Višje sodišče v Ljubljani (VSL) je s sodbo VII Kp 84164/2022 z dne 21. januarja 2026 spremenilo obsodilno sodbo sodišča prve stopnje in obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1.1 Zadeva odpira temeljna vprašanja o razlagi soglasja pri snemanju intimnih vsebin ter razmerju med 138. in 143. členom KZ-1. Posebej relevantna je v kontekstu t. i. maščevalne pornografije, kjer se pogosto pojavlja razkorak med moralno zavržnostjo ravnanja in njegovo kazenskopravno opredelitvijo.
Zadeva izvira iz razmerja med nekdanjima zakoncema. Kazenski postopek je bil sprožen zaradi razpošiljanja intimnega videoposnetka, na katerem sta upodobljena obdolženec in oškodovanka med spolnimi odnosi v času trajanja zakonske zveze. Oškodovanka je zatrjevala, da je bil posnetek narejen brez njenega soglasja ter da je bil pozneje neupravičeno objavljen oziroma razširjen. Obdolženec je nasprotno trdil, da snemanje ni bilo tajno niti enostransko, temveč da je potekalo z vednostjo oškodovanke. Po njegovih navedbah naj bi šlo za večkratno in sporazumno snemanje, pri čemer snemalna naprava ni bila prikrita, način snemanja pa naj bi že sam po sebi izključeval možnost nevednosti oškodovanke. Obdolženec se je pri tem skliceval na vsebino konkretnega posnetka, iz katere naj bi bilo razvidno, da je oškodovanka za snemanje vedela in z njim soglašala.
Za kasnejše posredovanje posnetka je obdolženec poudarjal, da ni šlo za javno objavo v smislu širše dostopnosti nedoločenemu krogu oseb (npr. na spletnih platformah ali družbenih omrežjih), temveč za posredovanje omejenemu številu naslovnikov, povezanih s pravnimi postopki med strankama. Na tej dejanski podlagi sta bili za odločitev bistveni dve vprašanji:
1. ali je bilo snemanje opravljeno brez soglasja oškodovanke v smislu 138. člena KZ-1 in
2. ali je kasnejše razpošiljanje posnetka doseglo prag javne objave kot konstitutivnega znaka kaznivega dejanja po 143. členu KZ-1.
Odgovora na ti vprašanji sta zahtevala razmejitev med moralno zavržnostjo ravnanja, varstvom osebnostnih pravic in strogimi mejami kazenskopravne inkriminacije.
Soglasje kot izključitev zakonskih znakov po 138. členu KZ-1
Jedro spora je bilo vprašanje, ali je bilo snemanje spolnih odnosov opravljeno brez soglasja oškodovanke.
Prvi odstavek 138. člena KZ-1 sankcionira prikazovanje ali omogočanje seznanitve tretjim osebam le, kadar gre za »tak posnetek« – torej posnetek, ki je bil napravljen brez soglasja prizadete osebe in s katerim se občutno poseže v njeno zasebnost. Besedna zveza »tak posnetek« ima napotitveni pomen: kaznivost razširjanja je vezana na protipravnost že v fazi nastanka posnetka.
Če ni podan osnovni zakonski znak, tj. neupravičenost snemanja, tudi kasnejše posredovanje takega posnetka ne more biti subsumirano pod 138. člen KZ-1. Drugačna razlaga bi pomenila analogijo v škodo obdolženca, kar je v kazenskem pravu nedopustno.
VSL je tej razlagi pritrdilo in poudarilo, da mora biti izrek sodbe vsebinsko skladen z zakonskim opisom kaznivega dejanja ter da kazenskopravnih norm ni dopustno širiti s teleološko ali ustavnopravno argumentacijo mimo jasnega besedila zakona. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev deloma utemeljevalo z varstvom zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. VSL pa je implicitno zavzelo stališče, da ustavnopravni pomen varovane dobrine ne more nadomestiti presoje, ali so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Kazenska odgovornost ni sankcija za vsako kršitev osebnostnih pravic, temveč zgolj za tista ravnanja, ki ustrezajo zakonskemu opisu.
VSL je na podlagi neposrednega ogleda videoposnetkov ugotovilo, da je oškodovanka s snemanjem soglašala – vsaj konkludentno.2 Presoja je temeljila na konkretnih okoliščinah: zornem kotu snemanja, vidnosti snemalne naprave, uporabi bliskavice ter izjavah na posnetku. S tem se je odprlo širše metodološko vprašanje, kako presojati nasprotje med:
a) neposrednim tehničnim dokazom (videoposnetek) in
b) subjektivno izpovedbo oškodovanke o nevednosti ali kasnejšem občutku ponižanja.
Sodišče je jasno razlikovalo med odsotnostjo soglasja ob nastanku posnetka in naknadnim občutkom prizadetosti ali obžalovanja. Kazenskopravno relevantno je zgolj prvo. Kasnejša sprememba volje ali razpad partnerskega razmerja ne moreta retroaktivno spremeniti prvotno soglasnega ravnanja v neupravičeno. Takšna razlaga je skladna tudi s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Ips 76261/2010, in sicer da 138. člen KZ-1 ne zajema primerov, ko je snemanje sicer poseg v zasebnost, vendar je opravljeno s soglasjem prizadete osebe. Odločitev tako potrjuje prednost načela zakonitosti (nullum crimen sine lege stricta) pred razširitvenim razumevanjem kaznivosti.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Mojca Remic: Meje kazenskopravnega varstva pred maščevalno pornografijo
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 10-11, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
