Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Gorše proti Sloveniji ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti in pravice do nepristranskega sojenja, saj je sodnik, ki je sprejel priznanje krivde dveh pomočnikov, sodil v isti zadevi zoper glavnega storilca.
Pritožnik, ki je bil stečajni upravitelj, je bil leta 2013 v kazenskem postopku obsojen kaznivih dejanj poslovne goljufije, pranja denarja in zlorabe položaja. Poleg njega sta bila na podlagi priznanja krivde obsojena dva pomočnika, P. K. in S. S., ki sta na predobravnavnem naroku priznala krivdo. Zoper njiju je bila izdana obsodilna sodba, ker sta zavestno pomagala prikriti, da je pritožnik novi upnik insolventne družbe H. K. ter da upravlja premoženje, pridobljeno na podlagi kaznivih dejanj. Pritožnik krivde ni priznal, ampak je bil obsojen na podlagi glavne obravnave. Med glavno obravnavo je zahteval izločitev sodnika na podlagi šestega odstavka 39. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je isti sodnik, ki je sprejel priznanje krivde pomočnikov, odločal tudi v njegovi zadevi. Menil je, da bi sprejem priznanja lahko pri sodniku ustvaril predsodek o njegovi krivdi še pred začetkom glavne obravnave. Predsednica sodišča je njegovo prošnjo zavrnila, saj ni bilo dokazov, ki bi pričali o subjektivni nepristranskosti sodnika.
V postopku na prvi stopnji je sodišče izvedlo več dokazov, med drugim zaslišanje prič, pregled listinske dokumentacije in zaslišanje dveh izvedencev. Pritožnik je bil obsojen na 10 let zaporne kazni, sodba pa se je v obrazložitvi do določene mere sklicevala na priznanje krivde P. K. in S. S.
Pritožnik je v pritožbi navajal nezakonitost prvostopenjskega postopka zaradi pristranskosti sodnika. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo poleg priznanja P. K. in S. S. izvedenih več dokazov, ki so dokazovali njegovo krivdo, tako pa je bila njegova krivda ocenjena individualno.
V zahtevi za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem je pritožnik ponovil, da bi moral biti sodnik J. G. izločen, saj pomočnik ne more biti kazensko odgovoren, če ni kaznivega dejanja glavnega storilca, za to pa sta bili nujni predpostavki sprejema priznanja dejstvo, da je pritožnik izvršil kaznivo dejanje, in s tem prepričanje o njegovi krivdi.
Vrhovno sodišče je zaradi drugih zatrjevanih kršitev izrečeno kazen znižalo na štiri leta in dva meseca, zavrnilo pa je zahtevo v delu, ki se je nanašal na pristranskost sodnika. Sklicevalo se je na vzpostavljeno prakso, v kateri je bilo izpostavljeno, da samo priznanje soobtožencev oziroma odločitev o njihovi krivdi še ne pomeni, da je sodnik vnaprej odločil o krivdi vseh. Sploh je pri tem pomembno, da sodnik za vsakega soobsojenca posebej izvede dokaze in na njihovi podlagi preuči krivdo, na koncu pa napiše temeljito obrazložitev.
Nazadnje je pritožnik vložil še ustavno pritožbo, vendar je bila zavrnjena.
Pred ESČP je pritožnik zatrjeval kršitev prvega in drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), to je kršitev pravice do nepristranskega sojenja in kršitev domneve nedolžnosti. Navedel je, da je obrazložitev v sodbi zoper P. K. in S. S. implicirala krivdo za kazniva dejanja, za katera sploh še ni bil obsojen. V slovenskem pravnem redu pomočniki namreč ne morejo biti odgovorni za kaznivo dejanje, če ni nikogar, ki bi dejanje dejansko izvršil. Tako je bila domneva krivde nujno potrebna za sprejem priznanja.
Vlada je trdila, da je pri sojenju več osebam nujno, da se v sodbi enega od sostorilcev do določene mere opišejo dejanja drugega, saj to pripomore k obrazložitvi. Poudarila je, da se presoja resničnosti priznanja krivde bistveno razlikuje od presoje krivde na glavni obravnavi, kazen pa se določi individualno za vsakega obtoženca. Zato zgolj omemba domnevnih dejanj glavnega storilca še ne pomeni, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče o njegovi krivdi, še posebej ker ta dejanja niso bila podrobno obrazložena. Prvostopenjsko sodišče je v zadevi zoper pritožnika izvedlo 14 glavnih obravnav, zaslišalo 15 prič, prebralo 22 pričanj, pridobilo izvedenska mnenja in pregledalo večje število listinskih dokumentov. Pritožnikova obsodba je tako temeljila na izvedenih dokazih, ne pa na priznanju krivde njegovih pomočnikov.
ESČP je v postopku sočasno presojalo obe zatrjevani kršitvi. Pri tem je poudarilo potrebo po presoji tako subjektivne kot objektivne nepristranskosti sodnika. Poudarilo je stališče, da se subjektivna nepristranskost domneva, dokler ni dokazov, ki bi kazali drugače, glede objektivne nepristranskosti pa, da dejstvo, da je sodnik izdal obsodilno sodbo v podobnem primeru, še ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti. Problem nastane šele, če je v izdani sodbi že podrobno ocenjena vloga osebe, ki še ni bila obsojena, in zlasti, če prejšnja sodba vsebuje posebno opredelitev vpletenosti osebe v kaznivo dejanje ali jasno opredelitev, da je oseba izpolnila vsa merila, potrebna za ugotovitev, da je storila kaznivo dejanje.
Sodišče je priznalo, da je v zapletenih kazenskih postopkih, ki vključujejo več oseb, sklicevanje na sodelovanje tretjih oseb včasih neizogibno, še vedno pa morajo pri tem sodišča skrbno ugotoviti dejstva, zlasti glede ravnanja sostorilca, in se izogibati razkrivanju več informacij, kot je nujno za presojo pravne odgovornosti obtožencev v obravnavanem postopku.
Glede domneve nedolžnosti je sodišče poudarilo razlikovanje med opredelitvama osebe za osumljenca ali za storilca. Tudi če je oseba opredeljena kot storilec, se mora opredelitev preučiti v dejanskem kontekstu podanih izjav.
ESČP je ugotovilo, da ni nobenih okoliščin, ki bi nakazovale na sodnikovo subjektivno pristranskost, sploh glede na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka. Kljub temu pa je poudarilo, da je treba preučiti še sodnikovo objektivno nepristranskost.
Ugotovilo je, da sta obsodbi obeh pomočnikov vsebovali podroben opis kaznivih ravnanj in pritožnikovo vlogo v njih. Čeprav ti sodbi nista vsebovali izrecne ugotovitve pritožnikove krivde, je v izreku navedeno, da sta P. K. in S. S. namerno pomagala pritožniku pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja in da sta skupaj razpolagala s premoženjem, za katero sta vedela, da je bilo pridobljeno s storitvijo kaznivih dejanj, katerih »storilec« je bil pritožnik. Sodni senat je tako opravil pravno presojo pritožnikovih dejanj, ko temu še ni bilo sojeno. Označili so ga za osebo, ki je izvršila kaznivo dejanje zlorabe položaja, kar pa je jasno izražalo njihovo stališče o pritožnikovi krivdi.
Glede na pomen videza nepristranskosti, ne samo dejanske nepristranskosti, je ESČP presodilo, da niso bili sprejeti ustrezni ukrepi, da bi se izognili ustvarjanju vtisa o krivdi. Podarilo je tudi, da nacionalna sodišča niso sprejela pritožnikovih pritožb in niso odpravila procesnih pomanjkljivostih postopka, s tem pa je prišlo do kršitve prvega in drugega odstavka 6. člena EKČP.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
