Država ne sme pogojevati izplačila izgubljenega dohodka glede na državo prebivanja delavca. Takšna ureditev predstavlja kršitev načela prostega gibanja delavcev ter pomeni posredno diskriminacijo.
Država ne sme pogojevati izplačila izgubljenega dohodka glede na državo prebivanja delavca. Takšna ureditev predstavlja kršitev načela prostega gibanja delavcev ter pomeni posredno diskriminacijo.
Družba Termalhotel Fontana iz avstrijske Radgone upravlja hotel, v katerem zaposluje tudi slovenske in madžarske državljane. V času epidemije covida-19 je bila nekaterim od teh delavcev odrejena karantena zaradi pozitivnega rezultata na virus. Termalhotel Fontana je delavcem kljub temu, da so bili v izolaciji, in ne na delu, izplačala plače, od pristojnega nacionalnega organa pa je zahtevala izplačilo nadomestila iz naslova izgubljenega dohodka, ki so ga ti zaposleni utrpeli med obdobji svoje karantene. Vloge hotela so bile z odločbami zavrnjene, saj slovenskim in madžarskim državljanom izolacije ni odredil avstrijski organ, temveč organ države članice, v kateri imajo delavci stalno prebivališče.
V postopku pred sodiščem je le-to ugotovilo, da bi bila avstrijska država zavezana poravnati navedeno nadomestilo, če bi se le-to štelo za dajatev za bolezen v smislu točke a prvega odstavka 3. člena Uredbe št. 883/2004. Če ni tako, je sodišče izpostavilo vprašanje sorazmernosti neenakega obravnavanja delavcev iz drugih držav članic. Zaradi tega je prekinilo odločanje in Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji:
1. Ali se točka a prvega odstavka 3. člena Uredbe št. 883/2004 razlaga tako, da nadomestilo, ki ga financira država in ki se zaposlenim osebam dodeli za premoženjsko škodo, nastalo zaradi oviranja njihove poklicne dejavnosti med njihovo izolacijo kot bolnih oseb ali oseb, za katere se sumi, da so zbolele ali da so okužene s covidom-19, pomeni »dajatev za bolezen« iz te določbe in torej spada na področje uporabe te uredbe?
Sodišče EU je v sodbi C-411/22 najprej navedlo, da se dajatve, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, razlikujejo od dajatev, ki jih nacionalne ureditve opredeljujejo kot dajatve socialne varnosti. Ob tem je opozorilo na svojo ustaljeno sodno prakso, skladno s katero se lahko dajatev šteje za dajatev socialne varnosti, če se na eni strani upravičencem dodeli na podlagi zakonsko opredeljenega položaja, brez vsakršne individualne in diskrecijske presoje osebnih potreb, in če se na drugi strani nanaša na eno od tveganj, izrecno naštetih v 3. členu navedene uredbe.
Bistven cilj »dajatev za bolezen« je pozdraviti bolnika z zagotavljanjem oskrbe, ki jo zahteva njegovo stanje, in tako te dajatve krijejo tveganje, povezano z bolezenskim stanjem. Ob primerjavi z nadomestilom, kot ga ureja avstrijski zakon o epidemijah (Epidemiegesetz), je sodišče ugotovilo, da ne gre za isto nadomestilo. Skladno z avstrijskim zakonom za pridobitev nadomestila namreč ni pomembno, ali je oseba, ki ji je bil naložen ukrep izolacije na podlagi zakona, dejansko bolna ali ne in ali se tveganje, povezano z boleznijo covid-19, uresniči ali ne, saj za tako izolacijo zadostuje, da se glede te osebe sumi, da je zbolela za covidom-19 ali da je zaradi te bolezni kužna. Drugič, izolacija ni naložena zaradi ozdravitve izolirane osebe, ampak zaradi zaščite prebivalstva pred okužbo od te osebe.
Ob taki razlagi je sodišče na prvo vprašanje odgovorilo, da se 3. člen Uredbe št. 883/2004 razlaga tako, da nadomestilo, ki ga financira država, ki se zaposlenim osebam dodeli za premoženjsko škodo, nastalo zaradi oviranja njihove poklicne dejavnosti med njihovo izolacijo kot bolnih oseb ali oseb, za katere se sumi, da so zbolele ali da so okužene s covidom-19, ne šteje za »dajatev za bolezen«.
2. Ali se 45. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU) in 7. člen Uredbe št. 492/2011 razlagata tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero za odobritev nadomestila za izgubljeni dohodek delavcev, ki je posledica izolacije, velja pogoj, da naložitev ukrepa izolacije odredi organ te države članice na podlagi te ureditve?
Sodišče EU je uvodoma opozorilo, da drugi odstavek 45. člena PDEU določa, da prosto gibanje delavcev vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva med delavci držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Načelo enakega obravnavanja iz te določbe je konkretizirano tudi z drugim odstavkom 7. člena Uredbe št. 492/2011, ki določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.
Ob tem velja poudariti, da se pojem »socialna ugodnost« iz 7. člena Uredbe št. 492/2011 razširja tudi na delavce, ki so državljani drugih držav članic in zajema vse ugodnosti, ki so – povezane ali nepovezane s pogodbo o zaposlitvi – na splošno priznane domačim delavcem predvsem zaradi njihovega objektivnega statusa delavca ali zgolj zaradi dejstva, da prebivajo na nacionalnem ozemlju.
Sodišče je ugotovilo, da se nadomestilo, ki ga predvideva avstrijski zakon o epidemijah, šteje za »socialno ugodnost«, saj se med drugim izplača osebam, izoliranim na podlagi tega zakona, zaradi premoženjske škode, ki je posledica oviranja njihove poklicne dejavnosti.
Ker iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načelo enakega obravnavanja, določeno v 45. členu PDEU in 7. členu Uredbe št. 492/2011, ne prepoveduje zgolj očitne diskriminacije na podlagi državljanstva, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, se mora tudi določba nacionalnega prava šteti za posredno diskriminatorno, če lahko že sama po sebi bolj prizadene delavce, ki so državljani drugih držav članic, kot domače delavce in če so zato lahko prvonavedeni delavci še posebej oškodovani, razen če ta določba ni objektivno upravičena in sorazmerna z zastavljenim ciljem.
Ker iz spora v glavni stvari izhaja, da so osebe upravičene do nadomestila na podlagi avstrijskega zakona glede na državo svojega prebivališča, tak pogoj po mnenju sodišča predstavlja posredno diskriminacijo. Na podlagi avstrijskega zakona namreč delodajalci, ki zaposlujejo delavce iz drugih držav, nimajo pravice do povrnitve nadomestila za plačo, ki jo še naprej izplačujejo tem delavcem med njihovo izolacijo.
Sodišče EU meni, da se z nadomestilom zgolj osebam, ki so bile izolirane na podlagi nacionalne (avstrijske) ureditve, ne pa tudi osebam, ki so bili izolirane na podlagi ukrepov v državah članicah stalnega prebivališča, ni mogoče doseči cilja prostega gibanja delavcev. Sodišče je zato zaključilo, da je avstrijska ureditev v tem delu v nasprotju z evropsko ureditvijo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
