Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-32/23 z dne 2. septembra 2025 presojalo ustavnost prvega in drugega odstavka 38.a člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1). Predlagatelj je izpodbijal ureditev mirovanja pravic in obveznosti diplomatov zaradi dela v mednarodnih organizacijah, predvsem zaradi določbe o pogodbeni kazni, ki jo ta ureditev predvideva, medtem ko primerljiva ureditev za druge javne uslužbence po 152.b členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) tovrstne sankcije ne vsebuje.
Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev preučilo skozi prizmo načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in ugotovilo, da prvi in drugi odstavek 38.a člena ZZZ-1 nista v neskladju z Ustavo. Presoja temelji na ugotovitvi, da sta primerjana položaja diplomata in javnega uslužbenca že v osnovi različna ter se v bistvenem razlikujeta tudi glede na predmet pravnega urejanja.
Pravna podlaga izpodbijane ureditve določa, da je diplomat, ki se zaposli v mednarodni organizaciji, upravičen do mirovanja pravic in obveznosti za določen čas, ki ne presega šestih let, pod pogojem, da po prenehanju mirovanja ostane na Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) najmanj polovico obdobja trajanja mirovanja pravic. Diplomat mora z MZZ skleniti sporazum o mirovanju, v katerem se določi tudi pogodbena kazen v višini 50 odstotkov zadnje osnovne plače v notranji službi za primer predčasnega prenehanja delovnega razmerja po svoji volji ali krivdi.
Posebnost pravnega položaja diplomatov izhaja že iz mednarodnega prava, zlasti iz Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih. Diplomacija predstavlja samostojen poklic z lastnimi pravili, običaji in etičnimi standardi. Poglavitna naloga diplomatov je predstavljanje države in vodenje pogajanj v meddržavnih odnosih, kar zahteva specifična znanja in izkušnje. Izpodbijana ureditev o mirovanju pravic je neposredno povezana s pridobivanjem tovrstnih izkušenj v mednarodnih organizacijah, kar je v interesu kakovostnega opravljanja diplomatske funkcije.
Bistvena razlika med položajem diplomata in drugih javnih uslužbencev se kaže v načinu nastopa mirovanja. Diplomat ima na podlagi izpodbijane določbe upravičenje, da se za mirovanje samostojno odloči, pri čemer predstojnik predlaganega mirovanja ne more zavrniti. To izhaja iz uporabe izraza upravičen v prvem odstavku 38.a člena ZZZ-1. Nasprotno javni uslužbenci na podlagi 152. člena ZJU nimajo pravice samostojno odločati o nastopu mirovanja, temveč je to predmet sporazumnega dogovora s predstojnikom, ki lahko predlagano mirovanje tudi zavrne glede na trenutne potrebe delodajalca.
Pogodbena kazen v izpodbijani ureditvi služi legitimnemu cilju zagotavljanja vrnitve diplomatov na MZZ po pridobitvi izkušenj v mednarodnih organizacijah. Diplomat se prosto odloči, ali bo pravico do mirovanja uveljavljal, pri čemer hkrati s to pravico prevzame tudi dolžnost, da se bo po prenehanju mirovanja vrnil na delo in ostal zaposlen na MZZ najmanj polovico obdobja trajanja mirovanja pravic. Določitev pogodbene kazni je tako neposredno povezana z drugačno naravo pravnega položaja, kot ga ureja institut mirovanja po ZJU.
Ustavno sodišče je zaključilo, da primerjana položaja nista v bistvenem enaka, zato različno pravno urejanje ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
