Mizerni ustavnosodni odmik od varstva človekovega dostojanstva

Po mnenju večine tak pravni akt nima neposrednih pravnih učinkov navzven, na tretje osebe, saj ne določa pravic ali obveznosti državljanov, temveč ima zgolj simbolen pomen. In ker tak pravni akt po oceni sodišča ne posega v konkretne pravne položaje pravnih subjektov, pobudniku (med drugim bivšemu političnemu zaporniku) niso priznali pravnega interesa za ustavnosodno izpodbijanje sklepa vlade. Večina je ob tem še zavzela stališče, da so odločitve javne oblasti o državnih simbolih in dneh spomina zadeva politične diskrecije izvršilne oblasti in parlamentarnega nadzora, ne pa predmet ustavnosodne presoje.

Opotekanje med »Titovo cesto« in »Dnevom spomina«

Ustavnopravno razmerje med zadevama U-I-45/24 (»Dan spomina«) in U-I-109/10 (zadeva »Titova cesta«) ponovno razkriva globoko konceptualno razpoko v samorazumevanju US. Če je zadeva Titova cesta predstavljala dotedanji vrh ustavne aksiologije, kjer je bilo človekovo dostojanstvo prepoznano kot objektivni temelj države, sklep o »dnevu spomina« pomeni novo regresijo v ozki in izvotljeni procesni formalizem, ki pod krinko pravne nevtralnosti dejansko dopušča popolno aksiološko samovoljo izvršilne oblasti.

Vsebinske napake in neznosni metodološki eskapizem

Vsebinska prepričljivost sklepa U-I-45/24 je zelo šibka, saj se sodišče vsebinski presoji (torej vprašanju zaščite človekovega dostojanstva žrtev) ponovno izogne z zatekanjem k procesnemu tehnicizmu. Sodišče sklene, da vladni sklep o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega sistema nima lastnosti predpisa, ker naj ne bi neposredno določal pravic ali obveznosti posameznikov.

Neznosno. To je šolski primer procesno-metodološkega eskapizma. Sodišče se je odločilo za najožjo možno, golo legalistično, zatorej prečrkovalno interpretacijo, ki predpostavlja, da pravni akt na pravne subjekte učinkuje le takrat, ko posamezniku nekaj neposredno vzame ali dodeli v materialnem smislu. Takšen pristop celostno ignorira, prezre naravo sodobne ustavne demokracije, kjer država s svojimi akti – tudi tistimi, ki so navzven videti zgolj deklaratorni! – oblikuje vrednostni okvir družbe. S tem, ko je sodišče zavrnilo presojo ustavnosti, je ustvarilo kričeči vtis, da so simbolna dejanja oblasti, pa naj bodo še tako sporna ali celo ponižujoča za določene skupine ljudi, ustavnopravno imuna, nedotakljiva, dokler niso odeta v strogo in ozko formo pravnega predpisa. To je v popolnem nasprotju z vsem, kar tvori slovnico sodobnega ustavništva, in vsem, kar zadeva temeljno ustavniško učenje o vertikalnih in horizontalnih učinkih ustavno relevantnih aktov ter ustavni relevantnosti materialnih in nematerialnih aktov – nosilcev javne oblasti.

Paradoks »doktrine političnih vprašanj«

Tu trčimo ob paradoks, ki močno meji na metodološko dvoličnost. V slovenskem ustavnopravnem prostoru se vztrajno ponavlja teza, da naše US ne pozna in ne uporablja doktrine političnih vprašanj (ang. political question doctrine). Prvič, to sugeriranje neobstoja je pravno nevzdržno, elementarna zmota. Drugič, v zadevi U-I-109/10 je ta doktrina neposredno naslovljena. Tretjič pa je prav ta sklep v zadevi »Dan spomina« učbeniška manifestacija te doktrine. Že dolgo časa je na mestu vprašanje, če na ustavnem sodišču sploh še vedo, kaj počnejo.

Navedba sodišča, da je presoja primernosti simbolnih odločitev »stvar političnega procesa«, v katerem se izvršilna oblast sooča z demokratičnim nadzorom, je neposredno priznanje, da se sodišče umika iz polja odločanja o vprašanjih, ki jih razume kot »preveč politična«. Paradoks je res izjemen: sodišče z »nepoznavanjem« doktrine sprejme najbolj možno politično odločitev – odločitev za molk. S tem dejansko sugerira, da so nekatere sfere vladnega delovanja nad ustavnim nadzorom, kar je v neposrednem nasprotju z načelom pravne države in konceptom ustavne demokracije per se.

Problem samorazumevanja: golo legalistična izvotljenost proti objektivnemu dostojanstvu

US je v tej zadevi pokazalo izrazito ozko razumevanje lastne vloge. V zadevi »Titova cesta« je bilo jasno zavzeto stališče, da je človekovo dostojanstvo objektivna vrednota ustavnega reda. To pomeni, da država ne sme ravnati protiustavno, ne glede na to, ali to ravnanje neposredno spreminja pravni status posameznika. V zadevi »Dan spomina« pa je sodišče to objektivno razsežnost povsem zanemarilo. Razlika med »molkom države« (če praznika nikoli ne bi bilo) in »aktivnim izbrisom« (ko država že dano priznanje trpljenja umakne) je ustavnopravno gigantska! Kot opozarja sodnik dr. Svetlič, gre za damnatio memoriae – akt, ki ima jasne zunanje učinke na dostojanstvo tistih, ki jih ta spomin zadeva (neposredno). US je s svojo odločitvijo dopustilo, da država simbolno izrazi negacijo žrtev, ne da bi se pri tem sploh soočila s svojo podobo v ustavnem ogledalu.

Samovolja pri presojanju pravnega interesa in procesna nedoslednost

Odločitev o pravnem interesu v zadevi U-I-45/24 spet razgalja globoko nedoslednost sodišča. Pobudnik, nekdanji politični zapornik, je zatrjeval kršitev svojega dostojanstva. V zadevi »Titova cesta« je identičen status pobudnice zadostoval za vsebinsko obravnavo. Še več, v zadevi »Rupnik« je sodišče uprizorilo drastično spuščanje standarda za presojo pravnega interesa. V zadevi »Dan spomina« pa je US pobudnika odpravilo hladno in golo – formalistično. To pomeni uvajanje popolne precedenčne nepredvidljivosti. To ni samo ustvarjanje kaosa in kaotična blamaža, to je že pot v zlorabo funkcije, neodgovorno opotekanje izven okvira prava. Takšna nepredvidljivost ustvarja močan, kričav vtis, da so procesne predpostavke »poljubno in nepredvidljivo raztegljiv pojem«, ki se prilagaja (spet smo pri rezultatskem odločanju) glede na to, kako politično (dnevnopolitično!) tvegana se večini na sodišču zdi vsebinska odločitev. Če sodišče standarde pravnega interesa oži takrat, ko bi moralo presojati pravno pomembne in za ustavno substanco pomembne akte aktualne oblasti, s tem resno spodkopava svojo funkcijo neodvisnega arbitra. Takšna samonevtralizacija sodišča je zato zgolj navidezna, saj še zdaleč ni nevtralna: sodišče vodi točno tja, kamor domnevno noče – v političnost. Ustavnosodni goli legalizem ni nevtralna drža. Aksiologija ustavne substance pa tudi ne dovoljuje nevtralnosti, še posebej ne golo-legalistične in opotekajoče precedenčno nepredvidljive. Edina precedenčna predvidljivost tega sodišča je samo še njegova precedenčna nepredvidljivost – tudi in celo, ko gre za ustavniške aksiome in slovnico. To je nevzdržno...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andraž Teršek: Mizerni ustavnosodni odmik od varstva človekovega dostojanstva

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 17-18, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!