Pogodbeni pogoj, ki mladoletnega športnika zavezuje k plačilu dela svojih prihodkov v primeru, da postane profesionalec, je lahko nepošten. Pri presoji takšnega pogoja mora nacionalno sodišče ugotavljati, ali je bil oblikovan jasno in razumljivo, zlasti z vidika ekonomskih posledic, ki iz njega izhajajo za potrošnika. Pri tem mora upoštevati tudi trajanje pogodbenih obveznosti, razmerje med storitvijo in plačilom ter posebni položaj mladoletne osebe.
Družba A je leta 2009 s takrat 17-letnim košarkarjem C. za obdobje 15 let sklenila pogodbo, s katero so mladoletniku nudili vrsto storitev za podporo pri razvoju njegovih poklicnih sposobnosti in kariere, on pa se je zavezal, da bo – če bo postal poklicni športnik – družbi A izplačal plačilo v višini 10 odstotkov vseh neto prihodkov, ki jih bo prejel med trajanjem pogodbe, če bo znesek teh prihodkov znašal vsaj 1500 evrov na mesec. Ker je mladi košarkar postal profesionalni športnik in ker družbi A ni izplačal dogovorjene provizije, je ta junija 2020 pri latvijskem sodišču vložila tožbo za izplačilo zneska dobrega 1,6 milijona evrov, kar ustreza 10 odstotkom zneska njegovih prihodkov iz pogodb, sklenjenih s športnimi klubi. Sodišči prve in druge stopnje sta tak zahtevek zavnili, saj naj bi bil pogodbeni pogoj, ki je nalagal košarkarju plačilo v višini 10 odstotkov njegovih prihodkov v celotnem obdobju veljavnosti te pogodbe, nepošten.
Na podlagi kasacijske pritožbe se je v tej zadevi latvijsko vrhovno sodišče obrnilo na Sodišče EU z več predhodnimi vprašanji. Sodišče EU je nanje odgovorilo v sodbi C-365/23.
Kot prvo je Sodišče EU potrdilo, da se Direktiva 93/13 o nedovoljenih pogodbah v potrošniških pogodbah uporablja za pogodbo, kakršna je ta v preučevani zadevi, saj je bila sklenjena z mladoletnikom, ki še ni bil profesionalni športnik. Direktiva se namreč uporablja za vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so zunaj njene poslovne ali poklicne dejavnosti, oziroma fizično ali pravno osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki spadajo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju. Sodišče je v preteklosti že razsodilo, da je treba status potrošnika pri osebi presojati ob sklenitvi zadevne pogodbe (glej npr. C-698/18), kasnejša profesionalna kariera športnika pa ne spremeni njegovega začetnega statusa potrošnika. Prav tako dejstvo, da je zadevni potrošnik morda imel znanje ali potencialno pomembne informacije o športni disciplini, v kateri je pozneje postal poklicni igralec, ni upoštevno za njegov status na dan sklenitve zadevne pogodbe. Pojem potrošnik se namreč uporablja objektivno in neodvisno od konkretnih znanj, ki jih lahko ima neka oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.
Na vprašanje o nepoštenosti pogodbenih pogojev je Sodišče EU odgovorilo, da skladno z Direktivo 93/13 presoja ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku (tako 4. člen direktive). Sodišče je nadaljevalo, da pogodbeni pogoj, da se mladi športnik za opravljanje storitev za podporo razvoju in karieri v določenem športu, navedenih v pogodbi, zaveže, da bo plačal plačilo v višini 10 odstotkov prihodkov, ki jih bo prejel v 15 letih po sklenitvi te pogodbe, spada na področje uporabe te določbe. Zato nacionalno sodišče načeloma lahko glede na 3. člen direktive presodi nepoštenost takega pogoja le, če ugotovi, da ni sestavljen v jasnem, razumljivem jeziku. Poudarilo pa je še, da navedene določbe ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki je določila višjo raven varstva potrošnikov in ki dovoljuje sodni nadzor nad nepoštenostjo navedenega pogoja, tudi če je ta sestavljen v jasnem, razumljivem jeziku.
Tudi v zvezi z zahtevo po preglednosti pogodbenih pogojev je Sodišče EU poudarilo, da direktiva ne nalaga le, da je pogoj za potrošnika formalno in slovnično razumljiv, ampak tudi, da je v pogodbi pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada ta pogoj. Tako bo moralo nacionalno sodišče ob upoštevanju okoliščin, povezanih s sklenitvijo pogodbe, preveriti, ali so bili potrošniku sporočeni vsi elementi, ki bi lahko vplivali na obseg njegove zaveze in bi mu omogočili, da oceni finančne posledice te zaveze. Ob tem je poudarilo, da bi v preučevani zadevi potrošnik lahko ocenil ekonomske posledice le, če so natančno opisani vsi zadevni prihodki, od katerih se bo plačala provizija; zgolj navedba »neto prihodkov, pridobljenih na dogodkih v zvezi z igro, oglaševanjem, trženjem in pojavljanjem v medijih, povezanih z zadevnim športom« pa ne pomeni takšne stopnje natančnosti (in s tem jasnosti in razumljivosti).
Glede predhodnega vprašanja o (ne)uravnoteženih pogodbenih obveznostih v preučevanem primeru je Sodišče EU opozorilo, da bo moralo nacionalno sodišče presoditi pogodbene pogoje ob upoštevanju pravil, ki se ob odsotnosti dogovora med strankama uporabljajo v nacionalnem pravu, poštenih in pravičnih tržnih praks na dan sklenitve pogodbe v zvezi s plačilom na zadevnem športnem področju ter vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve navedene pogodbe, ter vseh drugih pogojev te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je prvonavedena pogodba odvisna. Dejstvo, da je bil potrošnik ob sklenitvi pogodbe mladoleten in da so pogodbo v njegovem imenu sklenili njegovi starši, se upošteva pri presoji nepoštenosti takega pogoja. Koristi otroka pa je treba upoštevati ne le pri vsebinski presoji zahtevkov, ki se nanašajo na otroke, temveč mora to ob upoštevanju posebnih postopkovnih jamstev vplivati tudi na postopek odločanja, ki vodi k tej presoji.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
