi prenehajo pravica razrešenega upravitelja zastopati insolventnega dolžnika in vse njegove pristojnosti v postopku. Pritožba upravitelja zoper sklep(e) o razrešitvi ni suspenzivna. Če je prejšnji upravitelj razrešen, sodišče novega upravitelja imenuje s sklepom, s katerim odloči o razrešitvi prejšnjega upravitelja. Z vidika upravitelja ima torej njegov suspenz v času trajanja najprej primerljive posledice kot odvzem dovoljenja. Hkrati posledice razrešitve upravitelja v tekočih zadevah dejansko presegajo čas trajanja suspenza. ZFPPIPP namreč glede na naravo postopkov insolventnosti s poudarjeno hitrostjo odločanja razumljivo ne predvideva vzpostavitve stanja pred razrešitvijo v smislu, da bi se lahko razrešeni upravitelj ponovno imenoval v zadevah, pri katerih je bil predhodno že razrešen. Tudi v primeru pravnomočne ustavitve kazenskega postopka oziroma pravnomočne oprostilne ali zavrnilne sodbe upraviteljev položaj z vidika obsega poslovanja torej ni enak tistemu pred razrešitvijo, je razlogovalo Ustavno sodišče. Po njegovi oceni zato presojana ureditev za upravitelja pomeni, da svojega dela neodvisno od lastne volje ne more več opravljati do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka oziroma pravnomočnosti zavrnilne ali oprostilne sodbe v ustreznem kazenskem postopku, pri čemer učinek te ureditve v smislu posledic za njegovo tekoče poslovanje tudi presega čas trajanja suspenza, dokler na podlagi splošnega dodeljevanja zadev ne doseže ravni poslovanja pred suspenzom. Iz opisanega razloga presojana ureditev posega v upraviteljevo pravico do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena URS v zvezi s prosto izbiro zaposlitve iz drugega odstavka tega člena URS, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Ustavnosodna presoja
Zasledovanje ustavno dopustnega cilja
Ustavno sodišče je pojasnilo, da Državni zbor in Vlada s sklicevanjem na zakonodajno gradivo opozarjata, da je namen izpodbijane ureditve suspenza upraviteljev zagotavljati zaupanje v delovanje upraviteljev in objektivno integriteto postopkov insolventnosti. To je po oceni ustavnih sodnikov glede na pomen upravitelja kot organa v postopku zaradi insolventnosti ter njegove zakonsko določene naloge in pristojnosti ustavno dopusten cilj za omejitev pravice iz 49. člena URS. Ustavno sodišče je moralo zato v nadaljevanju opraviti še presojo, ali je zakonska ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.
Primernost ureditve
Ocenilo je, da izpodbijani ureditvi ni mogoče odreči primernosti, saj učinkuje tako, da se s trenutkom pravnomočnosti obtožnice oziroma razpisane glavne obravnave sprožijo zakonski postopki, na podlagi katerih se upravitelju onemogoči opravljanje njegove funkcije vse do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka.
Nujnost ukrepa
Glede nujnosti ukrepa je Ustavno sodišče razlogovalo, da je delo upravitelja v postopkih insolventnosti posebej odgovorno in večplastno. Svoje naloge mora opravljati zakonito in v skladu s pravili stroke. Pri tem mora ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki morajo ob upoštevanju enake obravnave upnikov biti vodilo pri opravljanju teh nalog in pristojnosti. Zaradi narave svojega dela je pogosto v položaju, ko ima kot edini deležnik podroben pregled nad poslovanjem (pre)zadolženega dolžnika. Tako ima ključno vlogo že pri prerekanju in priznanju terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Njegove naloge so pogosto povezane tudi z nadzorom poslovanja ter vodenjem poslov in zastopanjem stečajnega dolžnika. Pod zakonskimi pogoji tudi upravlja in unovčuje stečajno maso. Pri svojem delu je velikokrat nujno soočen tudi z medsebojno nasprotujočimi si interesi upnikov in drugih deležnikov. Že izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja zato zakonodajalec razumljivo veže tudi na pogoj vrednosti javnega zaupanja za opravljanje te funkcije. Ta pravni standard po mnenju Ustavnega sodišča po eni strani odraža stopnjo zaupanja v delo konkretnega upravitelja, a hkrati služi tudi kot vnaprejšnje objektivizirano jamstvo vsem (potencialnim) deležnikom v postopkih insolventnosti in v poslovnem okolju, da bo oseba, ki bo imenovana za upravitelja v konkretnem postopku insolventnosti, svoje delo opravljala ustrezno odgovornosti in nalogam, ki jih ta funkcija zahteva. Glede na predstavljeno je Ustavno sodišče ocenilo, da je v posebnem primeru položaja upraviteljev na načelni ravni poseg v pravni položaj upravitelja, vključno s pravico iz 49. člena URS, lahko dopusten že v fazi, ko zoper upravitelja v okvirih preizkusa obtožbe obstaja utemeljen sum izvršitve kaznivega dejanja, in torej izjemoma že pred (pravnomočno) kazensko obsodilno sodbo. Po presoji ustavnih sodnikov je namreč mogoče sklepati, da bi že sodno potrjeni obstoj zadostnih dokazov za utemeljen sum, da je upravitelj izvršil kaznivo dejanje, lahko omajal javno zaupanje v delo stečajnega upravitelja in na sistemski ravni tudi zaupanje v integriteto postopkov insolventnosti. Tako omajano javno zaupanje bi z vidika delovanja konkretnega upravitelja in objektivne integritete postopkov samo zase in neodvisno od kasnejšega nadaljevanja ter izida kazenskega postopka lahko pomenilo nepopravljivo škodo z vidika delovanja postopkov insolventnosti, je zapisalo Ustavno sodišče.
Dalje je pojasnjevalo, da je z izpodbijano ureditvijo suspenza upravitelja zakonodajalec pravzaprav uzakonil neizpodbojno domnevo, da neodvisno od konkretnih okoliščin primera upravitelj nikoli ne more zadostiti vrednosti javnega zaupanja, kadar je v zvezi s katerimkoli kataloškim kaznivim dejanjem obtožnica pravnomočna oziroma je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava. Ustavitev imenovanja v novih zadevah in razrešitev v tekočih zadevah je torej posledica neizpodbojne zakonske domneve, pri čemer vrednostna (ne)primernost v postopku odločanja nikoli ni upoštevna. Zakonska ureditev namreč v nobeni fazi obravnave ne predvideva upoštevnosti navedenega pravnega standarda. Ta okoliščina po oceni Ustavnega sodišča že v fazi preizkusa nujnosti utemeljeno zastavlja vprašanje, ali zakonodajalec ni imel na voljo milejšega ukrepa v smislu ureditve, ki bi že v fazi ustavitve imenovanja v novih zadevah in razrešitve v tekočih zadevah lahko vključevala tudi upoštevnost navedene, za opravljanje funkcije upravitelja sicer ključne okoliščine. Vendar Ustavno sodišče v tej točki presoje ni moglo z gotovostjo sklepati, da bi bila ta možnost v praksi lahko izpeljana tako, da bi glede na hitrost odločanja lahko zagotavljala z vidika doseganja cilja popolnoma enako učinkovit (hiter) ukrep. Zato je nadaljevalo s presojo ukrepa v luči pogoja sorazmernosti v ožjem smislu.
Nesorazmernost izpodbijane ureditve
Razložilo je, da je zakonodajalec v primeru suspenza upravitelja zelo intenzivno posegel v njegovo pravico do svobode dela v zvezi s prosto izbiro zaposlitve na način začasne popolne prepovedi opravljanja poklica in hkrati s posledicami za njegove tekoče poslovanje, ki dejansko presegajo čas trajanja suspenza. Na drugi strani je po mnenju Ustavnega sodišča zakonodajalec utemeljeno zasledoval za delovanje postopkov insolventnosti ključen cilj zaupanja v delovanje upraviteljev in objektivno integriteto postopkov. Glede na naravo postopkov insolventnosti in pomembno načelo hitrosti vodenja tovrstnih postopkov je Ustavnemu sodišču razumljivo, da je posebej poudarjen tudi pomen časovnega vidika odločanja o suspenzu upravitelja, pri čemer se z vidika poteka postopkov insolventnosti in pristojnosti upraviteljev nujno zahteva tudi kontinuiteta njihovega delovanja v posameznih zadevah. Hkrati je zakonodajalec za dosego navedenega cilja določil neizpodbojno zakonsko domnevo vrednostne neprimernosti v primeru pravnomočnosti obtožnice ali razpisane glavne obravnave v skrajšanem kazenskem postopku v zvezi s katerimkoli kataloškim kaznivim dejanjem. Ta domneva velja avtomatično neodvisno od vrste, teže in okoliščin očitane storitve kataloškega kaznivega dejanja, ki ga je upravitelj utemeljeno osumljen, in ni omejena le na primere, ko bi bilo že na prvi pogled z vidika zasledovanega cilja nadaljevanje upraviteljevega dela popolnoma očitno nevzdržno. Tako zajema tudi primere, ko bi upravitelj ob upoštevanju vseh (morebiti tudi izjemnih) okoliščin glede na standard vrednosti javnega zaupanja morda vendarle lahko nadaljeval delo brez nevarnosti za zasledovani cilj zakonodajalca. Ureditev, ki v nobenem primeru niti v razumno strnjeni obliki preizkusa kratkoročno in brez bistvenih časovnih posledic za postopek trajanja suspenza vrednosti javnega zaupanja ne upošteva, po presoji Ustavnega sodišča ni sorazmerna zasledovanemu cilju. Zato je Ustavno sodišče ocenilo, da koristi izpodbijane ureditve ne pretehtajo nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega upravitelja. Zato je presodilo, da je presojana zakonska ureditev v neskladju s pravico do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena URS v zvezi s prosto izbiro zaposlitve iz drugega odstavka tega člena URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
