Meje dopustnega prikritega preiskovanja na spletu v luči pravice do poštenega sojenja

Dejansko stanje

Septembra leta 2019 je bil uveden kazenski postopek zaradi informacij, da je več oseb prek različnih spletnih mest vodilo pogovore izrazito spolne narave z mladoletniki, mlajšimi od 14 let. Tožilstvo je zato odobrilo uporabo ukrepa tajnega policijskega delavca na spletni strani www.armastusesaal.org. Med oktobrom in decembrom 2019 je policist z uporabo izmišljene identitete 12-letne deklice, pod uporabniškim imenom “Marleen12”, sodeloval v spletnih klepetalnicah z namenom zbiranja dokazov za kazenski postopek. V času nadzora je uporabnik “m41tln”, za katerim se je skrival pritožnik, stopil v stik z “Marleen12” ter večkrat vodil pogovore izrazito spolne narave. Čeprav je “Marleen12” v pogovorih navedla, da je bila stara 12 let, je pritožnik nadaljeval pogovore o spolnosti, spolnih odnosih in pornografiji. Prepisi teh pogovorov so bili vključeni v poročilo o tajnem nadzoru in so bili uporabljeni kot dokaz v kazenskem postopku. Okrožno sodišče v Harjuju je novembra 2020 pritožnika spoznalo za krivega poskusa spolnega zapeljevanja mladoletne osebe. Ukrep tajnega policijskega delavca je bil po mnenju sodišča zakonito odobren, saj je obstajal utemeljen sum o storjenem kaznivem dejanju, sorazmeren ter skladen z načelom ultima ratio, pridobljeni dokazi pa so bili dopustni. Iz vsebine pogovorov je ugotovilo, da policist pritožnika nikakor ni spodbujal, saj je pritožnik podal pobudo za pogovore ter spolno vsebino teh. Zavrnilo je tudi argument pritožnika, da je šlo zgolj za igro vlog ter da ni verjel, da je klepetal z mladoletno osebo. Tu je poudarilo, da spletna strani ni bila namenjena zgolj odraslim, kot pogost uporabnik pa bi moral vedeti, da dostop do te ni bil pogojen s potrditvijo polnoletnosti, prav tako pa je sam v uporabniškem imenu navedel svojo starost, kar bi lahko upravičeno pričakoval od drugih. Pritožnik je nadaljeval, da zoper njega pred začetkom operacije ni bil podan objektiven sum ter ga je policist napeljal k storitvi kaznivega dejanja. Menil je, da operacija tajnega opazovanja ni bila usmerjena zoper njega, temveč je bila namenjena iskanju morebitnih storilcev kaznivih dejanj med uporabniki spletne strani. Pritožbeno sodišče v Talinu je junija 2021 pritožbo zavrnilo ter potrdilo, da je policija postopala pasivno in ni spodbujala pogovorov ter je le preverjala informacije o domnevnem spolnem nagovarjanju mladoletnikov na spletu. Tudi v postopku revizije je pritožnik vztrajal, da je napeljevanje izhajalo iz uporabe identitete mladoletne deklice, s katero je policija poskušala zvabiti posameznike v kaznivo dejanje. Revizija ni bila uspešna, obsodilna sodba pa je postala pravnomočna.          

Domnevna kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP

Pritožnik je pred ESČP zatrjeval, da je bil kot oseba brez predhodne kazenske evidence nezakonito zvabljen v kaznivo dejanje prek spleta, kar je pomenilo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. ESČP je kljub ugovorom vlade ugotovilo, da je bila pritožba dopustna.

ESČP je najprej poudarilo, da uporaba tajnih agentov, informatorjev in prikritih ukrepov ni sama po sebi v nasprotju s pravico do poštenega sojenja, vendar pa mora biti omejena, zaradi tveganja policijskega napeljevanja. EKČP ne preprečuje uporabe anonimnih informatorjev v fazi predhodne preiskave, vendar se pridobljene informacije ne smejo pozneje uporabiti za utemeljitev sodbe, razen če bi za to obstajala zadostna jamstva, jasen in predvidljiv postopek odobritve ter ustrezni nadzor. Uporaba dokazov, pridobljenih s policijskim napeljevanjem, ni dopustna, saj bi bil obtoženec prikrajšan za pošteno sojenje. ESČP je nato opredelilo policijsko napeljevanje kot položaj, ko policija ne deluje več kot pasivni opazovalec, temveč aktivno spodbuja osebo k storitvi kaznivega dejanja, ki ga brez tega vpliva ne bi storila. V svoji sodni praksi je ESČP razvilo merila za razlikovanje med dopustnim prikritim preiskovanjem ter nedopustnim policijskim napeljevanjem, v obliki vsebinskega in postopkovnega testa napeljevanja. Pri vsebinskem testu je presojalo, ali je policija le pasivno odkrivala kaznivo dejanje ali pa je bilo to storjeno z njenim posredovanjem. Pri tem je upoštevalo razloge za izvedbo operacije, obstoj objektivnega suma ter ravnanje policije. Poudarilo je tudi potrebo po jasnem in predvidljivem postopku odobritve prikritih preiskovalnih ukrepov in pomen učinkovitega sodnega nadzora. V okviru postopkovnega testa je preverjalo, ali so nacionalna sodišča obravnavala pritožnikov ugovor policijskega napeljevanja kontradiktorno, temeljito in celovito ter ali je imela obramba možnost izpodbijati zakonitost ukrepa. Tu je dokazno breme nosilo tožilstvo, ki je moralo dokazati, da ni prišlo do napeljevanja pod pogojem, da trditve obtoženca niso bile očitno neverjetne. ESČP je v zadevi najprej preverilo ali je obravnavani primer prima facie spadal med primere policijskega napeljevanja. V kolikor bi ESČP v okviru vsebinskega testa ugotovilo, da je policija delovala pasivno in ni napeljevala posameznika, bi bila uporaba pridobljenih dokazov skladna s 6. členom EKČP, v nasprotnem primeru pa bi se moralo poslužiti še postopkovnega testa. ESČP je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, ali je pritožnik pod vzdevkom “m41tln” vodil spolno eksplicitne pogovore s prikritim policijskim preiskovalcem, sporno je bilo le, ali ga je k temu napeljala policija. Primer je prima facie uvrstilo v kategorijo primerov napeljevanja, zato je nadaljevalo z vsebinskim testom. Glavni argument pritožnika je bil, da pred začetkom operacije zoper njega ni obstajal konkreten sum, operacija pa je bila izvedena z namenom odkrivanja potencialnih storilcev ter napeljevanja h kaznivim dejanjem, k čemur je prisostvovala tudi izbira uporabniškega imena “Marleen12”. Vlada je pojasnila, da je bila preiskava uvedena na podlagi splošnih informacij o spolnem nagovarjanju mladoletnikov na zadevni spletni strani, katere je bila policija dolžna preveriti, pred začetkom operacije pa ga slednja ni poznala. Ko je ugotovila, da se je za profilom “m41tln” skrival pritožnik, je bil zoper njega uveden ločen kazenski postopek, da bi ugotovili, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. ESČP je poudarilo, da so morale imeti prikrite operacije utemeljene razloge za izvedbo, vključno z objektivnim sumom, da je bila oseba vpletena v kaznivo dejanje ali nagnjena k njegovi izvršitvi. Opozorilo je tudi na upoštevanje posebnega konteksta obravnavanega kaznivega dejanja, ki se je lahko izvršilo tudi prek spleta, brez fizičnega stika. V zadevi je tudi vsa komunikacija med storilcem in žrtvijo potekala prek spletne klepetalnice pod vzdevki. Preiskovanje spletne kriminalitete je bilo zaradi uporabe anonimnih profilov in vzdevkov precej oteženo, posledično tudi identitete storilcev pred začetkom preiskave praviloma ni bilo mogoče ugotoviti brez uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov oz. bi bilo nasprotno mogoče le ob nesorazmernem posegu v zasebnost drugih uporabnikov. Na tem mestu je poudarilo tudi dolžnost države zagotoviti ustrezna sredstva za odkrivanje in identifikacijo storilcev ter zaščititi telesno in moralno integriteto posameznikov. ESČP je ugotovilo, da so imeli nacionalni organi v zadevi zadostne razloge za začetek operacije, kjer je po presoji tega zadoščal obstoj objektivnega suma, vezanega na konkretno spletno klepetalnico, saj se je sum nanašal na kazniva dejanja zoper mladoletnike, ki zaradi svoje ranljivosti pogosto sami niso prijavili zlorab. Nadalje je ugotovilo, da je bila izvedena operacija namenjena zbiranju informacij v zvezi z domnevnim spolnim nagovarjanjem otrok. Oblikovanje profila “Marleen12” na podlagi lažne identitete, prijava in uporaba spletne klepetalnice sami po sebi niso pomenili policijskega napeljevanja. Čeprav bi ime lahko namigovalo na starost zadevne osebe, ni spodbujalo spolne komunikacije. Skladno z navedbami vlade je bil ukrep prepoznan kot zakonit, nujen in sorazmeren. Poleg tega je pritrdilo vladi, da je pritožnik svobodno podal pobudo za stik, nadaljevanje pogovorov in spolno vsebino teh, tajni policist pa nad njim ni izvajal pritiska ali ga k temu spodbujal. ESČP je sklenilo, da je policija ohranjala pasivno vlogo in ni sama ustvarila kaznivega dejanja, zato ni prišlo do napeljevanja, uporaba dokazov, pridobljenih s prikritimi ukrepi pa je bila dopustna. Posledično ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP.           

Ločeni mnenji

K sodbi sta bili podani tudi dve ločeni mnenji. Oba sodnika sta se strinjala, da tajni policijski delavec pritožnika med komunikacijo ni aktivno spodbujal k storitvi kaznivega dejanja, vendar sta izpostavila določene pomisleke glede začetka operacije. Sodnik je izpostavil, da so posebne okoliščine primera, predvsem zaščita mladoletnikov pred spletnim spolnim nagovarjanjem, upravičile izvedbo policijske operacije tudi brez obstoja suma zoper konkretno osebo. Opozoril pa je, da je sodba širila dotedanjo sodno prakso, zaradi česar bi bilo treba v prihodnje jasno omejiti take ukrepe, da bi se preprečilo naključno nadzorovanje in preverjanje uporabnikov interneta (angl. fishing expeditions). Sodnica pa je menila, da je večina odstopila od ustaljene sodne prakse. Po njenem mnenju bi morala policija pred izvedbo operacije razpolagati z objektivnim sumom zoper konkretnega posameznika ali vsaj z dokazi o njegovi nagnjenosti h kaznivemu dejanju. Policija je razpolagala le s splošnimi informacijami ter je izvajala nedopustno splošno iskanje potencialnih storilcev, kjer je opozorila, da učinkovito preiskovanje kaznivih dejanj ni smelo znižati standardov varstva pravice do poštenega sojenja in zasebnosti.   

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.