Člen 396 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), kolikor se nanaša na uživalce pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki so zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-2 in jim je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja, je v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS), je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-62/21 z dne 23. novembra 2023.
Očitki predlagatelja
Ustavno sodišče je uvodno zapisalo, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: predlagatelj) zatrjevalo protiustavnost prehodne določbe 396. člena ZPIZ-2, ker za uživalce pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ne ureja niti prevedbe pravic (kot je to urejal 297. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)), niti se jim v primeru, ko zaradi poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobijo pravice po ZPIZ-2 in jim je denarna dajatev odmerjena v bistveno nižjem znesku od uveljavljene po prejšnjem predpisu, ne ohranja izplačevanje dajatve v nezmanjšanem obsegu (v višini, kot jo je uživalec prejemal pred poslabšanjem invalidnosti ali nastankom nove invalidnosti). Predlagatelj je po navedbah Ustavnega sodišča posebej poudarjal bistveno slabši položaj navedene skupine delovnih invalidov v primerjavi s položajem delovnih invalidov, uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki pa se jim že ugotovljena invalidnost ni poslabšala oziroma pri katerih ni nastala nova invalidnost in so zato v skladu s prvim odstavkom 396. člena ZPIZ-2 tudi po njegovi uveljavitvi ohranili pravice v nespremenjenem obsegu. Predlagatelj je po povzemanju Ustavnega sodišča različni obravnavi navedenih skupin delovnih invalidov, ki sta po njegovem mnenju v enakih položajih, očital neskladje s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS.
Zadeva U-I-494/18
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je na zahtevo predlagatelja že presojalo ureditev iz 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki je bila v bistvenem enaka ureditvi iz prvega do tretjega odstavka 396. člena ZPIZ-2. Z odločbo v zadevi U-I-494/18 z dne 7. oktobra 2021 je tako ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z URS, in določilo način izvršitve svoje odločitve. Ustavno sodišče je tedaj presojalo prehodno določbo nove ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je urejala položaj dveh skupin delovnih invalidov II. in III. kategorije invalidnosti, uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, v razmerju do nove ureditve. Položaj prve skupine je urejal prvi odstavek 397. člena ZPIZ-1, ki je v skladu z načelom varstva pridobljenih pravic tej skupini zagotavljal, da te pravice obdrži v nespremenjenem obsegu tudi po 1. januarju 2003, to je po začetku uporabe večine določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1. Položaj druge skupine pa je urejal tretji odstavek 397. člena ZPIZ-1, po katerem so delovni invalidi II. in III. kategorije invalidnosti, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pridobili pravice po ZPIZ-1, če je pri njih prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Ustavno sodišče je opisano različno obravnavo navedenih skupin delovnih invalidov tedaj presojalo z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS. Ugotovilo je, da so bili vsi uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, ob uveljavitvi ZPIZ-1 v enakem položaju. Poslabšanje njihove invalidnosti pa je privedlo do njihove različne obravnave. Ustavno sodišče je tedaj opozorilo, da čeprav so bili z vidika varstva pridobljenih pravic njihovi položaji primerljivi tudi ob poslabšanju invalidnosti, navedena okoliščina pri opredelitvi novih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja po novi ureditvi, potrebna zaradi poslabšanja invalidnosti, ni bila upoštevana. To pa je po oceni Ustavnega sodišča privedlo do bistveno slabše obravnave tistih uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar se je njihova invalidnost v času uporabe ZPIZ-1 poslabšala. Ustavno sodišče pa je presodilo, da za tako različno obravnavo niso bili podani ustavno dopustni razlogi.
Presoja 396. člena ZPIZ-2
V nadaljevanju je Ustavno sodišče razložilo, da sta si ureditvi iz 397. člena ZPIZ-1 in iz prvega do tretjega odstavka 396. člena ZPIZ-2 v bistvenem enaki. Vendar za to, da bi presojo v obravnavani zadevi lahko oprlo (tudi) na stališča, sprejeta pri presoji 397. člena ZPIZ-1, ta ugotovitev ne zadošča. Po presoji Ustavnega sodišča je bilo namreč treba ugotoviti še, ali je tu obravnavani primer v bistvenem enak primeru iz zadeve U-I-494/18.
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je v odločbi v zadevi U-I-494/18 z dne 7. oktobra 2021 obravnavalo položaje delovnih invalidov, uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002. Odložen začetek uporabe številnih določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja je bil posledica številnih, tudi temeljnih sprememb obveznega invalidskega zavarovanja, ki jih je glede na prej veljavno ureditev uvedel ZPIZ-1. Za obravnavano zadevo posebej pomembna pa je po oceni Ustavnega sodišča sprememba načina odmere nadomestil iz obveznega invalidskega zavarovanja. Vlada je pojasnila, da naj bi se odmera nadomestil z ZPIZ-1 v večji meri individualizirala, saj so bile višine nadomestil vezane na določen odstotek invalidske pokojnine, do katere bi bil zavarovanec upravičen na dan nastanka invalidnosti, in ne več glede na plačo oziroma pokojninsko osnovo. Ta sprememba naj bi povzročila, da so bila nadomestila po ZPIZ-1 praviloma nižja od nadomestil po ZPIZ, je navedlo Ustavno sodišče.
Nato je ugotovilo, da primerjava ureditev pravic iz invalidskega zavarovanja in njihove odmere po ZPIZ-1 in po ZPIZ-2 pokaže, da med njima ni bistvenih sprememb. Zato je zaključilo, da je obravnavani primer v bistvenem enak primeru iz zadeve U-I-494/18. Stališča, ki jih je Ustavno sodišče v navedeni odločbi sprejelo glede položaja uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki se jim je invalidnost poslabšala ali pri katerih je nastala nova invalidnost v času uporabe ZPIZ-1, v razmerju do nove ureditve invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 oziroma glede primerjave njihovega položaja s položajem uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki pa se jim invalidnost v času uporabe ZPIZ-1 ni poslabšala oziroma pri katerih ni nastala nova invalidnost, so zato upoštevna tudi pri obravnavi položaja uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki se jim je v času veljavnosti ZPIZ-2 invalidnost poslabšala ali pri katerih je nastala nova invalidnost, je presodilo Ustavno sodišče.
Ob tem je ugotovilo, da čeprav je bilo ob pripravi predloga ZPIZ-2 že (lahko) znano, da so nadomestila iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 zaradi drugačnega načina odmere nižja od nadomestil po ZPIZ, v bistvenem enako pa naj bi bila odmera nadomestil urejena tudi z ZPIZ-2, zakonodajalec tega pri pripravi prehodne ureditve iz 396. člena ZPIZ-2 ni upošteval, saj je ta po vsebini (prvi do tretji odstavek) enaka vsebini 397. člena ZPIZ-1. Tudi sicer iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, kateri razlogi so zakonodajalca vodili pri urejanju položaja tu obravnavane skupine delovnih invalidov. Obrazložitev presojane določbe namreč vsebuje le povzetek njene vsebine, je še opozorilo Ustavno sodišče.
Zaključek
Glede na predstavljeno je ugotovilo, da je 396. člen ZPIZ-2, kolikor se nanaša na uživalce pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, ki so zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-2 in jim je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic iz invalidskega zavarovanja, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena URS iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi v zadevi U-I-494/18 z dne 7. oktobra 2021.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.