Z odločbo v zadevi Up-1306/19 z dne 23. 2. 2023 je Ustavno sodišče presodilo, da je bila pritožniku Radetu Staniću kršena pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pritožniku je bila namreč izrečena enotna denarna kazen 1400 evrov zaradi storitve treh kaznivih dejanj razžalitve zoper sodnike, Vrhovno sodišče pa pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti ni opravilo celovite presoje posega v pritožnikovo svobodo izražanja.
Svoboda izražanja in njeno omejevanje
Ustavno sodišče je uvodno pojasnilo, da URS v prvem odstavku 39. člena zagotavlja pravico do svobode izražanja, po kateri lahko vsakdo zbira, sprejema in širi vesti ter mnenja. Svoboda izražanja je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi in konstitutivni temelj svobodne demokratične družbe. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Zato niso varovana le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč tudi kritične in ostre izjave, je opozorilo Ustavno sodišče in dodalo, da pravico do svobode izražanja zagotavlja tudi prvi odstavek 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).
Dalje je Ustavno sodišče spomnilo, da čeprav prvi odstavek 39. člena URS ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja, se človekove pravice in temeljne svoboščine, ki nimajo absolutnega statusa, medsebojno omejujejo po tretjem odstavku 15. člena URS. Konkretno opredeljene omejitvene razloge pa navaja drugi odstavek 10. člena EKČP, ki je glede na peti odstavek 15. člena in 8. člen URS zavezujoč. Eden najpogostejših razlogov za omejevanje pravice do svobode izražanja, kot je navedlo Ustavno sodišče, nastopi v položaju kolizije s pravicama do osebnega dostojanstva iz 34. člena URS in varstva osebnostnih pravic iz 35. člena URS, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji predstavljata temelj pravice do varstva časti in dobrega imena.
Okoliščine konkretnega primera
Ustavno sodišče je razložilo, da je bil v obravnavanem primeru pritožnik kaznovan zaradi izjav sodnikom, »da obstaja utemeljen sum, da nimate pravniškega državnega izpita, ali pa ste ga pridobili v nasprotju z določili Zakona o pravniškem državnem izpitu«, in »da zlorabljate kazensko zakonodajo, kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva«. Po navedbah Ustavnega sodišča je pritožnik pojasnil, da je bil povod za te izjave, ki jih je zapisal v pismih oškodovancem, kazenski postopek, ki se je proti njemu vodil »brez vsake resne logike in pravne podlage«. Oškodovanci naj bi kot višji sodniki izdali sklep I Kr 17784/2010 z dne 15. 3. 2011, ki naj bi bil za pritožnika »skrajno škodljiv« in »nesramen«. Izjave naj bi bile iztrgane iz konteksta. Prav tako naj ne bi bile podane z zaničevalnim namenom, temveč naj bi šlo za kritiko domnevno spornega ravnanja oškodovancev.
Vrhovno sodišče pa je na pritožnikove očitke zapisalo: »V dejanskem stanju obravnave zadeve ni mogoče najti nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je pri obsojenčevem ravnanju sploh šlo za kakršnokoli kritiko oškodovancev. Šele v takšnem primeru bi namreč obsojenčevo ravnanje oziroma njegove besede, četudi žaljive, narekovale presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja. Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu z dne 15. aprila 2011, pa ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.«
Presoja Ustavnega sodišča
V konkretni zadevi gre po presoji Ustavnega sodišča za položaj kolizije med pritožnikovo pravico do svobode izražanja na eni strani ter pravico oškodovanih sodnikov do varstva časti in dobrega imena na drugi strani. Ker nobena od njiju ni absolutna in brezmejna, mora sodišče v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ugotoviti, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera njuno sobivanje oziroma kakšna naj bo vsebinska omejitev obeh pravic, in ne samo ene od njiju, pri čemer izvrševanje ene pravice ne sme prekomerno posegati v drugo pravico, je spomnilo Ustavno sodišče. Opozorilo je, da je takšno tehtanje dolžno izvesti tudi sodišče v kazenski zadevi, saj obsodba za kaznivo dejanje razžalitve nujno pomeni tudi presojo sodišča glede kolizije navedenih človekovih pravic pri subsumpciji konkretnega dejanskega stanu pod zakonski dejanski stan.
Dalje se je sklicevalo na ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede celovite presoje (glede na vse okoliščine konkretnega primera) pri posegih v svobodo izražanja. Zapisalo je, da po ustaljenem stališču ESČP za predstavnike oblasti veljajo širše meje sprejemljive kritike kot za druge osebe. Pri tem pa imajo poseben položaj predstavniki sodne veje oblasti, ki jih je treba varovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo. ESČP je tako po navedbah ustavnih sodnikov večkrat poudarilo posebno vlogo sodstva v družbi, ki mora kot garant pravičnosti, ki je temeljna vrednota v pravni državi, uživati zaupanje javnosti, če želi uspešno opravljati svoje naloge. To zaupanje je treba zaščititi pred neutemeljenimi destruktivnimi napadi, zlasti ob upoštevanju dejstva, da za kritizirane sodnike, ki izvajajo izključno sodno funkcijo, velja dolžnost varstva zaupnih podatkov v zadevah, v katerih sodijo, ki jim preprečuje, da bi odgovorili na kritike na svoj račun. Prav okoliščina, da svojih ravnanj ne morejo pojasnjevati drugače kot v okviru sodnih odločb, je pomemben razlikovalni element med sodniki in drugimi predstavniki oblasti, kar je treba upoštevati v okviru celovite presoje posega v svobodo izražanja, je opozorilo Ustavno sodišče.
Pojasnilo je, da se v praksi ESČP celovita presoja ne opravi le v primerih zlorabe pravice do svobode izražanja na podlagi 17. člena EKČP (t. i. guillotine provision). Gre za izražanje, ki ni v skladu s konvencijskimi vrednotami in ki je kot tako izključeno iz polja varstva pravice do svobode izražanja. Nanaša se na primere, kot so opravičevanje oziroma poveličevanje terorizma in vojnih zločinov, spodbujanje nasilja in sovraštva, grožnje ozemeljski celovitosti in ustavnemu redu, promocija totalitarnih ideologij in zločinov proti človeštvu. Podobno, tako Ustavno sodišče, tudi URS v 63. členu določa protiustavnost vsakršnega (1) spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti, (2) razpihovanja narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti ter (3) spodbujanja k nasilju in vojni. Ta člen URS prepoveduje le najbolj ekstremne oblike izražanja, pri ugotavljanju protiustavnosti pa je treba paziti, da se čezmerno ne poseže v temeljne vrednote javne in zasebne razprave v svobodni in demokratični družbi. Tudi ESČP uporablja 17. člen EKČP ozko in le v izjemnih primerih, ko je jasno, da izjave skušajo preusmeriti pravico do svobode izražanja od njenega temeljnega namena k namenom v nasprotju s konvencijskimi vrednotami, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Razsoja
Po oceni Ustavnega sodišča je citirane navedbe Vrhovnega sodišča mogoče razumeti tako, kot da so pritožnikove navedbe v pismih sodnikom v celoti izključene s področja varstva pravice do svobode izražanja. Po drugi strani pa Vrhovno sodišče po mnenju Ustavnega sodišča poudari, da pritožnikovo izražanje, ki naj bi merilo izključno na osebno žalitev in diskreditacijo, ne more uživati »neomejenega« varstva pravice do svobode izražanja. To bi lahko narekovalo sklep, da je Vrhovno sodišče določeno presojo opravilo. Iz obrazložitve pa ni razvidno, da bi Vrhovno sodišče opravilo celovito presojo posega v svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena URS, kot jo veleva ustaljena ustavnosodna presoja. Z opustitvijo celovite presoje pa je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 39. člena URS, je presodilo Ustavno sodišče. Odločitev je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
