Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v postopku Narbutas proti Litvi presojalo pritožbo, vloženo zaradi domnevnih kršitev pravic v postopku proti pritožniku v okviru odmevne kazenske preiskave v zvezi z njegovo vpletenostjo v nakup testov za COVID-19 s strani litovske vlade.
V letih 2013–2019 je bil pritožnik predsednik Litovskega združenja bolnikov z rakom (POLA), ki brani interese bolnikov in njihovih družin. Pred tem je bil pravni svetovalec predsednika Litve in svetovalec člana parlamenta. Bil je tudi član upravnih odborov več javnih organov, ki delujejo predvsem na področju javnega zdravja. V času začetka postopkov je bil visokošolski predavatelj, vodja zasebnega podjetja in samostojni svetovalec.
Ko je bila marca leta 2020 razglašena epidemija COVID-19, so litovske oblasti hitele z iskanjem opreme za omejitev širitve virusa, vendar je bila situacija zelo zahtevna, saj so vse druge države želele enako. Zdi se, da so bili voditelji države v zvezi s tem pripravljeni sprejeti pomoč tudi od posameznikov, ki nimajo uradnih povezav z nobeno državno institucijo. Kot je navedel pritožnik, je marca 2020 navezal stik z več vladnimi uradniki in farmacevtsko družbo, registrirano v Španiji, ter se z njo pogajal o morebitnem nakupu testov za COVID-19 s strani vlade. Navedel je tudi, da sta se s podjetjem dogovorila, da bo prejel 1 evro za vsak prodani8 test, kmalu za tem pa je družba z nacionalnim inštitutom za javno zdravje po okriljem ministrstva za zdravje v Litvi sklenila posel za nakup 303 tisoč testov za nekaj več kot 5 milijonov evrov. Maja 2020 je tako pritožnik na svoj račun dobil nakazanih 303.360,00 evra.
30. marca 2020 je posebna preiskovalna skupina začela postopek preiskave nakupa testov, 21. julija pa so prišli k pritožniku na dom in ga obvestili, da je osumljen zlorabe vpliva v uradnem postopku in prejema podkupnine, prikrite kot provizija, v zameno za katero je s svojim vplivom v družbi in kontakti prepričal več odgovornih na ministrstvu za zdravje za nakup večjega števila testov. Hkrati so ga obvestili, da je bil zanj odrejen začasni pripor, saj je zaradi resne narave kaznivega dejanja obstajala bojazen, da bi skušal pobegniti, vplivati na priče in druge potencialne osumljence, skril ali uničil dokaze ali zagrešil nadaljnja kazniva dejanja. Naslednje jutro so ga iz začasnega pripora odpeljali v prostore preiskovalne skupine na zaslišanje, zatem pa še na sodišče v policijskem spremstvu. Tam so mu odredili hišni pripor, zasegli vsa finančna sredstva in prepovedali, da obiskuje ali stopi v kontakt s katerokoli institucijo ali osebo, povezano z ministrstvom za zdravje. Zaradi omenjenih odločitev je vložil pritožbo, v kateri je zatrjeval, da so preiskovalni organi pri odreditvi začasnega pripora upoštevali zgolj splošna pravila, ne pa okoliščin primera (vključno z njegovim zdravjem, saj ima tudi sam raka).
Še pred koncem postopkov pred nacionalnimi sodišči je vložil pritožbo tudi pred ESČP. Zatrjeval je kršitev več določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP): prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 3. člena in arbitrarnega odvzema prostosti iz 5. člena, kršitev pravice do zasebnega življenja iz 8. člena in svobode izražanja iz 10. člena.
ESČP je najprej obravnavalo pritožbo zaradi domnevne kršitve 3. člena. Pritožnik je zatrjeval, da mu je prepoved obiskovanja katerekoli ustanove pod ministrstvom za zdravje onemogočila zdravniško pomoč zaradi raka, zaradi česar se mu je stanje poslabšalo. Vlada je na to odgovorila, da je bila prepoved nujna za zagotovitev zaslišanja prič v predkazenskem postopku brez njegovega vpliva, ni pa bil namen preprečiti mu zdravljenje. Pomoč bi tako lahko začasno poiskal v drugih, tudi zasebnih ustanovah. Sodišča ni prepričala trditev vlade, da prepoved obiskovati katerokoli ustanovo pod ministrstvom za zdravje dejansko ni preprečila dostopa do zdravstvene oskrbe, saj se je zdravil v isti ustanovi že od leta 2006, drugje pa mu enakega zdravljenja ne bi mogli zagotoviti (tej trditvi tudi vlada ni oporekala). Sodišče ni dvomilo, da je omejitev dostopa do zdravstvenih ustanov pritožniku povzročila stres in tesnobo, zlasti glede na njegovo hudo bolezen. Na drugi strani pa mora nehumano ravnanje doseči minimalno stopnjo resnosti, da spada v področje uporabe 3. člena. Ocena tega minimuma je relativna in odvisna od vseh okoliščin primera. Sodišče je opozorilo, da pritožnik ni navajal, da je v zadevnem obdobju potreboval kakršne posebne zdravstvene posege ali da je bil prisiljen izostati od zdravniških pregledov. Prav tako ni dokazal, da se mu je zdravje poslabšalo ravno zaradi teh ukrepov, zato je ESČP zaključilo, da kršitve niso dosegle minimuma resnosti, da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP.
Naprej je pritožnik zatrjeval kršitev 5. člena, saj naj bi bil začasni pripor nezakonit in neupravičen. Nobena od odločitev domačih organov in sodišč ni podala nobenih objektivnih in individualiziranih razlogov, ki bi pokazali, da bi lahko pobegnil ali zagrešil druga kazniva dejanja, ob preiskavi hiše je tudi povsem sodeloval s pristojnimi organi, česar pa niso upoštevali, saj so odločitev o priporu sprejeli že pred tem. Poleg tega odločbe o priporu ni sprejelo sodišče, ampak preiskovalna skupina. To je po zakonu sicer dovoljeno, vendar morajo biti izpolnjeni trije pogoji: obstajati mora utemeljen sum, da bi osumljenec lahko pobegnil ali motil preiskavo, osebi je bilo treba takoj omejiti svobodo za dosego ciljev preiskave (na primer zagotoviti sodelovanje v postopku), ob tem pa ni bilo možnosti dovolj hitro dobiti soglasje sodnika. V tem primeru so za hišno preiskavo dobili sodno odredbo, kar pomeni, da tudi za odločitev o priporu ne bi bilo ovir. ESČP je zato odločilo, da je Litva kršila pritožnikovo pravico do osebne svobode.
V delu pritožbe, ki se sklicuje na kršitev 8. člena, je pritožnik zatrjeval, da so preiskovalni organi škodovali njegovemu ugledu, ker so na dan aretacije razkrili njegovo ime in zgodovino zaposlitve, ga pospremili na sodno obravnavo pred novinarji in komentirali primer v medijih. V času, ko je bila uvedena predkazenska preiskava, ni opravljal javne funkcije in ga ni bilo mogoče šteti za javno osebnost. Takrat ni bil več del organov, na katere se je vlada sklicevala v svojih vlogah, prav tako ni bil del nobene krizne skupine za boj proti COVID-19. Kljub temu je bil primer zelo odmeven v javnosti, o njem osebno se je veliko govorilo, vlada pa je to obrazložila z argumentom, da sta politični kontekst in povezava med domnevnimi kaznivimi dejanji in ukrepi, sprejetimi med pandemijo COVID-19, razumljivo pritegnila pozornost javnosti in medijev ter sprožila razpravo. Poleg tega je bil pritožnik aktivno udeležen v javnih zadevah. Sodišče je zapisalo, da je do posega v pravico do zasebnega življenja vsekakor prišlo, da pa je treba ugotoviti, ali so s tem oblasti in mediji sledili legitimnemu cilju. Pri tem je upoštevalo, da se je predkazenska preiskava proti pritožniku nanašala na nakup visoke vrednosti s strani države med pandemijo, kar je nedvomno zadeva javnega interesa. Informacije o postopku so tako prispevale k debati v javnem interesu. Na drugi strani pa je ugotovilo, da stopnja pritožnikove vloge v javnosti ni bila tolikšna, da bi upravičila razkritje identitete in podrobnosti že v predkazenskem postopku. Po preučitvi objav, ki so mu jih predložile stranke, sodišče tudi ni ugotovilo, da bi zanimanje medijev za zadevo sprožilo pritožnikovo lastno ravnanje ali da bi obseg njegove komunikacije z mediji bistveno presegel komunikacijo preiskovalnih organov. Zato ni mogoče trditi, da je bilo pritožnikovo ravnanje takšno, da bi ga prikrajšalo za varstvo njegove pravice do zasebnosti. Vmešavanje v pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja torej ni bilo dokazano kot potrebno v demokratični družbi, s tem pa je bila ugotovljena tudi kršitev 8. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
