Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi M. A. in Z. R. proti Cipru ugotovilo kršitev prepovedi kolektivnega izgona in prepovedi mučenja, s tem ko Ciper ni upošteval prošnje za azil sirijskih državljanov in ju je prisilno vrnil v Libanon.
Pritožnika sta sirijska državljana, ki sta živela v Libanonu v taboriščih, ki jih je vodil Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (komisar ZN). Tja sta pobegnila zaradi vojne, a sta zaradi nevzdržnih življenjskih razmer v taborišču in zaradi deportacij beguncev v Sirijo na čolnu z drugimi begunci želela pobegniti na Ciper in tam zaprositi za azil. Njihov čoln so ob prihodu prestregle ciprske oblasti, ki so jim ponudile zgolj nekaj vode in hrane, sicer pa so na čolnu pri visokih temperaturah ter brez ustrezne zaščite ostali dva dneva. Oblasti so priskrbele prevajalca, ki naj bi pritožnikoma razložil položaj in prek katerega sta zaprosila za azil, a to ni bilo nikoli zapisano. Kasneje sta se pod pretvezo, da bosta pripeljana na obalo, vkrcala na čoln, ki ju je vrnil v Libanon.
Medtem ko sta bila na čolnu, je bila zaradi slabega signala omejena komunikacija z zunanjim svetom, še vedno pa sta bila v stiku s sorodniki, ki so o njunem položaju obvestili odvetnika. Ta je nemudoma zaprosil za izdajo začasne odredbe za prepoved vrnitve v Libanon zaradi potencialne kršitve načela non-refoulement, saj bi ju lahko v Libanonu deportirali v Sirijo. Zahteva je bila zavržena kot pomanjkljiva, pred vložitvijo dopolnitve pa sta se pritožnika že morala vrniti v Libanon.
Vlada je zanikala navedbe pritožnikov, saj naj bi jima bila omogočena dostop do hrane in vode ter zaščita pred visokimi temperaturami, hkrati pa navajala, da pritožnika nikoli nista zaprosila za azil. Predstavila sta se kot ekonomska begunca, zato sta bila na podlagi dvostranskega sporazuma z Libanonom tja tudi vrnjena. Sama naj bi se prostovoljno vkrcala na ladjo za Libanon, kjer sta bila ponovno obveščena o možnosti azila, a sta to zavrnila.
V pritožbi pred ESČP sta pritožnika zatrjevala kršitev prepovedi mučenja, prepovedi skupinskega izgona in nedostopnost učinkovitega pravnega sredstva.
Primarno je vlada zatrjevala, da pritožnika nista izčrpala vseh pravnih sredstev, saj naj ne bi nikoli zaprosila za azil. Kot dokaz je vlada predložila pismo uradnika, prisotnega ob prihodu pritožnikov, in kratko izjavo, ki naj bi jo podal eden izmed njiju. Če bi zaprosila za status begunca, bi bila obravnavana po pravilnem postopku. Predložila je tudi informacije, da je bila med letoma 2020 in 2022 tridesetim sirijskim državljanom odobrena prošnja za mednarodno zaščito. Ker pritožnika nista zaprosila za status begunca in ker je Libanon varna tretja država, v kateri je prisoten komisar ZN, ni bilo kršitve načela non-refoulement.
Nasprotno sta pritožnika poudarila, da sta za azil zaprosila ustno, a bila ignorirana, oblasti pa pri tem niso opravile individualne presoje položaja. Izvedena ni bila niti presoja, ali je Libanon varna tretja država. Oblasti so se zanašale izključno na dvostranski sporazum iz leta 2002, ki ni vseboval posodobljenih standardov o konceptu varne tretje države. Poudarila sta tudi nedostojne življenjske razmere v Libanonu, saj so lahko delali zgolj na črno, niso imeli zadostnega dohodka za preživetje ali dostopa do zdravstva, kar so ugotovila tudi poročila agencij OZN. Poudarila sta tudi problematičnost dokazov, ki jih je predložila vlada, saj njihov prihod ni bil registriran, dostop do kopna pa je beguncem v zadnjih letih bil omogočen zgolj dvakrat.
ESČP je združilo presojo dopustnosti z vidika dostopnosti učinkovitih pravnih sredstev in vsebinsko presojo. Kot najbolj problematično je poudarilo nesoglasje pritožnikov in države o tem, ali sta dejansko zaprosila za mednarodno zaščito. Poudarilo je, da sta pritožnika na morju bila zapuščena dva dneva in pri tem imela omejeno komunikacijo z zunanjim svetom, zato pa nista imela možnosti zbrati dokazov o tem, ali sta dejansko zaprosila za status. Čeprav je vlada nasprotno imela vse možnosti, so bili predloženi dokazi neskladni ter nepopolni predvsem glede datumov dejanskih dogodkov. Poudarilo je tudi poročila nevladnih in mednarodnih organizacij, ki so poročale o množičnem vračilu sirijskih državljanov v Libanon brez omogočanja učinkovitega postopka kljub prošnjam za mednarodno zaščito. Prav tako bi vlada lahko predložila izjavo prisotnega prevajalca kot neodvisnega strokovnjaka. Glede na vloženo zahtevo za začasno odredbo ni verjetno, da bi se pritožnika prostovoljno vrnila v Libanon, zato je ESČP odločilo, da sta zaprosila za azil, v Libanon pa sta bila vrnjena brez učinkovitega postopka.
Za morebitno kršitev je treba ugotoviti tudi, ali so ciprske oblasti vedele, ali bi bila pritožnika upravičena do pravičnega postopka za dodelitev mednarodne zaščite v Libanonu ter ali obstaja možnost, da bi bila vrnjena v Sirijo. Pri tem je vlada poudarila, da sta bila pritožnika vrnjena na podlagi dvostranskega sporazuma, pri čemer je Libanon predstavljal varno tretjo državo, sploh zaradi prisotnosti urada komisarja ZN. ESČP je poudarilo, da je Libanon večkrat izjavil, da nima kapacitet za sprejem beguncev, mednarodne organizacije pa poročajo o tem, da se je v več primerih že kršilo načelo non-refoulement. Čeprav je Libanon poročal, da so v Sirijo deportirani zgolj ekonomski begunci, je iz poročil razvidno, da Libanon nima ustreznega sistema za obravnavo prošenj za azil, in čeprav zakon predvideva sodno obravnavo za vse deportacije, država ne zmore obravnavati niti obstoječih primerov. Poročila pričajo tudi o nedostojnih življenjskih razmerah, kot sta jih poudarila že pritožnika. Ciprske oblasti zato niso mogle razumno sklepati, da pritožnika ne bi bila izpostavljena ravnanju, neskladnemu s procesnim delom 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), zato je ugotovilo kršitev.
Sodišče je nato obravnavalo vprašanje, ali je šlo za skupinski izgon. Vlada je trdila, da pritožnika nista izkoristila vseh razpoložljivih pravnih sredstev, med drugim civilne tožbe in ustavne pritožbe, pritožnika pa sta navedla, da ta sredstva niso učinkovita, ker nimajo suspenzivnega učinka. ESČP je pritrdilo njunemu stališču, saj morajo imeti pravna sredstva v azilnih postopkih obvezen suspenzivni učinek, sicer bi lahko prosilci tvegali vrnitev v Sirijo.
Ker vlada ni izvedla individualne presoje niti pritožnikov o odločitvi ni pisno obvestila ter je s tem preprečila vložitev pritožbe, je prišlo do skupinskega izgona, sta zatrjevala pritožnika. Poudarila sta tudi problematičnost statističnih podatkov, ki jih je navedla vlada, saj je v zadnjih letih zgolj tridesetim sirijskim državljanom bil dodeljen status begunca. Pri tem podatki niso vsebovali načina prihoda beguncev, število odobrenih prošenj pa je očitno premajhno glede na število sirijskih beguncev.
Nasprotno je vlada zatrjevala, da sta bila oba pritožnika ustno, s pomočjo prevajalca, izprašana o razlogih za prihod, zato pa njihovo ravnanje ne predstavlja skupinskega izgona. Prav tako bi se lahko pritožnika zakonito preselila na Ciper, s tem ko bi prek ambasade v Libanonu vložila vlogo za dovoljenje za prebivanje.
ESČP je ugotovilo, da je očitno prišlo do izgona, a je treba ugotoviti, ali je bila izvedena individualna presoja. Poudarilo je, da vlada ni predložila dokazov, ki bi kazali na individualno presojo, ampak je v svojih dokazih predložila zgolj informacije, ki bi jih lahko pridobila iz osebnega dokumenta. Ni pa predložila intervjujev ali drugih izjav pritožnikov, ki bi kazali na izvedbo individualne presoje, niti ni pojasnila, zakaj ni predložila dodatnih dokazov, ki bi kazali, ki bi dodatno kazali na izvedbo individualne presoje, zato je nemogoče ugotoviti, ali je bila dejansko izvedena. Glede na oteženo komunikacijo z odvetniki, neobveščanje pritožnikov o možnosti in postopku za pridobitev mednarodne zaščite in odsotnost drugih dokazov je sodišče ugotovilo, da je bila kršena prepoved skupinskega izgona beguncev.
Ugotovilo je tudi neučinkovitost pravnih sredstev v zvezi s 3. členom EKČP in 4. členom 4. Protokola. Pri tem so se oprli na prejšnjo argumentacijo o neučinkovitosti pravnih sredstev.
Nazadnje je preučevalo še materialni del 3. člena EKČP v zvezi z ravnanjem ciprskih oblasti ob prihodu beguncev. Pritožnika sta namreč poudarila, da so prejeli zgolj majhno količino vode, ki je bila neustrezna glede na temperature, hrano pa so jim ponudili zgolj ob prihodu. Pri tem sta predložila več člankov organizacij, ki so poročale o enakih razmerah v zvezi z drugimi begunci. Poudarila sta tudi problematičnost dokazov, ki jih je predložila vlada. Ta je namreč predložila več računov o nakupu hrane in vode, a je zgolj eden izmed nakupov bil opravljen v bližnjem kraju in se ujemal s hrano, ki jim je bila dejansko ponujena. Tako je bil zanesljiv dokaz zgolj en račun, pri čemer pa količina hrane očitno ni zadoščala za potrebe tridesetih ljudi.
Nasprotno je vlada zatrjevala, da so pritožnikoma vodo in hrano zagotovili vsaj dvakrat na dan, zagotovljeni pa sta jima bili tudi zdravstvena oskrba in zaščita pred visokimi temperaturami.
Sodišče je v presoji poudarilo, da sta bila pritožnika očitno odvisna od ciprskih oblasti, zato bi jima te morale omogočiti dostojne življenjske razmere. Pri tem je sodišče poudarilo mnoga neskladja, ki so se pojavila v poročilih vlade. Pritrdilo je argumentaciji pritožnikov glede predloženih računov, sploh glede na odsotnost drugih dokazov in datumsko neujemanje. Poleg tega vlada ni komentirala člankov, ki so sta jih poudarila pritožnika, o pričanju drugih beguncev. Zato je sodišče odločilo, da je ravnanje doseglo minimalno stopnjo resnosti, in ugotovilo kršitev materialnega dela 3. člena EKČP.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
