Tožba iz prvega odstavka 70. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) – posledično pa tudi pritožba zoper sodbo, s katero sodišče odloči o zakonitosti izpodbijane odločbe – se nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih – upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1 – izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po ZMZ-1 vodi postopke mednarodne zaščite in v njih odloča ter se zanj v zakonu uporablja poimenovanje »pristojni organ«, je pri razlagi navedenih zakonskih določb pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 67/2026 z dne 5. maja 2026.
Okoliščine konkretnega primera
Vrhovno sodišče je najprej pojasnilo, da je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo presodilo zakonitost upravne odločbe, s katero je Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (Urad) odločil o tožnikovi pravici do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev iz 2. točke tretjega odstavka 90. člena ZMZ-1 v povezavi z njegovim upravičenjem do tega nadomestila tudi za družinske člane (97. člen ZMZ-1).
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je razlogovalo, da ZMZ-1 v petem odstavku 71. člena določa, da se v postopku sodnega varstva po ZMZ-1 uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če z ZMZ-1 ni drugače določeno. ZMZ-1 pa v 70. členu posebej določa, da je zoper odločbo pristojnega organa mogoče vložiti tožbo na Upravno sodišče v petnajstih dneh od vročitve, zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku, pa v treh dneh od vročitve (prvi odstavek). Zoper vse sklepe, izdane na podlagi ZMZ-1, se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve (drugi odstavek). V četrtem odstavku je določeno še, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče.
Opozorilo je, da je iz teh določb razvidno, da urejajo sodno varstvo v upravnem sporu tako na prvi kot na drugi (pritožbeni) stopnji. Po presoji Vrhovnega sodišča gre torej za medsebojno povezane določbe, ki jih je treba razumeti tako, da je pritožba na Vrhovno sodišče dopustna zoper sodbe, izdane v zvezi s tožbami zoper upravne akte iz prvega in drugega odstavka navedenega člena.
Tako je ocenilo, da je za konkretno zadevo, v kateri je bila izpodbijana upravna odločba, pomembno, da se tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1 – posledično pa tudi pritožba zoper sodbo, s katero sodišče odloči o zakonitosti izpodbijane odločbe – nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih – upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1 – izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po ZMZ-1 vodi postopke mednarodne zaščite in v njih odloča ter se zanj v zakonu uporablja poimenovanje »pristojni organ«.
Vrhovno sodišče je poudarilo še, da tudi sistematika zakona potrjuje, da je pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 dovoljena le zoper sodbo, izdano v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po ZMZ-1, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite. Določbe 70. člena ZMZ-1 so namreč – kot je pojasnilo Vrhovno sodišče – umeščene v peto poglavje ZMZ-1, ki sledi poglavjema o priznanju mednarodne zaščite in poglavju o postopkih (tretje in četrto poglavje ZMZ-1). Iz tega je po stališču Vrhovnega sodišča razviden zakonodajalčev namen, da vzpostavi neomejeno pritožbo na Vrhovno sodišče zaradi pomena človekovih pravic le v postopkih, v katerih se prosilcem za mednarodno zaščito v povezavi z načelom nevračanja zagotavlja varstvo pred hudimi kršitvami temeljnih človekovih pravic, tudi tistimi, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1).
Na drugačno razlago po presoji Vrhovnega sodišča ne more vplivati določba šestega odstavka 71. člena ZMZ-1, po kateri lahko v postopku sodnega varstva po ZMZ-1 Urad zastopa tudi javni uslužbenec, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, pod pogojem, da ima vsaj pet let delovnih izkušenj na področju mednarodne zaščite in ga za zastopanje pooblasti generalni sekretar Vlade. V navedenem členu so predpisana pravila postopka, torej to, kdo je upravičen zastopati toženo stranko pred sodiščem. Ta ureditev pa ne posega v določbe o sodnem varstvu iz 70. člena ZMZ-1 in s tem tudi ne v pogoje za dopustnost pritožbe na Vrhovno sodišče, je razlogovalo Vrhovno sodišče.
Odločilo je, da glede na obrazloženo v tem upravnem sporu izpodbijana odločba ni odločba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1, zato tudi pritožba zoper sodbo v tem primeru nima podlage v četrtem odstavku istega člena.
Vsebinska obravnava vložene pritožbe pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoča niti na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je zoper sodbo dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Ti pogoji v obravnavani zadevi, kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje namreč ni odločalo v subsidiarnem upravnem sporu, v katerem bi sprejelo eno od odločitev iz 66. člena ZUS-1, temveč v upravnem sporu o zakonitosti upravne odločbe. V njem pa odločbe s sodbo ni spremenilo (na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja), temveč je tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Sklep
Vrhovno sodišče je tako sklenilo, da vložena pritožba ni dovoljena niti na podlagi specialne ureditve sodnega varstva v 70. členu ZMZ-1 niti na podlagi splošne ureditve pravice do pritožbe v upravnem sporu v 73. členu ZUS-1.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
