Nedavne objave avdio- in videoposnetkov,1 ki razkrivajo domnevna koruptivna ravnanja oseb z najvišjih ravni politike, pravosodja in gospodarstva, ponovno odpirajo vprašanje o učinkovitosti kazenskega pregona v Sloveniji. Ne glede na vprašanje o avtentičnosti posnetkov gre za informacije, ki po svoji vsebini presegajo raven običajnih medijskih objav in očitno dosegajo prag t. i. glasu o kaznivem dejanju.
Dodatno težo zadevi daje dejstvo, da se nanaša na osebe z vplivnimi oblastnimi funkcijami, poklicne osebe s področja pravosodja in osebe iz gospodarskih družb v državni lasti. V takšnih primerih je prag javnega interesa izrazito višji, kar krepi tudi pozitivne obveznosti države oziroma njenih organov glede profesionalnega, učinkovitega, pravočasnega in v največji možni meri transparentnega odziva.
Čeprav celoten dejanski potek ravnanja državnega tožilstva in policije ter drugih pristojnih organov na podlagi javno dostopnih informacij ni v celoti razviden, pa kumulacija javno vidnih in zaznavnih okoliščin – nepravočasen oziroma zakasnjen odziv, netransparentnost ravnanja, odsotnost jasnih procesnih korakov in ukrepov ter časovno sovpadanje posameznih dogodkov in aktivnosti z volilnim procesom – ustvarja videz resnega sistemskega odklona in mlahavost oziroma nedelovanje državnega tožilstva pri samoiniciativnem ukrepanju ex officio.
Takšen videz je z vidika pravne države problematičen sam po sebi, saj neposredno odpira vprašanje, ali ravnanje pristojnih organov ustreza ustavno zahtevanim standardom učinkovite preiskave.
Pozornost vzbuja tudi časovno zaporedje obveščanja javnosti. Na tiskovni konferenci je nevladna organizacija predstavila2 inkriminirajoče navedbe o:
1. nastanku spornih posnetkov,
2. domnevni povezanosti domnevnih avtorjev posnetkov z določeno politično stranko in
3. vsebini spornih videoposnetkov, ki razkrivajo domnevno korupcijo v pravosodju, državni upravi in gospodarstvu v povezavi z najvišjimi funkcionarji državne in lokalne oblasti.
Že dan ali dva po tem pa je svetovalec predsednika vlade za nacionalno varnost po zaprti seji sekretariata Sveta za nacionalno varnost, na kateri je poročal direktor obveščevalno varnostne agencije (SOVA), javnosti na tiskovni konferenci predstavil vsebinsko primerljive, skoraj identične podatke.3
Nevladna organizacija je prvotno razkrila tajne obveščevalne podatke, kar odpira vprašanje o »curljanju podatkov« iz SOVE. Ob odsotnosti celovitega vpogleda v dejanski potek ravnanj ter ob molku državnega tožilstva in policije ostaja odprto tudi vprašanje, ali so bili procesni instrumenti po 8. členu ZSOVA (»direktor agencije lahko od pristojnega državnega tožilca zahteva, da policija začasno odloži izvedbo dejanj in ukrepov v predkazenskem postopku, če to terjajo interesi varnosti države«),4 vključno z morebitnim predlogom za odložitev pregona po ZKP, sploh uporabljeni pravočasno in skladno s svojim zakonskim namenom, kar dodatno poudarja pomen zakonitega in pravočasnega ravnanja ter ustreznega sodelovanja pristojnih organov.
Informacije, ki izhajajo iz t. i. glasu o kaznivem dejanju,5 vzpostavljajo dolžnost državnega tožilca, da aktivno, pravočasno in učinkovito ukrepa, po potrebi tudi brez odlašanja. Ta dolžnost izhaja iz načel legalitete in oficialnosti kazenskega postopka ter, inter alia, iz določb četrtega poglavja ZKP,6 pri čemer jo je treba razlagati v ustavnoskladni interpretaciji 2. člena Ustave ter v luči standarda učinkovite preiskave, kot ga razvijata Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice. Standard učinkovite preiskave zahteva, da organi pregona ob obstoju razlogov za sum kaznivega dejanja ravnajo brez nepotrebnega odlašanja, z ustrezno stopnjo skrbnosti in procesne aktivnosti ter z uporabo takšnih ukrepov, ki omogočajo učinkovito razjasnitev dejanskega stanja in pravočasno zavarovanje dokazov.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-1082/12 poudarilo, da mora biti ravnanje organov pregona profesionalno, vestno in usmerjeno v razjasnitev okoliščin kaznivega dejanja kot obligacija prizadevanja. Kot merilo ustreznosti delovanja je opredelilo standard »dobrega preiskovalca«, ki zahteva izvedbo vseh razumno dosegljivih ukrepov, odpravljanje ovir v preiskavi ter pravočasno ukrepanje.
Ta standard ni zgolj abstraktno merilo, temveč neposredno zavezuje način delovanja vseh organov, vključenih v predkazenski postopek. Ta standard je treba razumeti tudi kot standard delovanja državnega tožilca (tako tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-1082/12, glej 16. točko obrazložitve), pri čemer javnost upravičeno pričakuje,
da državni tožilec pravočasno in kvalificirano presodi, ali informacije in podatki, ki izhajajo iz t. i. glasu o kaznivem dejanju, dosegajo dokazni standard razlogov za sum oziroma utemeljenega suma, ter na tej podlagi aktivno in brez odlašanja ukrepa ali po potrebi usmeri delo policije.
Opustitev takšne državnotožilske presoje pomeni tveganje za neučinkovito in procesno sporno nadaljnje zbiranje dokazov.
Prav vprašanje pravočasnosti in načina izvrševanja te vloge se posebej izostri ob analizi pretoka informacij med državnimi organi (SOVA – policija – državno tožilstvo). Če je SOVA že dalj časa imela informacije ali dokazno gradivo, pa se »proces odstopa podatkov in dokazov« tožilstvu in policiji začne šele po javni objavi teh informacij na tiskovnih konferencah,7 v časovno občutljivem predvolilnem trenutku, potem takšno zaporedje dogodkov objektivno vzbuja dvom o profesionalnosti, neodvisnosti in učinkovitosti ravnanja ter dolžnega sodelovanja državnih organov.
Tudi če konkretnih dejanskih okoliščin ni mogoče v celoti rekonstruirati, že sam videz časovno odloženega ali selektivnega pretoka informacij odpira vprašanja o skladnosti takšnega ravnanja z dolžnostjo profesionalnega, zakonitega in pravočasnega izvajanja zakonskih nalog in kazenske preiskave. V zadevah z izrazitim javnim interesom je namreč prav zaznava neodvisnosti in nepristranskosti ravnanja organov pregona ključni element zaupanja v pravno državo.
Navedene okoliščine pa ne odpirajo le vprašanja o kakovosti institucionalnega delovanja in sodelovanja organov pregona in odkrivanja, temveč lahko imajo tudi neposredne posledice za zakonitost in procesno uporabnost dokazov v kazenskem postopku. Posebno procesno dimenzijo obravnavanega primera predstavlja vprašanje dopustnosti morebitno nezakonito pridobljenih dokazov. Če so bili avdio- in videoposnetki ustvarjeni brez vednosti ali privolitve posnetih oseb, lahko tak način pridobitve odpira vprašanje, ali so skladni s prepovedjo neupravičenega slikovnega in zvočnega snemanja. Vendar pa vsebina teh posnetkov – konkretno opisuje domnevna koruptivna ravnanja, še zlasti nosilcev javnih funkcij – hkrati odpira vprašanje razmerja med varstvom procesnih jamstev in javnim interesom učinkovitega odkrivanja in pregona korupcije...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Darko Stare: Molk državnega tožilstva ob objavi domnevno inkriminirajočih avdio- in videoposnetkov
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 13, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
