Stališče, po katerem bi nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice, ki se sklicuje na pravico do nakupa stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona (SZ), priznali položaj stranke v denacionalizacijskem postopku in da zato izkazuje tudi pravni interes za obnovo tega postopka, v katerem je bilo stanovanje s pravnomočno sodno odločbo vrnjeno upravičencu do denacionalizacije, pomeni poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskega upravičenca iz 33. člena Ustave Republike Slovenije (URS), je svoje stališče ponovilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-403/21, Up-407/21 z dne 7. septembra 2023.
Potek postopka
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče s sklepom ugodilo predlogoma za obnovo pravnomočno končanega nepravdnega postopka denacionalizacije, ki sta ju vložila stranska udeleženca. Obnovo postopka je dopustilo in razveljavilo vse v tem postopku izdane pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katerih je bilo pravnima prednikoma pritožnic v naravi vrnjeno podržavljeno nepremično premoženje. Zadevo je obravnavalo tudi višje in vrhovno sodišče.
Pritožnice so zato v postopku z ustavno pritožbo med drugim zatrjevale, da je sodišče presojo o tem, da predlagatelj obnove postopka izkazuje pravni interes za obnovo pravnomočno končanega postopka denacionalizacije, oprlo na stališče, ki pomeni nedopusten poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev iz 33. člena URS.
Ustavno sodišče je uvodoma navedlo, da iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi se sodišče posebej ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa predlagatelja obnove postopka. Vendar iz razlogov tega sklepa izhaja, da je štelo to procesno predpostavko za izpolnjeno že zato, ker je predlagatelj obnove postopka kot stranski udeleženec sodeloval v postopku, katerega obnovo je predlagal, je zapisalo Ustavno sodišče in pojasnilo, da se je posebej o obstoju njegovega pravnega interesa za obnovo denacionalizacijskega postopka izreklo šele višje sodišče. Slednje je navedlo, da je bila predlagatelju obnove postopka dovoljena udeležba v denacionalizacijskem postopku, ker je v tem postopku na podlagi SZ uveljavljal pravico do odkupa stanovanja, ki je bilo predmet tega postopka, kot pričakovalno lastninsko pravico, kar naj bi (po tretjem odstavku 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)) pomenilo oviro za vrnitev tega stanovanja upravičencema do denacionalizacije v naravi. Sklicujoč se na ugotovitev Vrhovnega sodišča v sklepu v zadevi II Ips 301/2014 z dne 8. oktobra 2015, da pomeni odločitev o vrnitvi tega stanovanja v naravi poseg v ta njegov zatrjevani pravni interes, je višje sodišče sklenilo, da predlagatelj obnove postopka izkazuje pravni interes tudi za obnovo postopka, v katerem je bila taka odločitev sprejeta, je razložilo Ustavno sodišče.
Presoja Ustavnega sodišča
V povezavi s tem je pojasnilo, da je bilo to pravno naziranje že predmet ustavnosodne presoje. V odločbi v zadevi Up-237/97 z dne 12. marca 1998 je presojalo stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral biti posestniku (najemniku) podstrešnega stanovanja, zgrajenega v podržavljeni stavbi, ki uveljavlja pravico do odkupa tega stanovanja po SZ, priznan položaj stranke v postopku denacionalizacije te stavbe in da mu je zato treba priznati tudi pravni interes za obnovo postopka, v katerem je bilo to stanovanje vrnjeno upravičencema do denacionalizacije. Ustavno sodišče je v tej odločbi navedlo, da je najemnik takega stanovanja zavarovan v okviru 24. člena ZDen, po katerem vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja in po katerem teh razmerij zaradi vrnitve stvari ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka. Zato ne more preprečiti vrnitve nepremičnine v denacionalizacijskem postopku v naravi kot celote oziroma kakorkoli vplivati, da se nepremičnina upravičencu do denacionalizacije ne bi vrnila v naravi. Ima pa kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice na takem stanovanju pravico uveljavljati pravico do nakupa stanovanja na podlagi 125. člena SZ. To svojo pravico pa lahko uveljavlja šele po končanem denacionalizacijskem postopku, in sicer šele po tem, ko je bila nepremičnina že vrnjena upravičencu do denacionalizacije. Zato najemniku iz naslova pravice do odkupa stanovanja na podlagi SZ ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku in s tem pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka. Po presoji Ustavnega sodišča bi obnova pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka na podlagi izpodbijanega pravnega stališča pomenila poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev iz 33. člena URS, ki sta jo pridobila s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo.
Ustavno sodišče je dalje razlogovalo, da je v obravnavanem primeru predlagatelj obnove postopka na podlagi sodnih odločb, ki ju pritožnice izpodbijajo z ustavno pritožbo, dosegel obnovo (nepravdnega) postopka, v katerem je sodišče na podlagi 5. člena ZDen pravnomočno odločilo o denacionalizaciji vsega premoženja, ki je bilo podržavljeno pravnima prednikoma pritožnic in je bilo predmet denacionalizacijskega zahtevka. Kdo je stranka postopka denacionalizacije na podlagi zahtevka, vloženega po 5. členu ZDen, ureja ZDen. Ta v prvem odstavku 56. člena določa, da o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen odloča sodišče v nepravdnem postopku. V času odločanja sodišč o zahtevi za denacionalizacijo je nepravdni postopek urejal Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), ki je v prvem odstavku 19. člena določal, da so udeleženci v tem postopku predlagatelj postopka, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek, oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Vendar ZDen v tretjem odstavku 56. člena, ki ureja smiselno uporabo določb ZDen v postopku, v katerem nepravdno sodišče odloča o zahtevkih, vloženih na podlagi 5. člena ZDen, izrecno določa, da se v tem postopku smiselno uporablja tudi 60. člen ZDen, ki se nanaša na stranke v postopku. Člen 60 ZDen v prvem odstavku določa, da so stranke v postopku denacionalizacije upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZDen pa je stranka v postopku denacionalizacije tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj, je pojasnilo Ustavno sodišče.
Glede na to je presodilo, da kadar gre torej za postopek denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen, je podlaga za presojo, kdo je lahko udeleženec v tem postopku (in katere zahtevke lahko v tem postopku uveljavlja), 60. člen ZDen, kar smiselno enako velja tudi za presojo, kdo je odločitev o teh zahtevkih upravičen izpodbijati z (rednimi ali izrednimi) pravnimi sredstvi. Zapisalo je, da v konkretnem primeru pritožnice izpodbijajo odločitev sodišč o dovolitvi obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, v katerem je sodišče odločalo o pravici nekdanjih lastnikov podržavljene nepremičnine do denacionalizacije. V tem postopku so svoje pravice (kot stranke oziroma udeleženci) varovale le pritožnice, pravne naslednice nekdanjih lastnikov (denacionalizacijskih upravičencev) kot predlagateljice denacionalizacije, ter zavezanka za denacionalizacijo Mestna občina Ljubljana kot nasprotna udeleženka. Ker je predlagatelj obnove postopka v tem postopku uveljavljal zahtevek za povrnitev vlaganj v podržavljeno stanovanje, ki je bilo predmet zahteve za denacionalizacijo in na katerem je imel stanovanjsko pravico, bi mu šel na podlagi navedenih zakonskih določb položaj (stranskega) udeleženca v denacionalizacijskem postopku le v obsegu, kolikor je sodišče v tem postopku odločalo o tem njegovem zahtevku. Za stališče, da je lahko stranka v postopku denacionalizacije tudi prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je predmet denacionalizacije, kolikor se sklicuje na pravico do odkupa stanovanja po določbah SZ, v navedenih zakonskih določbah ni podlage, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Zaključek
Presodilo je, da gre v obravnavanem primeru z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 33. člena URS zaradi posega v lastninsko pravico upravičencev do denacionalizacije v bistvenem za enak položaj kot v zadevi, v kateri je Ustavno sodišče sprejelo odločbo Up-237/97 z dne 12. marca 1998. V njej je presodilo, kot že navedeno, da stališče, po katerem bi nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice, ki se sklicuje na pravico do nakupa stanovanja na podlagi SZ, priznali položaj stranke v denacionalizacijskem postopku in da zato izkazuje tudi pravni interes za obnovo tega postopka, v katerem je bilo stanovanje s pravnomočno sodno odločbo vrnjeno upravičencu do denacionalizacije, pomeni poseg v lastninsko pravico denacionalizacijskega upravičenca iz 33. člena URS. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da sta sodišči s tem, ko sta v obravnavanem primeru predlagatelju obnove postopka na podlagi tega stališča priznali pravni interes za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb o denacionalizaciji, kršili pravico pritožnic do zasebne lastnine, ki jim jo kot pravnim naslednicam upravičencev do denacionalizacije zagotavlja 33. člen URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
