Če gre za pomoč pri nedovoljenem vstopu v državo mladoletnim, glede katerih oseba dejansko izvršuje pravico do varstva in vzgoje, se je ne sme kaznovati, saj zgolj izvršuje svojo odgovornost do otroka.
OB, državljanka Konga, je avgusta 2019 prispela na mejni prehod na letališču v Bologni z dvema mladoletnicama – svojo hčerko (8 let) in nečakinjo (13 let), nad katero je izvrševala pravico do varstva in vzgoje po smrti njene matere, z namenom pridobitve mednarodne zaščite. Ker so imele vse tri ponarejene potne listine, je bil zoper OB začet kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja pomoči pri nedovoljenem vstopu državljanov tretje države, mladoletnici pa sta bili nameščeni v sprejemni center. V postopku je OB navedla, da je iz izvorne države pobegnila, ker se je bala groženj s smrtjo s strani svojega partnerja, hkrati pa se je bala za telesno celovitost obeh mladoletnic. Kmalu za tem je vložila prošnjo za mednarodno zaščito.
Sodišče v Bologni se je v okviru kazenskega postopka obrnilo na Sodišče EU s predhodnim vprašanjem, ali je treba 1. člen Direktive 2002/90 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju razlagati tako, da ravnanje osebe, ki nezakonito čez mejo pripelje mladoletnike, za katere dejansko skrbi, ne pomeni pomoči pri nedovoljenem vstopu, ter ali 7., 18. in 24. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah nasprotujejo kazenskemu pregonu takega ravnanja.
Sodišče je s sodbo C-460/23 najprej poudarilo, da mora skladno s 1. členom Direktive 2002/90 vsaka država članica sprejeti ustrezne kazenske sankcije za »vsako osebo, ki namenoma pomaga drugi osebi, ki ni državljan države članice, da vstopi ali v tranzitu prečka ozemlje države članice, pri čemer krši zakone te države o vstopu oziroma tranzitu tujcev«. Namen takšne ureditve je boj proti pomoči pri nezakonitih imigracijah v različnih oblikah, in sicer ne le kadar gre za nedovoljen prehod meje v ožjem smislu, ampak tudi kadar je njegov namen vzdrževanje mrež za izkoriščanje ljudi.
Vendar v primeru, ko je oseba čez mejo pripeljala mladoletnika, glede katerega dejansko izvršuje pravico do varstva in vzgoje, cilji direktive nasprotujejo razlagi, da bi takšno ravnanje bilo nezakonito. Tudi ob upoštevanju 7. in 14. člena Listine, ki urejata pravico do spoštovanja posameznikovega družinskega življenja (kamor spada tudi možnost, da eden od staršev in njegov otrok živita skupaj) ter pravico otrok do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti, se ravnanje osebe, ki na ozemlje države članice nedovoljeno pripelje mladoletnike, ki so državljani tretjih držav in ki jo spremljajo ter glede katerih dejansko izvršuje pravico do varstva in vzgoje, ne more šteti za splošno kršitev zakona zaradi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tudi če je ta oseba sama nezakonito vstopila na to ozemlje. Sodišče je poudarilo, da bi nasprotna razlaga pomenila posebno resen poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja in pravice otroka do te mere, da bi posegla v bistveno vsebino teh temeljnih pravic v smislu 52. člena Listine. Priznanje, da je oseba lahko kaznovana zgolj zato, ker je mladoletnikom, glede katerih dejansko izvršuje pravico do varstva in vzgoje, zgolj pomagala pri nedovoljenem vstopu na ozemlje države članice, bi namreč pomenilo poseg v to bistveno vsebino. Oseba, kot je OB, ki na ozemlje države članice nedovoljeno pripelje mladoletnike, ki so državljani tretjih držav in ki jo spremljajo ter glede katerih dejansko izvršuje pravico do varstva in vzgoje, se načeloma omeji na konkretno izpolnjevanje obveznosti, povezanih z njeno osebno odgovornostjo, ki temelji na njenem družinskem razmerju s temi mladoletniki, da bi se jim zagotovila varstvo in skrb, ki sta potrebna za njihovo dobrobit in razvoj. Ravnanje te osebe je predvsem konkretni izraz njene splošne odgovornosti do navedenih mladoletnikov.
Poleg navedenega je sodišče poudarilo še, da je takšna razlaga 1. člena Direktive 2002/90 potrebna tudi ob upoštevanju temeljne pravice do mednarodne zaščite skladno z 18. členom Listine. Ta določa, da se pravica do azila zagotavlja ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije, le-ta pa državam prepoveduje uporabo kazenskih sankcij za begunce zaradi nezakonitega vstopa ali prebivanja, če so prišli neposredno z ozemlja, kjer sta bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, in so nedovoljeno vstopili ali so na ozemlju navedenih držav ter če se brez odlašanja prijavijo oblastem in jim pojasnijo razloge, ki so priznani kot veljavni, za svoj nezakonit vstop ali navzočnost.
Glede na vse navedeno je Sodišče zaključilo, da pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki tako ravnanje kazensko preganja.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
