Ker iz inkriminiranega tvita jasno izhaja, da sta namesto ukvarjanja s temo v javnem interesu v ospredju golo sramotenje in napad na osebno dostojanstvo zasebnih tožilk, takšne žaljive vrednostne sodbe ne moreta upravičiti ponujen cilj razprave v javnem interesu oziroma etiketa političnega izražanja, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Ips 14840/2016 z dne 13. decembra 2023, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru »odsluženih prostitutk«.
Okoliščine primera
Vrhovno sodišče je uvodno pojasnilo, da je bil obsojenec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je 21. marca 2016 na vsakomur dostopnem spletnem družbenem omrežju Twitter zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk B. B. in C. C. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.« S tem je razžalil zasebni tožilki, novinarko B. B. in tedanjo urednico dnevnoinformativnega programa na RTV SLO C. C.
Zahteva za varstvo zakonitosti je trdila, da pravnomočna sodba posega v obsojenčevo pravico do svobode izražanja, ki jo varujeta 39. člen Ustave Republike Slovenije (URS) ter 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je omejitev te pravice v primerih, kakršen je obravnavani, dopustna samo pod pogoji, da je (1) predpisana z zakonom, (2) namenjena varovanju legitimnega cilja varstva pravic drugih oseb in (3) nujna v demokratični družbi (tretji odstavek 15. člena URS in drugi odstavek 10. člena EKČP). Vložniki so se po besedah vrhovnih sodnikov v zahtevi osredotočali na vsebinsko izpodbijanje tretjega pogoja, zato je bila temu prilagojena tudi presoja.
Vrhovno sodišče je razložilo, da je bila srž zahteve za varstvo zakonitosti v zatrjevanju, da se je obsojenec z inkriminiranim zapisom odzval na prispevek novinarke B. B. ... z dne 21. marca 2023 ter, širše, na večletno pristransko, izkrivljeno, zlonamerno in izmišljeno poročanje obeh zasebnih tožilk, s katerim naj bi novinarki zlorabljali javni zavod RTV SLO za neutemeljen obračun s stranko X. in obsojencem. Dejanje naj bi storil kot predsednik največje opozicijske stranke in poslanec Državnega zbora, inkriminiran zapis pa naj bi pomenil politično izražanje o pomembni politični temi, tj. (ne)pristranskosti uredniške politike dnevnoinformativnega programa javne radiotelevizije. Vložniki so sodiščema prve in druge stopnje očitali, da nista ustrezno upoštevali in ovrednotili vsebine ter konteksta inkriminiranega zapisa, ki bi po njihovem prepričanju pokazal, da je imel obsojenec za svoj zapis zadostno dejansko podlago, da primarni namen njegovega zapisa ni bil napad na osebnost zasebnih tožilk (ad personam) ter da dejanj ni storil z namenom zaničevanja.
Po navedbah Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi pri oceni, ali obsojenčev zapis pomeni izvršitev očitanih kaznivih dejanj, izhajali iz uveljavljenih stališč, ki jih je za presojo posega v pravico do svobode izražanja začrtala praksa Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), v svojo presojo pa jih je prevzelo tudi Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru sta, kot je razložilo Vrhovno sodišče, prepoznali položaj, v katerem si prihajata nasproti obsojenčeva pravica do svobode izražanja (39. člen URS) ter pravica zasebnih tožilk do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen URS). Ovrednotili sta pomen in cilje vsake izmed navedenih ustavnih pravic ter opravili celovito tehtanje pogojev za njuno sobivanje v okoliščinah konkretnega primera. Vrhovno sodišče je moralo v mejah navedb zahteve za varstvo zakonitosti presoditi, ali so bila s pravnomočno sodbo upoštevana in ustrezno ovrednotena merila, ki so pomembna pri posegu v pravico do svobode izražanja, ali je bilo pri tehtanju med kolidirajočimi pravicami doseženo pravično ravnotežje ter ali je presoja v razlogih sodbe ustrezno in zadostno obrazložena.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vsebina inkriminiranega zapisa in razumevanje povprečnega bralca
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru prepoznali, da se v obsojenčevem inkriminiranem zapisu odraža negativna vrednostna sodba o zasebnih tožilkah, ki je izražena v prispodobi. Obsojenec ju je s svojim zapisom označil za odsluženi prostitutki, njuno delo ocenil za »poceni usluge« in pripisal njuno »tarifo«, s čimer je po presoji pravnomočne sodbe jasno sporočil, da gre za novinarki, ki sta pristranski pri poročanju in komentiranju ter katerih poklicne »usluge« je mogoče kupiti. Obsojenec je zasebni tožilki na ta način razvrednotil kot novinarki, ju označil za podkupljivi osebi, ki delata po ideoloških navodilih, in ju osebno ponižal kot ženski, zato je Vrhovno sodišče sprejelo presojo nižjih sodišč, da je inkriminirani zapis za zasebni tožilki objektivno žaljiv in ponižujoč.
Pravnomočna sodba pri presoji pomena obsojenčevega zapisa po prepričanju Vrhovnega sodišča ustrezno izhaja iz razumevanja povprečnega bralca oziroma v obravnavanem primeru sledilca na družbenem omrežju Twitter. Vrhovno sodišče je sprejelo presojo, da povprečen sledilec ob branju inkriminiranega tvita ni mogel razbrati, da je obsojenca k zapisu spodbudil prav prispevek novinarke B. B. na RTV SLO z istega dne, oziroma, da gre pri njegovi opazki le za ekspresivno nestrinjanje s politiko javne radiotelevizije. Posebej ob upoštevanju specifičnih značilnosti družbenega omrežja Twitter, tj. nenehnih in številnih objav, ki jih povprečni sledilci prebirajo hitro, hipno in običajno brez poglobljenega razmisleka, se pokaže kot razumna ocena nižjih sodišč, da je inkriminirani zapis na povprečnega sledilca učinkoval kot samostojna celota, kar je pomembno tudi pri nadaljnji celoviti presoji okoliščin obravnavanega primera, je zapisalo Vrhovno sodišče.
Po presoji slednjega sta sodišči upoštevali uveljavljeno stališče, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, še ne pomeni izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti za zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je namreč po navedbah Vrhovnega sodišča ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, temveč je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Bistvena značilnost protipravne izjave je torej osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje. Vložniki so po oceni Vrhovnega sodišča sodiščema prve in druge stopnje neutemeljeno očitali, da sta pri presoji izhajali le iz jezikovne razlage inkriminiranega zapisa, saj je vrednotenje v pravnomočni sodbi širše in zajema vsestransko presojo okoliščin obravnavanega primera. Obrazložitev sodbe po mnenju vrhovnih sodnikov kaže, da sta sodišči ugotovitev, da je obsojenčev tvit objektivno žaljiv, sprejeli samo kot izhodišče za nadaljnjo presojo, ali je imel obsojenec za svojo žaljivo vrednostno oceno zadostno dejansko podlago in ali je dejanje storil v okoliščinah, ki izključujejo protipravnost njegovega ravnanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1), v tem smislu pa sta presojali tudi obsojenčev zagovor, da je žaljivi tvit zapisal pri varstvu političnih interesov stranke X., njenih članov in sebe kot predsednika stranke.
Položaj obsojenca in oškodovank
Vrhovno sodišče je dalje pojasnilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ne nasprotuje presoji, da so obsojenec in zasebni tožilki javne osebe s posebnim položajem. Obsojenec je bil v času objave inkriminiranega tvita predsednik največje opozicijske stranke in hkrati poslanec, torej izvoljen predstavnik ljudstva, kar narekuje posebno previdnost in zadržanost pri posegih v njegovo pravico do svobode izražanja. Zasebni tožilki pa sta bili na drugi strani novinarki, zaposleni na nacionalni televiziji, kar pomeni najprej, da sta z vidika svobode medijev opravljali izjemno pomembno in odgovorno delo, nadalje pa tudi, da je bilo njuno delo izpostavljeno javni kritiki, zato sta bili zaradi svoje funkcije dolžni trpeti najintenzivnejše še dopustne posege v svoje pravice, so poudarili vrhovni sodniki. Pravnomočna sodba po presoji Vrhovnega sodišča razumno ocenjuje, da so bili obsojenec in zasebni tožilki v kritičnem času javne osebe in v izhodišču v prirejenem (enakovrednem) položaju, zato obsojenčev položaj sam po sebi ne more biti odločilen za presojo v njegovo korist.
Predhodno ravnanje oškodovank: ožji in širši kontekst obravnavanega zapisa
Po besedah vrhovnih sodnikov pravnomočna sodba temelji na dokazni oceni, da je obsojenčev zapis odziv na dva prispevka zasebne tožilke B. B., tj. na prispevek z dne 21. marca 2016, v katerem je novinarka poročala o članih Facebook skupine Legija smrti, med katerimi naj bi se znašli tudi vidni člani stranke X., in na prispevek z dne 26. februarja 2016, v katerem je novinarka pisanje navezala na proteste pred sodiščem v času sojenja v zadevi Patria. Navedena prispevka tvorita ožji kontekst obravnavanega primera. Pri tem naj bi bilo po mnenju Vrhovnega sodišča pomembno, da povprečni sledilec na družbenem omrežju Twitter v trenutku objave inkriminiranega zapisa ni mogel prepoznati opisanega, ex post ugotovljenega in s strani obsojenca pojasnjenega ožjega konteksta objave.
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je obramba v kazenskem postopku predložila tudi številne novinarske članke in prispevke, ki so bili namenjeni ugotavljanju širšega konteksta inkriminiranega zapisa in s katerimi je skušal obsojenec dokazati, da je poročanje zasebnih tožilk glede stranke X. in njenih članov vrsto let pristransko, zlonamerno, žaljivo in izkrivljeno. Vse to so trditve, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje preverjali z natančno analizo posameznih člankov in prispevkov, vendar v predloženih dokazih ni najti nobene opore za tako resno vsebinsko označbo, kot jo je obsojenec z inkriminiranim tvitom pripisal zasebnima tožilkama in ki v bistvu govori o cenenih odsluženih (medijskih) prostitutkah, katerih usluge je mogoče kupiti in ki delujejo po ideoloških navodilih, je bilo jasno Vrhovno sodišče. Po njegovi oceni poročanje, ki je ostro in kritično usmerjeno do stranke X., njenih članov oziroma obsojenca, ne nudi zadostne dejanske opore za resnost očitka, ki ga je obsojenec s svojim tvitom naslovil na zasebni tožilki, kar daje inkriminiranemu zapisu posebno dimenzijo in govori v prid presoji, da je bil tvit objavljen z namenom zaničevanja. Te presoje ne more omajati niti načelno naziranje sodne prakse, da je pri negativnih vrednostnih sodbah dopustna določena stopnja pretiravanja oziroma provokacije, saj mora tudi za dopustnost tovrstnih vrednostnih ocen obstajati dejanska podlaga, ki ustreza resnosti oziroma teži negativnega očitka, naslovljenega na drugo osebo, je prepričano Vrhovno sodišče.
Prispevek inkriminiranega zapisa k razpravi v javnem interesu
Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju Vrhovnega sodišča prepoznali posebno široke meje svobode izražanja v polju političnega diskurza o temah v javnem interesu, posebej pri izražanju opozicijskega poslanca, ko morajo biti vsakršni posegi v pravico do svobode izražanja podvrženi najstrožji (restriktivni) presoji. Sprejeli sta tudi obsojenčevo pojasnilo, da se je njegov zapis nanašal na pomembno politično temo, in sicer na (ne)pristranskost uredniške politike dnevnoinformativnega programa javne radiotelevizije. Kljub temu sta obe sodišči presodili, da povprečni sledilec na družbenem omrežju Twitter v obsojenčevem zapisu ni mogel razbrati vsebinskih razsežnosti sporočila, kot jih v svojem zagovoru predstavlja obsojenec, saj je šlo v takojšnjem kontekstu pri inkriminiranem zapisu prvenstveno za to, da je obsojenec zasebnima tožilkama odrekel vsakršno poklicno integriteto, ju označil za poceni (podkupljivi) odsluženi prodajalki novic ter ju hkrati ponižal kot ženski. Vrhovno sodišče se je strinjalo, da je pri takšnem zapisu tema v javnem interesu potisnjena v oddaljeno ozadje, v ospredju pa ostaja žalitev in blatenje zasebnih tožilk, ki ju sramoti pred širšo javnostjo in vsebinsko prestopa meje razprave, ki bi bila v interesu javnosti.
Posledice inkriminiranega zapisa ter družbena vloga obsojenca in zasebnih tožilk
Pravnomočna sodba pri presoji kolidirajočih pravic po oceni vrhovnih sodnikov daje poudarek ne le mestu, kjer je bil obsojenčev zapis objavljen, temveč tudi družbeni vlogi, ki so jo imeli v trenutku objave zasebni tožilki in obsojenec. Novinarka in urednica na nacionalni radioteleviziji sta bili verbalno napadeni zaradi svojega poklicnega udejstvovanja, ko sta kritičnega dne 21. marca 2016 obravnavali pomembno družbeno temo. Prispevek novinarke B. B. s tega dne je namreč, kot je navedlo Vrhovno sodišče, opozarjal na spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti ter problematiziral sovražne ideologije in gibanja, pri čemer je bilo v prispevku razkrito, da naj bi bili med člani ene izmed Facebook skupin, imenovane Legija smrti, tudi vidni člani stranke X., katere predsednik je obsojenec. V zvezi z družbeno vlogo zasebnih tožilk je v pravnomočni sodbi, tako Vrhovno sodišče, prepoznana pomembna vloga medijev v demokratični družbi, ki se ujema z načelnimi stališči ESČP o svobodi medijev in o tem, da mora država zagotoviti okolje, ki je naklonjeno sodelovanju vseh posameznikov v javni debati tako, da jim omogoča izražanje njihovih mnenj in idej brez strahu, čeprav so njihove izjave za državo ali določeno skupino državljanov morda moteče.
Obsojenec je na drugi strani deloval kot predsednik največje opozicijske stranke in poslanec Državnega zbora, kar narekuje posebno pazljivost in strogo zadržanost pri omejevanju njegove pravice do svobode izražanja. Pravnomočna sodba je prepoznala, da obsojencu pripadajo široke meje svobode izražanja, ki pa tudi po stališčih Ustavnega sodišča in ESČP niso neomejene, je prepričano Vrhovno sodišče. Po besedah, zapisanih v odločbi Vrhovnega sodišča, je obsojenec dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe »mnenjski lider« v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice. Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je lahko podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb, je presodilo Vrhovno sodišče.
Zaključek
Po presoji Vrhovnega sodišča je celotno vrednotenje vseh upoštevnih okoliščin v pravnomočni sodbi razumno in pripelje do sklepa, da ima kazenskopravno varstvo pravic zasebnih tožilk v konkretnem primeru prednost pred obsojenčevo pravico do svobode izražanja. Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena URS, ki ga mora zagotoviti država, namreč narekuje, da je tudi izražanju grobih negativnih vrednostnih sodb postavljena meja. In ker iz inkriminiranega tvita jasno izhaja, da je namesto ukvarjanja s temo v javnem interesu v ospredju golo sramotenje in napad na osebno dostojanstvo zasebnih tožilk, takšne žaljive vrednostne sodbe ne more upravičiti ponujen cilj razprave v javnem interesu oziroma etiketa političnega izražanja, temveč gre za blatenje in sramotenje brez zadostne dejanske podlage, ki sega v samo jedro pravic zasebnih tožilk do varstva časti in dobrega imena, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
