Pritožnik je bil lastnik delniške družbe, ki je sklepala pogodbe o zagotavljanju internetnih storitev in telefonije, med drugim z javnimi organi. Junija 2013 je kandidiral na parlamentarnih volitvah. Zaradi lastništva je pri visokem inšpektoratu za prijavo in revizijo premoženja ter nasprotij interesov preveril, ali to pomeni konflikt interesov s funkcijo poslanca in mu preprečuje opravljanje te funkcije skladno z ustavnimi omejitvami.
Visoki inšpektorat ga je napotil na državni zbor, ki vsak primer obravnava posebej in predlaga ustrezne ukrepe, hkrati pa ga je obvestil, da je izključno njegova odgovornost preprečiti morebitni konflikt interesov. Obvestil ga je tudi, da lahko pred visokim inšpektoratom zahteva začetek upravnega postopka, ki bi preučil potencialno kolizijo interesov. Pritožnik se je tako obrnil na parlamentarno službo za človeške vire in upravljanje, ki ga je oktobra usmerila nazaj na visoki inšpektorat.
Julija je odstopil kot poslovodja družbe, februarja 2014 pa tudi prodal svoje delnice. Istočasno je poslanska skupina demokratske stranke zahtevala presojo potencialne kolizije interesov pritožnika.
Državni zbor je zadevo v odločanje predložil ustavnemu sodišču. To je odločilo, da je pritožnikova ekonomska aktivnost neskladna z njegovim položajem poslanca, saj je poslancem skladno z ustavo prepovedano opravljanje kakršnekoli ekonomske funkcije, ki bi dobiček pridobivala iz javnih sredstev. S tem se zagotavljata ločitev oblasti in neodvisnost parlamenta, obenem pa se poslancem nalaga odgovornost, da se posvetijo opravljanju funkcije, za katero so bili izvoljeni. Poudarilo je, da tudi v primerih, ko je posamezniku dovoljeno opravljati dve javni funkciji, mu pripada le ena plača. Pritožnik pa je v nasprotju s to določbo prejemal plačo za opravljanje poslanske funkcije in hkrati ustvarjal dobiček. Prav tako je poudarilo, da je pritožnikov mandat začel teči takoj po razglasitvi izvolitve, zato bi moral nemudoma poskrbeti, da ne bi nastala kolizija interesov. Čeprav po izvolitvi ni več sklepal novih pogodb s subjekti javnega prava, je še naprej prejemal dobiček iz pogodb, sklenjenih pred izvolitvijo. Ustavno sodišče je zavrnilo pritožnikov argument, da ni imel finančne koristi, saj družba ni izplačevala dividend, in poudarilo, da je kljub temu prejemala kapital, kar je povečalo njeno vrednost, s tem pa je posredno pridobival dobiček iz javnih sredstev.
Pred ESČP je pritožnik zatrjeval kršitev pravice do svobodnih volitev in kršitev pravice do zasebnega življenja.
Vlada je zanikala status žrtve, saj se je pritožnik še vedno imel možnost udeležiti naslednjih parlamentarnih volitev. ESČP je ugotovilo, da morajo nacionalne oblasti za prenehanje statusa žrtve priznati, da je prišlo do kršitve konvencije, in popraviti nastalo situacijo. Ker država tega ni storila, pritožnik še vedno uživa status žrtve, pritožba pa je dopustna.
Pritožnik je zatrjeval, da je bila nacionalna zakonodaja preširoka in nepredvidljiva. Prav tako se je v trenutku, ko je bil izvoljen, pri več nacionalnih organih pozanimal o potencialni koliziji interesov. Poudaril je, da so bile pogodbe, zaradi katerih je ustavno sodišče ugotovilo nasprotje interesov, sklenjene, še preden je bil izvoljen, po izvolitvi pa družba ni več sklepala pogodb z javnimi institucijami. Kasneje je svoje delnice tudi prodal.
Poudaril je, da edini dokument visokega inšpektorata, ki ureja konflikt interesov, ne obravnava že obstoječih pogodb med javnimi organi, kot posebej problematično pa je poudaril nejasnost, kdo je dejansko pristojen za oceno potencialnega nasprotja interesov. Glede na odsotnost jasnega uradnega nasveta je po lastni presoji sprejel vse potrebne ukrepe. Tako nacionalna zakonodaja ni bila dovolj predvidljiva, kar je privedlo do kršitve pravice do svobodnih volitev.
Vlada je navedla, da je edini organ, ki je pristojen za odločanje o domnevni zlorabi oblasti ali konfliktu interesov pri poslancih, ustavno sodišče. Trdila je, da pritožnikova prodaja deleža nakazuje na njegovo zavedanje o kršitvi ustave in zakona. Prav tako je poudarila, da je odgovornost na pritožniku, da odpravi potencialno nasprotje interesov, kot izhaja iz prakse ustavnega sodišča, pri tem pa zakon, ki dopolnjuje ustavo, natančno opredeljuje funkcije, ki pomenijo kolizijo interesov. To so vodstvene funkcije v pridobitnih organizacijah, izvajanje pridobitne zasebne dejavnosti ter aktivno delničarstvo v podjetjih s prevladujočim tržnim položajem. Nazadnje se je sklicevala na prakso ustavnega sodišča, ki opredeljuje, da mora posameznik poskrbeti za preprečitev kolizije interesov v trenutku, ko je izvoljen v funkcijo. Delnice bi pritožnik tako moral prodati nemudoma, lahko pa bi jih tudi prenesel na osebo, ki bi zanj opravljala skrbništvo.
V svoji presoji je ESČP poudarilo, da države uživajo široko polje proste presoje glede zagotavljanja svobodnih volitev, zato imajo oblasti široko polje diskrecije, ko določajo kriterije za primernost izvolitve v funkcijo. Te ESČP ocenjuje glede na politično situacijo zadevne države.
Prav tako za preučevanje kršitve ne velja tradicionalen test nujnosti, ampak dejstvo, ali je prišlo do arbitrarnosti oziroma nejasnosti zakonodaje ter ali je omejitev pomenila kršitev svobode izražanja mnenja volivcev. Volitve in pogoji morajo tako izpolnjevati minimalne kriterije predvidljivosti in dostopnosti. Zakon je predvidljiv, če posameznik lahko razumno predvidi posledice svojih dejanj in če jasno določa obseg diskrecije pristojnih organov. Pri tem več možnih interpretacij zakona ne pomeni njegove nepredvidljivosti, razen če je interpretacija arbitrarna ali očitno nerazumna. Šele v primeru arbitrarnosti lahko ESČP takšno zakonodajo presoja kot morebitno kršitev EKČP.
Glede na to, da sta se vlada in pritožnik strinjala, da je ureditev zasledovala legitimni cilj, in nista prerekala sorazmernosti sankcije, je ESČP presojalo zgolj domnevno nepredvidljivost in arbitrarnost ukrepov.
Kot prvo je poudarilo, da že v sami ustavi piše, da je javnim funkcionarjem prepovedano vstopati v pogodbena razmerja z javnimi institucijami, zato je malo dvoma, da je v času, ko je posameznik bil lastnik delnic, prišlo do neskladnosti z ustavo. Zato se tukaj pojavlja vprašanje, ali se prepoved predvidljivo nanaša tudi na pogodbe, ki so bile sklenjene pred pritožnikovim imenovanjem na položaj.
Sodišče je ugotovilo, da je pritožnik oziroma njegova družba tudi po izvolitvi še vedno pridobival dobiček iz javnih sredstev na podlagi že sklenjenih pogodb. Glede na prakso ustavnega sodišča, ki določa, da ključni vidik ni, ali so bile sklenjene pogodbe, ampak ali je prejemal kakršenkoli drug dobiček iz državnega proračuna, je sodišče odločilo, da bi pritožniku moralo biti znano, da je njegova dejavnost pomenila kolizijo interesov. Ker se je v svoji pritožbi pritožnik tudi skliceval na isto prakso, mu je nacionalna ureditev očitno bila znana.
Sodišče je priznalo, da je pritožnik iskal uradni nasvet o združljivosti funkcij, pri čemer mu institucije niso zagotovile ustreznega odgovora. Kljub temu pa že samo dejstvo, da je tak nasvet iskal, kaže na njegovo zavedanje o možnem navzkrižju interesov. Poleg tega ni sprožil uradnega upravnega postopka za presojo kolizije interesov pred visokim komisarjem, o katerem je bil obveščen, niti ni navedel razlogov, zakaj tega ni storil.
Nazadnje je ESČP ponovno poudarilo odločitev ustavnega sodišča, v kateri je to opredelilo, da ima posameznik dva meseca časa od nastale kolizije, da situacijo popravi. V nasprotju s tem je pritožnik svoje delnice prodal po več kot šestih mesecih od nastanka situacije.
Ker pritožnik ni prerekal sorazmernosti sankcije glede prekinitve mandata, se ESČP ni lotilo presoje pravice svobodnega izražanja mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles. Glede na povedano je zaključilo, da je bila nacionalna ureditev dostopna in zadostno predvidljiva, zato pa ni prišlo do kršitve 3. člena 1. protokola.
Pritožnik je trdil, da je bila s poročanjem medijev o njegovi razrešitvi zaradi odločbe ustavnega sodišča kršena njegova pravica do zasebnega življenja, saj naj bi to vplivalo na njegov ugled. Sodišče je poudarilo, da kršitev 8. člena zahteva zadostno stopnjo resnosti in je ni mogoče uveljavljati zaradi izgube ugleda kot posledice lastnih dejanj. Odločitev ustavnega sodišča prav tako ni temeljila na domnevi zlorabe položaja, temveč na tem, da pritožnik ni pravočasno sprejel ukrepov za preprečitev konflikta interesov. Ker poseg v njegov ugled ni dosegel praga resnosti za kršitev 8. člena, je sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
