Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Zakon o Državnem svetu (ZDSve) neskladen z Ustavo, saj ne določa jasno, kdo spada med samostojne poklice, kar povzroča pravno negotovost in lahko vodi v arbitrarnost pri volitvah njihovega predstavnika.
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločalo o pobudi Inženirske zbornice Slovenije, s katero so ZDSve očitali obstoj protiustavne pravne praznine in neskladje s 43. členom Ustave. Navajali so, da iz vsebine 2., 14., 28., 29. in 32. člena ZDSve ne izhaja jasno, kdo spada v skupino samostojnih poklicev oziroma kateri so samostojni poklici ter na kakšnih pravnih podlagah se ti poklici lahko opravljajo. Navedli so, da pogoji za pridobitev volilne pravice za predstavnika samostojnih poklicev v ZDSve niso dovolj jasno in določno urejeni.
Z odločbo U-I-476/22-20 z dne 17. 4. 2025 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZDSve, kolikor ureja volitve predstavnika samostojnih poklicev v Državni svet, v neskladju z Ustavo.
Ustavno sodišče se je v odločbi najprej opredelilo do vprašanja jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki je kot eno od načel pravne države varovano v okviru 2. člena > Ustave RS. Načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To ne pomeni, da morajo biti predpisi takšni, da jih ne bi bilo treba razlagati, saj uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago. Ne smejo pa biti takšni, da že zaradi svoje nejasne ubeseditve v konkretnih primerih omogočajo arbitrarno delovanje javne oblasti.
Načelo jasnosti in pomenske določljivosti ima na področju volilnega prava poseben pomen zaradi pomembnosti volilne pravice in zaradi posebnih značilnosti volilnega postopka. Iz načela jasnosti in pomenske določljivosti izhaja zahteva po visoki stopnji določnosti in konkretnosti zakonskega urejanja volitev.
Pogoji za pridobitev volilne pravice so vrednostno izhodišče vsakih volitev, saj določijo obseg in vrsto posameznikov, ki imajo pravico sodelovati pri izboru predstavnikov družbene skupnosti. Pogoji torej spadajo med temeljne elemente volilnega prava oziroma temeljna pravila vsakih volitev. Če že določen čas pred začetkom volilnega postopka ni jasno, kateri posamezniki bodo imeli pravico sodelovati na volitvah, se lahko pri posameznikih in volilnih organih pojavljajo negotovost in dvomi o pravilni izvedbi celotnega volilnega postopka. To lahko vodi do več sporov o pravilnosti volilnega izida in zamika pri oblikovanju predstavniškega organa, kar lahko ogroža ustavne vrednote, ki opredeljujejo volitve: pošten volilni postopek, verodostojnost volilnega izida in zaupanje državljanov v pošteno izvedbo volitev. Zato mora za določanje pogojev za pridobitev volilne pravice veljati visoka stopnja določnosti zakonskih pravil. Pogoji morajo biti urejeni na način, da so že na prvi pogled jasni.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonodajalec dovolj določno uredil pogoje za pridobitev volilne pravice pri volitvah v Državni svet za interesno skupino samostojnih poklicev.
Pojem samostojni poklic določa pogoje za pridobitev aktivne in pasivne volilne pravice pri izvolitvi predstavnika samostojnih poklicev: zgolj posamezniki, za katere je mogoče šteti, da opravljajo samostojen poklic, so namreč lahko nosilci interesa te skupine, le oni lahko volijo in so izvoljeni v Državni svet. Samostojni poklic je nedoločen pravni pojem (drugi odstavek 96. člena Ustave). Sodišče je poudarilo, da ima zakonodajalec sicer relativno široko polje presoje pri opredeljevanju interesnih skupin v Državnem svetu, vendar je dolžan pri tem upoštevati prej navedeni načeli jasnosti in določljivosti predpisov.
Ugotovilo je, da ZDSve interesne skupine samostojnih poklicev ni uredil dovolj določno. Zgolj okoliščina, da se posamezniki, ki opravljajo določen poklic, združujejo v poklicne organizacije, ki so organizirane za območje države, sama po sebi ne omogoča vsebinske opredelitve pojma samostojni poklic, saj so poklicne organizacije značilne za mnogo poklicev. Zakonodajalec bi lahko vsebino pojma samostojni poklic opredelil na različne načine, na primer z naštevanjem poklicev, ki spadajo v to družbeno skupino, z opredelitvijo statusne oblike, v kateri se samostojni poklici opravljajo, s kombinacijo obeh pristopov ali na drug način. Pri tem bi moral upoštevati tudi značilnosti samostojnih poklicev. Iz zakona niso razvidna niti okvirna vsebinska merila niti okoliščine, iz katerih bi jasno in določno izhajalo, kateri poklici se štejejo za samostojne. Zato je ZDSve, kolikor ureja pogoje za pridobitev aktivne in pasivne volilne pravice pri volitvah predstavnika samostojnih poklicev v Državni svet, v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov (2. člen Ustave).
Ustavno sodišče zakonske ureditve v delu, ki ureja volitve predstavnika samostojnih poklicev, ni razveljavilo, saj s tem ne bi odpravili posledic ugotovljene protiustavnosti, ampak bi se le-ta še povečala. Razveljavitev bi namreč povzročila, da za izvedbo naslednjih volitev v Državni svet v skupini samostojnih poklicev ne bi obstajala zakonska pravna podlaga. Namesto tega je sprejelo ugotovitveno odločbo in naložilo Državnemu zboru, da neskladje odpravi v letu dni od objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
