Ustavno sodišče je z odločbo U-I-834/21 nedavno zaključilo postopek presojanja, ali so 37. do 40. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) res v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS).
Državni svet kot predlagatelj je zahteval oceno ustavnosti zgoraj omenjenih določb zakona oziroma njihovo neskladje z 2., 3. in 14. členom URS. ZIntPK v izpodbijanem delu ureja dolžnost uradnih oseb, da se v zvezi s svojo funkcijo ali službo aktivno izogibajo vsakemu nasprotju interesov, postopek ugotavljanja kršitev in veljavnost teh določb za vse uradne osebe, razen kadar v poštev pridejo posebne določbe kazenskega, pravdnega ali upravnega postopka.
Neskladnost z 2. členom URS naj bi izhajala iz pretirane nedoločnosti pravnih pojmov, ki naj bi jih bilo težko zapolniti z ustaljenimi metodami pravne razlage. Predlagatelj je zatrjeval, da to Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) omogoča arbitrarno odločanje pri presojanju nasprotja interesov in korupcije. Glede na opredelitev pojmov nasprotje interesov in zasebni interes naj ne bi bilo jasno, kakšne intenzitete bi moral biti stik med določenima osebama, da bi šlo za nedovoljeno medsebojno vplivanje. Državni svetniki so namreč zaradi narave svojega dela vsak dan udeleženi v osebnih, političnih in poklicnih stikih z različnimi interesnimi skupinami, ki bi jih lahko šteli za prepovedane po ZIntPK. Neskladje s 3. členom URS naj bi izhajalo iz preširokega pojmovanja pojma nasprotja interesov, kar naj bi KPK omogočalo samovoljne posege v ustavne pristojnosti Državnega sveta, to pa je v nasprotju s sistemom zavor in ravnovesij.
Po trditvah predlagatelja je izpodbijana ureditev v neskladju tudi s 14. členom URS, ker velja enako za bistveno različne subjekte, katerih položaj je v izhodišču različen. Težko se namreč primerja položaj javnih uslužbencev z državnimi svetniki ter zanje postavijo enaka pravila.
Državni zbor je v odgovor navedel, da so nedoločni pravni pojmi v pravnem redu običajni in nujni, saj lahko le tako zakon zajame široko polje primerov, do katerih pride v življenju. Zatrjevane protiustavnosti naj tako ne bi bilo, prav tako ne pravne praznine v ZIntPK. Državni zbor poudarja, da je KPK sprejela Sistemsko pojasnilo o nasprotju interesov in Državnemu svetu izdala priporočilo za sprejetje več ukrepov s področja preprečevanja nasprotja interesov, med drugim tudi dopolnitev Etičnega kodeksa državnih svetnikov Državnega sveta Republike Slovenije. ZIntPK naj bi se nanašal na vse veje oblasti, in ne le na Državni svet, ter tako skrbel za sistem zavor in ravnovesij, drugačna ureditev, ki bi bila prilagojena le za državne svetnike, pa bi pomenila nedovoljeno razlikovanje v primerjavi z drugimi funkcionarji.
Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve najprej poudarilo ustavno načelo pravne države, na podlagi katerega morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne. Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov pa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države, postane predpis sporen takrat, kadar s pravili o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine.
Glede skladnosti z 2. členom URS je sodišče ugotovilo, da je 40. člen ZIntPK z zadostno mero natančnosti določil osebno veljavnost pravil o nasprotju interesov. Izrecno je namreč določeno, da so tudi državni svetniki funkcionarji, predlagatelj pa ni podal nobenih konkretnih razlogov, zakaj naj bi ta ureditev z vidika njegovega položaja bila nejasna in v neskladju z 2. členom URS. Neskladja zato v tej točki ni bilo. Izpodbijana 37. in 38. člen ZIntPK urejata dolžnost in način izogibanja nasprotju interesov (poseben postopek izločitve). Pri tem ZIntPK izrecno opredeljuje pojem nasprotje interesov in na to opredelitev se sklicuje tudi predlagatelj. Iz navedb predlagatelja izhaja (tudi) očitek, da izpodbijana ureditev ni jasna zato, ker je pri ugotavljanju nasprotja interesov pomembna opredelitev pojmov osebni, poslovni oziroma politični stik, česar pa zakon ne definira. Ustavno sodišče je zapisalo, da gre za abstraktne pojme, ki se ugotavljajo šele pri vsakem primeru posebej, tako pa lahko zakonodajalec zajame različne dejanske dogodke in stanja, ki imajo skupno pomensko vsebino. S tem ni nič narobe, dokler ta stopnja nedoločnosti ni previsoka. Predlagatelj pa ni predstavil nobenih domnevnih različnih možnosti razlage pojmov v kontekstu delovanja državnih svetnikov oziroma Državnega sveta. Pomembno je tudi dejstvo, da je KPK zaradi preprečevanja nejasnosti izdala že omenjeno sistemsko pojasnilo, kjer so opisani nekateri primeri, ko se državni svetnik znajde v okoliščinah nasprotja interesov, in drugi, ko do nasprotja interesov pri delovanju državnih svetnikov ne prihaja. Zaradi pomanjkanja konkretnih obrazložitev domnevne nedoločnosti izpodbijane ureditve je tako Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijani členi ZIntPK niso v neskladju z 2. členom URS.
Predlagatelj je zatrjeval tudi kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena URS, saj naj bi 40. člen ZIntPK med tiste, ki so zavezani k spoštovanju določb o nasprotju interesov, uvrščal zelo širok nabor različnih subjektov, katerih položaj je v izhodišču različen. Splošno načelo enakosti zakonodajalca namreč zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. ZIntPK je bil sprejet za krepitev delovanja pravne države ter omejitev korupcije državnih organov in njihovih funkcionarjev, pomembno pa je, da pokrije celotno delovanje javne oblasti, saj korupcija ogroža vladavino prava in zaupanje ljudi v najpomembnejše oblastne institucije, zmanjšuje politično stabilnost in socialni mir. Po predlogu ZIntPK je cilj določb, ki urejajo nasprotje interesov, zagotoviti dosledno uresničevanje javnega interesa tudi v primerih, ko je ta lahko oviran z zasebnimi interesi uradnih oseb. Iz tega izhaja, da vsebina nasprotja interesov, ki je povezana z opravljanjem navedenih nalog, ne more biti odvisna le od položaja določene osebe v strukturi javnega sektorja. Ustavno sodišče se tako ni strinjalo s predlagateljem, da je Državni svet v bistveno različnem položaju, ki bi zahteval posebno ureditev. Neskladja s 14. členom URS tako ni ugotovilo.
Na koncu se je Ustavno sodišče opredelilo tudi do trditve, da izpodbijana ureditev krši načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena URS, ker posega v avtonomijo Državnega sveta. Pristojnost KPK naj bi bila prevelika, vendar pa je sodišče izpostavilo določitev iz sodbe št. U-I-57/06, da je ureditev nadzora nad nezdružljivostjo opravljanja javnih funkcij mogoče doseči na več načinov, vendar mora zakonodajalec v primeru določitve enega organa za nadzor nad vsemi funkcionarji zagotoviti njegov samostojen in neodvisen položaj. KPK je samostojen in neodvisen državni organ, zato je ta pogoj izpolnjen, sodišče pa je zaključilo, da izpodbijana ureditev v nobeni izmed zatrjevanih točk ni v neskladju z URS.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
