Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) z dne 30. maja 2023 obravnava pritožbo, ki jo je na omenjeno sodišče vložil nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić (pritožnik) proti Republiki Hrvaški.
Razlog za vloženo pritožbo je bil članek, objavljen februarja 2015 na spletnem portalu Dnevno.hr, ki je opisoval postopke zaradi suma kaznivega dejanja jemanja podkupnin v zvezi z nabavo oklepnih vozil finskega podjetja Patria za hrvaško vojsko. Članek je nakazoval vpletenost Mesića kot predsednika države, pritožnik pa je trdil, da so mu nacionalna sodišča z zavrnitvijo njegove odškodninske tožbe kršila pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ki jo zagotavlja 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
Leta 2013 so finski tožilski organi tri uslužbence finskega podjetja Patria obtožili hude oblike kaznivega dejanja obljube oziroma dajanja podkupnine v zvezi s postopkom nabave oklepnih vozil za hrvaško vojsko. Iz obtožnice je bilo razvidno, da naj bi bil med osebami, ki jim je bila ponujena oziroma dana podkupnina, tudi Mesić. Denarju, ki naj bi bil namenjen kot podkupnina, so preiskovalci sledili iz Finske prek posrednikov na Dunaju do Hrvaške, zato so finske, avstrijske in hrvaške oblasti sprožile skupno preiskavo, prej omenjena obtožnica pa je bila rezultat zaključka finskega dela preiskave. Finsko sodišče je leta 2015 dva od treh obtoženih spoznalo za kriva ter pri tem kot prejemnika podkupnine posebej omenilo neko hrvaško podjetje. Glede vpletenosti predsednika pa so zapisali, da kljub številnim omembam v korespondenci obtoženih ni dovolj dokazov, da bi ga lahko zagotovo uvrstili na seznam prejemnikov podkupnine.
Dan po sprejetju sodbe na Finskem je hrvaški spletni časopis Dnevno.hr objavil sporni članek. V njem je avtor zapisal, da bi državni organi na Hrvaškem morali sprožiti neodvisno preiskavo Mesićeve vloge v zadevi, saj je bilo njegovo ime omenjeno v obtožnici na Finskem, na podlagi te pa so obtožene spoznali za krive. V uvodu je avtor tudi zapisal, da je imel maja 2014 telefonski pogovor s finskim generalnim državnim tožilcem, ki je potrdil, da je hrvaškemu tožilstvu poslal nekatere dokumente v zvezi s preiskavo, ki poteka na Finskem, v dokumentu pa naj bi bil večkrat omenjen tudi predsednik. Pritožnik je od časopisa zahteval objavo popravka članka in umik treh izjav, ki vse nedvoumno sporočajo, da je Mesić v postopku nakupa vozil prejel podkupnino. Časopis je popravek zavrnil ter objavil odgovor avtorja, da izjave niso bile nujno njegove, ampak citirane po finski obtožnici, da informacije iz članka niso v nasprotju s sodbo finskega sodišča ter da dejstvo, da hrvaški pravosodni organi niso vložili obtožnice, ni nujno dokaz pritožnikove nedolžnosti, ampak je to le še podžgalo sum javnosti, da so tožilstvo in sodni organi pod političnim vplivom.
Mesić je nato na okrajnem sodišču v Zagrebu sprožil civilni postopek in zahteval odškodnino. Navedel je, da so bile tri izjave v izpodbijanem članku lažne, ker je sodba okrožnega sodišča Kanta-Häme na Finskem pokazala, da uslužbencema Patrie niso dokazali in nista bila obsojena zaradi obljube ali dajanja podkupnine njemu osebno. Izjave v članku so prizadele njegovo čast in dobro ime, ker je bil prikazan kot pokvarjen politik in kriminalec. Avtor članka je odgovoril, da je številne informacije dobil neposredno od finskega državnega tožilca, in še navedel, da v članku pritožnika ni obtoževal kaznivega dejanja, temveč je le poročal, da je bil v finski obtožnici osumljen tega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče in kasneje tudi vse višje instance so v tem primeru presodili, da je avtor članek objavil na podlagi informacij, ki so bile verodostojne in relevantne ter zaradi javne funkcije Mesića tudi v javnem interesu. Ko je tudi ustavno sodišče na Hrvaškem odločilo enako, je pritožnik pred ESČP zatrjeval kršitev njegove pravice do ugleda kot dela pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. ESČP je pri obrazložitvi svoje odločitve najprej poudarilo, da mora napad na ugled osebe doseči določeno stopnjo resnosti in biti storjen na način, ki povzroča škodo osebnemu uživanju pravice do spoštovanja zasebnega življenja, ko govorimo o 8. členu EKČP.
Poudarilo je vlogo novinarstva v demokratični družbi, ki opravlja pomembno nalogo obveščanja javnosti in iskanja resnice. Vseeno pa zaščita pravice novinarjev na drugi strani zahteva, da ravnajo v dobri veri in na podlagi točnih dejstev ter zagotavljajo zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Svoboda izražanja nosi s seboj dolžnosti in odgovornosti, ki veljajo tudi za zadeve v javnem interesu. V tem primeru je glavno vprašanje, ali je država v okviru svojih pozitivnih obveznosti iz 8. člena EKČP dosegla pravično ravnovesje med posameznikovo pravico do varstva ugleda in pravico druge strani do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen. ESČP se je strinjalo s pritožnikom, da so izjave iz članka, ki ga prikazujejo kot kriminalca, lahko resno omadeževale njegov ugled in ga diskreditirale v očeh javnosti, zato jih je označilo kot dovolj resne, da bi lahko ogrozile pravico iz 8. člena EKČP. Pri razpravi o tehtanju pravice do zasebnosti in do svobode izražanja je ESČP upoštevalo, ali je članek prispeval k razpravi o zadevi javnega pomena, kako poznan je bil pritožnik ter način pridobivanja informacij. Glede na resnost obtožb o podkupovanju najvišjih organov države je šlo vsekakor za zadevo, ki se tiče vseh državljanov – vloga »psa čuvaja« medijev je v takem kontekstu še posebej pomembna. Poleg tega članek ni bil napisan o pritožnikovem zasebnem življenju, ampak se je nanašal na njegovo ravnanje pri opravljanju uradnih dolžnosti.
V nadaljevanju je ESČP pritrdilo nacionalnim sodiščem, da v članku avtor ne zatrjuje prejema podkupnine, ampak povzema dokumente, ki mu jih je poslal finski tožilec in v katerih so te trditve zapisane. Izpodbijane izjave je treba gledati s člankom kot celoto, saj nam na ta način postane jasno, da se v kontekstu članka bolj nanašajo na razloge, zakaj je pritožnik naveden v obtožnici.
Vse navedeno je zadoščalo za odločitev ESČP, da so nacionalna sodišča dosegla zahtevano pravično ravnotežje med pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico do svobode izražanja novinarjev. Zato ni mogoče reči, da sodišča niso izpolnila svoje pozitivne obveznosti iz 8. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
