Zadeva Al-Hawsawi proti Litvi se nanaša na obtožbe o mučenju, slabem ravnanju in priporu v osamitvi, saj naj bi bil pritožnik na skrivaj pridržan v tajnih zaporih Cie v različnih državah, domnevno tudi v Litvi, med operacijami za izredne izročitve v Evropi v letih 2002–2006. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je tako presojalo trditve o kršitvi prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja iz 3. člena, nezakonitega odvzema prostosti iz 5. člena ter poseganja države v zasebno življenje iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
Pritožnik Mustafa Ahmed Adam al-Hawsawi je državljan Savdske Arabije, rojen leta 1968, in je trenutno priprt v centru za pridržanje v ameriškem oporišču Guantanamo Bay na Kubi. V tej zadevi je bilo tako kot prejšnjih podobnih postopkih, ki so obravnavali pritožbe glede tajnega pridržanja, mučenja in slabega ravnanja, ki naj bi jim bili pritožniki med operacijami organov Združenih držav Amerike izpostavljeni, ESČP prikrajšano za možnost, da bi od pritožnika pridobilo kakršnokoli neposredno poročilo o spornih dogodkih. To je bilo posledica pravil operacij Cie za izročanje in režima tajnosti, ki ga je uvedla vojaška komisija v Guantanamu, pred katero pritožniku sodijo. ESČP je zato pri rekonstrukciji dogodkov in presojanju dejstev v veliki meri uporabilo javno dostopne podatke in izvedenska mnenja o pritožnikovem pridržanju in izročitvi.
Po 11. septembru 2001 je Cia začela izvajati protiteroristični program, s katerim so v tujih državah iskali in pridržali »zelo pomembne osebe«. Pritožnik naj bi bil visoki član Al Kaide, ki je podpiral teroristično mrežo kot posrednik, finančni vodja in član odbora za medije, povezan naj bi bil tudi z napadom 11. septembra. V dokumentih, ki so postali javno dostopni, je zapisano, da je Cia ministrstvo za pravosodje ZDA zaprosila za mnenje, katere »napredne« zasliševalne taktike še lahko uporabijo, ne da bi kršili prepoved mučenja. Argument ministrstva je bil, da so člani Al Kaide izurjeni, da vzdržijo običajne prijeme zasliševalcev, torej je za zagotovitev nacionalne varnosti treba storiti vse, da se pridobi čim več informacij. V omenjenem pravnem mnenju so dovolili grožnje z insekti, osamitev v popolni temi, preprečevanje spanja do 11 dni – celo zapori, kjer so zaporniki vklenjeni v popolni temi in izolaciji, z vedrom za iztrebke in brez ogrevanja v zimskih mesecih, so bili dovoljeni. Tovrstni centri za pridržanje so bili ustanovljeni na Poljskem, v Romuniji in v Litvi, kjer naj bi bil pritožnik pridržan v letih 2005 in 2006, potem ko so ga leta 2003 v Pakistanu ujeli in predali ameriškim oblastem.
Za ugotavljanje okoliščin primera je bila izjemno pomembna sodba ESČP Abu Zubaydah proti Litvi. Pritožnik v njej je bil namreč sočasno pridržan in zaslišan v istem centru v Litvi. V tej sodbi je bilo ugotovljeno, da že samo v uradnih dokumentih opisane prakse, kot so pomanjkanje spanja, zanikanje verskih pravic, pridržanje v zaprtih prostorih, dolgotrajno pridržanje za nedoločen čas, zadostujejo za odločitev o nehumanem ravnanju. Pritožnik je posledice mučenja (poškodbe zaradi grobih posegov v notranjost telesa, motnje spanja, psihološke motnje itd.) zatrjeval v več postopkih, tudi pred vojaškim sodiščem, vendar neuspešno, zato je pred ESČP vložil pritožbo in zatrjeval kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena ter nezakonit odvzem prostosti iz 5. člena EKČP.
ESČP je kršitev 3. člena presojalo najprej s procesnega, nato pa še z materialnega vidika. Pritožnik je trdil, da je Litva s tem, ko ni izvedla učinkovite preiskave njegovih obtožb o resnih kršitvah konvencije, kršila 3. člen v njegovem postopkovnem vidiku. Trdil je, da njegove obtožbe v zvezi s samovoljnim pridržanjem ter mučenjem in slabim ravnanjem v Litvi niso bile ustrezno ali učinkovito raziskane, poleg tega mu niso priznali statusa žrtve v postopku in mu niso dovolili aktivno sodelovati. Po njegovem mnenju država ni prevzela ustrezne odgovornosti za ravnanje na njenem ozemlju. Vlada pa je v odgovoru navedla, da so po objavi sodbe v zadevi Abu Zubaydah upoštevali ugotovitve sodišča v tistem primeru in sprejeli številne ukrepe, da bi preiskava potekala hitreje in učinkoviteje. Ob tem so poudarili pomanjkanje zanesljivih informacij zaradi sodelovanja z ameriškimi oblastmi, ki so celotno operacijo označile za strogo varovano skrivnost. ESČP je najprej poudarilo kompleksnost primera, saj je omenjena preiskava trajala že skoraj 10 let. Kar zadeva obdobje po 10. aprilu 2018, je ugotovilo, da se je vlada močno zanašala na ponavljajoče se, a dotlej neplodne poskuse pridobitve pravne pomoči ali informacij od drugih držav, zlasti ZDA. Vendar vlada ni navedla nobenih zadovoljivih razlogov, zakaj v tem času organi tožilstva niso dosegli nobenega oprijemljivega napredka v preiskavi o tem, ali so bile dejavnosti ameriških tajnih služb litovskim uradnikom znane in ali so bili sokrivi, oziroma v zvezi z njihovim ravnanjem ali opustitvijo. Poleg tega so bile pritožnikove številne zahteve, ki segajo vse do leta 2015, da se mu prizna status žrtve ali da se mu zagotovijo vsaj informacije o preiskavi, neuspešne. Zato mu je bil zaradi »strogega dokaznega standarda«, ki ga po mnenju tožilstva še ni dosegel, status žrtve zavrnjen, vendar pa ni mogel pridobiti podatkov o preiskavi, ker ni stranka v postopku.
Ob upoštevanju navedenih pomanjkljivosti postopka je ESČP zaključilo, da Litva ni izpolnila zahtev »učinkovite in temeljite« preiskave v smislu postopkovnega vidika 3. člena EKČP.
Glede materialnega vidika tega člena je pritožnik zatrjeval kršitev, ker Litva ni izpolnila svoje pozitivne obveznosti, da ga zaščiti pred mučenjem in drugimi oblikami grobega ravnanja s strani Cie na svojem ozemlju ter prepreči njegovo izročitev s svojega ozemlja v drug center za pridržanje Cie, s čimer je bil izpostavljen nadaljnjemu mučenju in slabemu ravnanju v priporu. Pritožnik je poudaril, da je treba toženo državo po EKČP šteti za odgovorno za dejanja, ki so jih na njenem ozemlju izvršili tuji uradniki s privolitvijo njenih oblasti. Vlada je podala odgovor, da ne obstajajo oprijemljivi dokazi o slabem ravnanju. ESČP je zapisalo, da tudi v najtežjih okoliščinah, kot je boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, konvencija absolutno prepoveduje mučenje in nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, ne glede na dejanja prizadete osebe.
Da slabo ravnanje in mučenje spadata na področje uporabe 3. člena, morata doseči minimalno stopnjo resnosti. Sodišče je ravnanje v prejšnjih odločitvah opredelilo za nečloveško med drugim na podlagi argumentov, da je bilo premišljeno, izvajano več ur zapored in je povzročilo dejansko telesno poškodbo ali intenzivno telesno in duševno trpljenje, in za ponižujoče, ker je v žrtvah vzbudilo občutke strahu, tesnobe in manjvrednosti. V tem primeru je že ugotovilo, da je pritožnik v tajnih centrih bil deležen »standardnih« zasliševalnih taktik in ravnanja: zavezovanje oči pridržanim osebam, da bi jih dezorientirali in jim preprečili, da bi prepoznali lokacijo ali razporeditev prostora; odstranjevanje las ob prihodu na lokacijo; preprečevanje vseh stikov z zunanjim svetom; samica; nenehno predvajan hrup visoke jakosti. Vse to skupaj vsekakor pomeni mučenje in nehumano ravnanje. Poleg tega je že bilo ugotovljeno, da so litovski organi vedeli za naravo in namene dejavnosti Cie na ozemlju države ter sodelovali pri pripravi in izvedbi izročitev, tajnih pridržanj in zasliševalnih operacij Cie. Obramba z navajanjem, da samega mučenja niso izvajali litovski uradniki, temveč ameriški tajni organi, tako ne pride v poštev, saj je vsaka država dolžna na svojem ozemlju zagotavljati spoštovanje temeljnih konvencijskih pravic. Litva je tako kršila tudi materialni del 3. člena EKČP.
Glede zatrjevane kršitve 5. člena, torej odvzema svobode, je ESČP hitro zaključilo, da je prišlo tudi do kršitve tega člena, s podobnimi argumenti. Litovske oblasti so morale vedeti in nuditi logistično in materialno podporo ameriškim organom, da so na njihovem ozemlju lahko vzpostavili centre za pridržanje in zasliševanje zunaj sodnega sistema, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli človekovih pravic.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
