Metodološko korektno iskanje ravnotežja ali pretirano ustavnosodno dopuščanje pragmatizma?

Ustavno sodišče Republike Slovenije (US) je z delno odločbo, št. U-I-79/25 z dne 11. decembra 2025, ponovno stopilo v središče ene najzahtevnejših pravnih in družbenih polemik zadnjega desetletja: v polje napetosti med individualnimi ustavnimi pravicami (49. in 74. člen URS) ter kolektivnim javnim interesom po dostopnem in učinkovitem javnem zdravstvu. Predmet presoje je bila novela Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N),¹ ki je z uvedbo rigoroznega 53.b člena drastično omejila možnost dodatnega dela zdravstvenih delavcev in koncesionarjev pri drugih izvajalcih. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je sodišče z razveljavitvijo dela te določbe opravilo metodološko solidno delo iskanja »pravičnega ravnotežja«, podrobnejša analiza razkriva globoko ustavnopravno razpoko; v odločbi in na sodišču.

Večinska odločitev in metodološki videz sorazmernosti

Sodišče je svojo presojo gradilo na klasičnem tristopenjskem testu sorazmernosti. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z uvedbo skoraj popolne prepovedi dela zunaj mreže javne (zdravstvene) službe uporabil prekomerno (nesorazmerno) sredstvo. Ključni argument večine sloni na tezi, da država ni izkazala, zakaj blažji ukrepi (na primer dosleden nadzor nad izpolnjevanjem delovnih obveznosti pri matičnem delodajalcu in striktno izdajanje soglasij) ne bi zadoščali za dosego zastavljenega (sicer legitimnega) cilja. S tem je sodišče na videz sledilo ustaljeni doktrini, kjer se nujnost posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo meri z obstojem alternativ, ki manj obremenijo ali omejijo individualne pravice.

Vendar pa se prav v tej točki odpre bistveno vprašanje, ki zahteva ostrejšo ustavnopravno obravnavo: ali je sodišče sploh ustrezno preverilo legitimnost in primernost samega cilja ali pa je zgolj podleglo nekakšnemu (nemara fiktivnemu) zakonodajnemu optimizmu? Večina je namreč skoraj nekritično sprejela predpostavko, da bo administrativna prepoved dodatnega dela neposredno vodila do skrajševanja čakalnih vrst. To ni dokazano dejstvo, ki bi temeljilo na dokazani vzročni zvezi, ampak je v najboljšem primeru domneva, dejansko pa fikcija. Ob tem trčimo ob problem ustavnopravnega pragmatizma, ki dopušča, da se »višji cilj« uporabi kot bianco menica za omejevanje pravic, ne da bi bila za to podana jasna empirična in vzročna, stvarno prepričljivo utemeljena podlaga. Namesto strogega ustavnega silogizma smo v delih obrazložitve odločbe priča nevarnemu impresionizmu, kjer se pričakovani (bolje: želeni) politični in praktični učinki zakona zamenjujejo s pravno nujnostjo.

Odločna dogmatika proti zakonodajnim fikcijam

Vrednost te odločbe ni toliko v njenem izreku kot predvsem v ločenih mnenjih, ki razgaljajo očitni ustavnosodni razkol. In to kljub temu, da je bila odločitev sprejeta soglasno.² Sodnica Šugman Stubbs je priložila (sicer) pritrdilno ločeno mnenje, ki pa je po svoji vsebini ustavnopravno bistveno bolj radikalno in teoretično dosledno od večinske odločitve. Njen pristop predstavlja to, kar moramo v pravni teoriji imenovati »odločna dogmatika«, a v njenem najboljšem, varovalnem pomenu. Sodnica odločno opozarja, da individualne ustavne pravice ne smejo postati »žrtveno jagnje na oltarju« sistemske nesposobnosti države za organizacijo javne službe.

Če država ni sposobna organizirati zdravstvenega sistema tako, da bi javni zavodi delovali učinkovito in ljudem privlačno, tega ne sme reševati s prepovedjo dela svobodnih posameznikov. Takšen zakonodajni pristop Šugman Stubbsova upravičeno označi za »zakonodajno fikcijo«. Argument, da bo zdravnik, ki mu država prepove delo popoldne, zvečer ali ob vikendih, avtomatično in z enako produktivnostjo naredil več dopoldne v matični (ravno zdravstveni) ustanovi, je logični preskok, ki nima podlage v realnosti ali pravni logiki. Tukaj se pokaže največja nevarnost trenutne smeri ustavne presoje: da dopusti moraliziranje o »poslanstvu poklica« kot nadomestek za manjkajočo pravno argumentacijo in manjkajočo dokazanost vzročne zveze. Ko se v ustavno odločanje prikradejo kategorije, kot je »moralna dolžnost«, namesto da bi se preverjala ustavna dopustnost posega v individualne pravice in svoboščine, vstopamo v polje ideološkega čustvovanja in impresionizma želenih učinkov, kar lahko razgradi ustavnost, s tem pa vladavino prava.