Nesorazmerno stroškovno breme kot omejitev pravice do dostopa do sodišča

Ozadje primera

Izhodišče zadeve predstavlja sodba Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu iz leta 2013, s katero je bila razvezana zakonska zveza med pritožnico in njenim možem (D. M.). Določeno je bilo, da bo sin (L. M.) živel s pritožnico, oče pa bo imel pravico do stikov. V marcu leta 2020 je D.M. kršil dogovor glede stikov, ko je sina zadržal in ga ni želel vrniti pritožnici. Slednja je pred Okrožnim civilnim sodiščem uspela z zahtevo po vrnitvi sina, vendar je bila izvršitev neuspešna na vseh ponujenih naslovih, kjer naj bi L.M. prebival. V postopku je bil medtem na zahtevo D.M. izdan tudi začasni ukrep o začasni spremembi stalnega prebivališča L.M. zaradi spremenjenih okoliščin. Slednji je večkrat izjavil, da se k pritožnici ne želi vrniti, z njo pa je želel ohraniti redne stike. Aprila 2023 je bila izdana sodba, ki je dodelila otroka D.M., pritožnici pa pravico do stikov. Avgusta istega leta je L. M. postal polnoleten, postopek pa brezpredmeten.

Uveljavljanje pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku

Zaradi dolgotrajnosti izvršitve sodbe je pritožnica uveljavila več pravnih sredstev, z namenom učinkovitejšega postopanja organov in varstva pravice do sojenja v razumnem roku. Pritožnica je pred Občinskim civilnim sodiščem v Zagrebu vložila pospeševalno pravno sredstvo po Zakonu o sodiščih, s katerim je uveljavljala pospešitev in povračilo stroškov odvetniškega zastopanja. Zahteva je bila zavrnjena, saj postopek ni prekoračil razumnega roka. Nato je pritožnica vložila prvo ustavno pritožbo, saj sodišče ni odločilo v razumnem roku. Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do spoštovanja družinskega življenja. Dosodilo ji je odškodnino v višini 663,61 evra ter sodišču naložilo rok za končanje postopka izvršitve, zavrnilo pa je zahtevek za povračilo stroškov. Nadalje je pri Okrožnem sodišču v Zagrebu vložila dopolnilno, odškodninsko in pospeševalno pravno sredstvo po Zakonu o sodiščih, zaradi nespoštovanja določenega roka, za kar ji je bila priznana odškodnina. Del zahtevka glede povračila stroškov je bil zavrnjen, saj po Zakonu o nepravdnem postopku krije stroške stranka, v interesu katere je bil postopek voden. Nazadnje jepritožnica vložila še drugo ustavno pritožbo, zaradi kršitve pravice do dostopa do sodišča in mirnega uživanja premoženja, saj je bila prekomerno finančno obremenjena. Kršitvi sta bili ugotovljeni, prisojena ji je bila odškodnina v višini 663,61 evra, zavrnili pa so povračilo stroškov.

Domnevna kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP

Pritožnica je pred ESČP zatrjevala, da je zavrnitev dodelitve ter povračila stroškov odvetniškega zastopanja vodila v kršitev 1. odstavka 6. člena EKČP, ki določa, da o civilnih pravicah in obveznostih ali kazenskih obtožbah zoper posameznika pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. V zadevi je bil na prvi pogled poudarjen element odločanja v razumnem roku, vendar pa je bilo obravnavano le vprašanje stroškov pri uveljavljanju pospeševalnega pravnega sredstva in prve ustavne pritožbe. Pritožnica je zatrjevala, da ji je bilo iz tega naslova onemogočeno učinkovito sodno varstvo, saj je bila podvržena nesorazmernemu finančnemu bremenu. S tem je bilo poseženo v njeno pravico do dostopa do sodišča, kot enega izmed sestavnih delov zadevnega člena.

V okviru svojih argumentov je vlada zastopala stališče, da ni prišlo do omejitve pravice do dostopa do sodišča. Zatrjevali so, da je bil poseg zakonit, omejitev pa je bila predvidljiva v dotični nacionalni zakonodaji in sodni praksi. Pravilo iz Zakona o ustavnem sodišču, ki nalaga breme lastnih stroškov udeležencem, je prav tako zasledovalo legitimen cilj, to je varstvo proračuna ter učinkovitost delovanja Ustavnega sodišča. Omejitev pravice je bila sorazmerna, saj zastopanje ni bilo potrebno in upravičeno, predvidljiva pa je bila tudi nezmožnost povrnitve stroškov zastopanja glede na pritožničine dohodke. Stroški so bili nižji od dodeljene odškodnine, kritje pa ji ni naložilo nesorazmernega finančnega bremena.

ESČP se je najprej lotilo presoje vprašanja dopustnosti pritožbe. Zavrnilo je argument hrvaške vlade, da zadevni postopki ne spadajo pod pojem »civilne pravice«, saj je vprašanje stroškov izrazito civilne narave in se kot takšno obravnava v okviru zadevnega člena. Opredelilo se je tudi do izčrpanja nacionalnih pravnih sredstev, kjer je poudarilo, da je potrebno izčrpati le pravna sredstva, ki so dostopna, omogočajo dejansko odpravo kršitve in zagotavljajo primerno zadoščenje. Po mnenju ESČP vložena ustavna pritožba ni predstavljala učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s stroški, od pritožnice pa ni bilo mogoče zahtevati, da bi v okviru tega uveljavljala kršitev pravice do dostopa do sodišča. Pripombe vlade so bile v tem delu podane prepozno in jih ESČP ni upoštevalo.

V nadaljevanju je ESČP obrazložilo povezavo med stroškovnim elementom ter pravico do dostopa do sodišča. Sklicujoč se na zadevo Cocchiarella proti Italiji je opozorilo, da neustrezna organizacija sodnega sistema in zahteva po uveljavljanju posebnih pravnih sredstev ne smeta finančno obremeniti pritožnikov. Vprašanje stroškov ni le tehnično, temveč lahko pomeni tudi omejitev pravic. Ne bi bilo ustrezno uspešnim pritožnikom zavrniti povračilo stroškov ali celo naložiti večje breme od prisojene odškodnine, kot se je zgodilo v dotičnem primeru. ESČP se je opredelilo tudi do argumenta vlade, da pritožničinega primer ni mogoče obravnavati v okviru omejevanja pravice, saj do odločitve sploh ni prišlo, postopek pa se je vodil na pobudo stranke. V odgovor je pojasnilo, da kljub pomanjkanju odločitve ni mogoče pritožnici naložiti finančnega bremena zaradi neukrepanja države, ki mora prevzeti to breme.

Vlada je pritožnici očitala, da so bili stroški odvetniškega zastopanja nepotrebni, saj so bili postopki enostavni in preprosti. ESČP je temu oporekalo in opozorilo na vlogo zastopanja, ki vsebuje tudi pravno svetovanje. Glede stroškov ustavne pritožbe pa je dodalo, da zastopanje pred Ustavnim sodiščem ni neupravičeno, saj se obravnavajo kompleksna pravna vprašanja, ki zahtevajo strokovno znanje. Kot utemeljen je bil prepoznan tudi argument pritožnice, da če je precenila vrednost stroškov, bi ji lahko prisodili nižji znesek. ESČP je tako zaključilo svojo presojo z ugotovitvijo, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP, s poudarkom na izraziti nesorazmernosti naloženega finančnega bremena.

Kritika izrazito tehničnega postopanja sodišča

Zoper odločitev sodišča je bilo podano tudi pritrdilno ločeno mnenje, ki izraža pomisleke sodnice glede razlogov za sprejeto odločitev. Izpostavila je, da se je spor, ki je bil izhodiščno družinske narave, prevesil v izrazito tehničen postopek o vprašanju stroškov in je tako popolnoma zanemaril pomen največje koristi otroka, ki tu ne bi smela voditi v izvršitev sodne odločbe. Primernejše bi bilo drugačno postopanje, ki bi upoštevalo izpostavljen vidik.

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.