Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah preprečuje uporabo podatkov, zbranih za namene boja proti hudim kaznivim dejanjem, za upravne preiskave korupcije v javnem sektorju.
Generalno državno tožilstvo je zoper pritožnika, ki je takrat opravljal funkcijo državnega tožilca na litovskem državnem tožilstvu, začelo upravno preiskavo, ker naj bi v okviru preiskave, ki jo je vodil, nezakonito dal na voljo informacije iz te preiskave osumljencu in njegovemu odvetniku. Med preiskavo so s kriminalistično-obveščevalnimi ukrepi in podatki, zbranimi v dveh kazenskih preiskavah, ki potrjujejo telefonsko komunikacijo med pritožnikom in odvetnikom osumljenca, ugotovili, da je dejansko storil očitano kršitev. Na podlagi teh ugotovitev je bil pritožnik razrešen svoje funkcije.
Zoper takšno odločitev je pritožnik vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena, saj naj bi bili ukrepi kriminalistično-obveščevalne dejavnosti, ki so bili izvedeni v obravnavanem primeru, zakoniti, tako pridobljene informacije pa zbrane v skladu z določbami litvanskega zakona o kriminalistično-obveščevalni dejavnosti. V pritožbi, ki jo je zoper to sodno odločitev pritožnik vložil na vrhovno upravno sodišče Litve, je navajal, da dostop obveščevalnih organov do podatkov o prometu in sami vsebini elektronskih komunikacij v okviru ukrepa kriminalistično-obveščevalne dejavnosti pomeni tako resen poseg v temeljne pravice, da je ob upoštevanju določb Direktive 2002/58 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ta dostop mogoče dovoliti le za boj proti hudim kaznivim dejanjem.
Sodišče EU je s sodbo C-162/22 odgovarjalo na predhodno vprašanje, ali se prvi odstavek 15. člena Direktive 2002/58 v povezavi s 7., 8., 11. in 52. členom Listine razlaga tako, da nasprotuje temu, da se osebni podatki v zvezi z elektronskimi komunikacijami, ki jih je ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev shranil na podlagi zakonskega ukrepa in jih nato na podlagi tega ukrepa dal na voljo pristojnim organom za boj proti hudemu kriminalu, uporabijo tudi v preiskavah v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, povezanimi s korupcijo.
Sodišče EU je najprej opozorilo, da je iz predložene odločbe razvidno, da je upravni spis iz postopka vseboval tudi informacije, ki so jih pristojni organi zbrali z uporabo prestrezanja in shranjevanja elektronskih komunikacij, ki sta bili za namene kazenskega pregona dovoljeni s sodnima odredbama. Vendar pa predložitveno sodišče ne sprašuje o uporabi osebnih podatkov, ki so bili pridobljeni brez posredovanja ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev, temveč o nadaljnji uporabi osebnih podatkov, ki so jih takšni ponudniki shranili na podlagi zakonskega ukrepa države članice, s katerim jim je bila naložena taka obveznost hrambe, ki temelji na prvem odstavku 15. člena Direktive 2002/58.
Dostop do podatkov, ki so bili pridobljeni na podlagi ukrepa iz 15. člena direktive, je mogoč le, če so ponudniki te podatke hranili na način, ki je v skladu s to določbo. Nadaljnja uporaba podatkov o prometu in lokaciji, povezani s takimi komunikacijami, za boj proti hudemu kriminalu je možna le pod pogojem, da je bila na eni strani hramba teh podatkov s strani ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev v skladu z navedenim členom Direktive 2002/58 in da je bil na drugi strani tudi dostop do podatkov, ki je bil dovoljen pristojnim organom, v skladu s to določbo.
Sodišče je v preteklosti že odločilo, da 15. člen Direktive 2002/58 v povezavi s 7., 8., 11. in 52. členom Listine nasprotuje zakonskim ukrepom, ki preventivno zaradi boja proti hudemu kriminalu in preprečevanja resnih groženj javni varnosti določajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in lokaciji (tako sodba v združenih zadevah C-793/19 in C-794/19). Dovoljena pa je, kadar gre za boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti:
– ciljna hramba podatkov o prometu in lokaciji, ki je na podlagi objektivnih in nediskriminatornih elementov omejena glede na kategorije oseb, na katere se nanašajo osebni podatki, ali geografsko merilo, za obdobje, ki je časovno omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je mogoče podaljšati;
– splošna in neselektivna hramba naslovov IP, dodeljenih viru povezave, za obdobje, ki je časovno omejeno na tisto, kar je nujno potrebno;
– splošna in neselektivna hramba podatkov o civilni identiteti uporabnikov elektronskih komunikacijskih sredstev in
– uporaba odredbe, ki se ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži s sklepom pristojnega organa, ki je predmet učinkovitega sodnega nadzora, da za določen čas izvedejo hitro hrambo podatkov o prometu in lokaciji, ki jih imajo ti ponudniki storitev,
če je z jasnimi in natančnimi pravili zagotovljeno, da je hramba teh podatkov pogojena s spoštovanjem materialnih in postopkovnih pogojev ter da imajo zadevne osebe na voljo učinkovita jamstva proti tveganjem zlorabe.
Sodišče EU je še poudarilo, da države članice sicer lahko določijo izjeme od načelne obveznosti prepovedi shranjevanja podatkov iz 5. člena navedene direktive, vendar mora biti tak ukrep potreben, primeren in sorazmeren za zaščito nacionalne varnosti, obrambe in javne varnosti ali za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema. Takšnega odstopanja od načelne obveznosti zagotavljanja zaupnosti elektronskih komunikacij pa ni mogoče utemeljiti s 15. členom Direktive 2002/58, zlasti ne od načela prepovedi shranjevanja teh podatkov, saj bi se sicer slednji določbi v veliki meri odvzel njen pomen.
Ob vsem navedenem je Sodišče EU zaključilo, da se podatki o prometu in lokaciji, ki jih ponudniki hranijo na podlagi ukrepa, sprejetega na podlagi 15. člena Direktive 2002/58, in dajo na voljo pristojnim organom za namene boja proti hudim kaznivim dejanjem, ne morejo nato posredovati drugim organom in uporabiti za boj v zvezi s kršitvami delovnih obveznosti, povezanimi s korupcijo. Skladno z načelom sorazmernosti se namreč posegi v temeljne človekove pravice iz 7. in 8. člena Listine (hramba podatkov o prometu in lokaciji) lahko utemeljijo zgolj zaradi boja proti hudemu kriminalu in preprečevanju resnih groženj javni varnosti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
