Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi X in drugi proti Sloveniji ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do družinskega življenja, ker nacionalna sodišča niso zadostno upoštevala koristi otrok ter so ravnala v nasprotju z zakonskimi pravili o dodeljevanju zadev in zagotavljanju nepristranskega sojenja.
V postopku za razvezo zakonske zveze sta se pritožnica in Y, oče, potegovala za varstvo in vzgojo otrok. V sredini postopka je bila zadeva v odločanje dodeljena sodnici P, saj je ta imela najmanj odprtih zadev, njen predhodnik pa dela ni mogel več opravljati.
Ob začetku postopka so otroci živeli s pritožnico, ta pa je ovirala njihove stike z očetom Y ter mu jih je poskušala odtujiti. Sodnica P je posledično izdala začasno odredbo, s katero je izključno varstvo in vzgojo dodelila očetu, ter odredila stike pod nadzorstvom. Pritožnica se je zoper odredbo pritožila, a je bila neuspešna. Po prvem nadzorovanem stiku so bili otroci zelo vznemirjeni, saj so želeli ostati z mamo, najstarejši je celo pobegnil.
Pritožnica je ponovno vložila zahtevo za izključno varstvo in vzgojo. Ne samo, da je bila ta zavrnjena, sodišče je tudi v celoti odvzelo njeno pravico do stikov z utemeljitvijo, da je bila burna reakcija otrok posledica njene manipulacije. Kljub pritožbam je višje sodišče odločilo, da je bil ukrep skladen s koristjo otrok, odreditev blažjih ukrepov pa ni bila nujna.
Marca 2020 je prišlo do prisilnega odvzema otrok iz pritožničinega stanovanja, ki so se mu vsi otroci močno fizično upirali. Pritožnica se izvršitvi ni aktivno upirala niti ni aktivno sodelovala, zato je moral izvršitelj posegati s silo. Julija so bili pritožnici ponovno odobreni stiki pod nadzorstvom.
Poleg ponovne pritožbe, s katero je zahtevala izključno varstvo in vzgojo, je sodišče zavrnilo tudi pritožničino zahtevo za izločitev sodnice P kot nepristranske sodnice. Izločitev je zahtevala večkrat, prvič že oktobra 2019, zaradi pristranskega odločanja, poznanstva z Y in nepravilne dodelitve zadeve sodnici. Predsednik sodišča je njeno prošnjo zavrnil z navedbami, da ni nujno, da se zadeve v odločanje dodelijo sodniku izključno po abecednem vrstnem redu, kot je sama zatrjevala, da zahteva sodni red.
Trije izvedenci so na podlagi razgovorov s pritožnico in Y ugotovili, da je pritožnica pred ločitvijo opravljala vlogo dobre skrbnice, vendar se je po ločitvi njeno obnašanje do Y začelo izražati tudi v njenem starševstvu, kar je pri otrocih ustvarilo občutek, da morajo izbirati med staršema. Izvedenci so ocenili, da pritožnica ni primerna za izključno skrbništvo, ter predlagali nadzorovane stike, ki so se postopoma podaljšali, še posebej čez poletne počitnice.
Avgusta 2022 je pritožnica ponovno zahtevala izključno starševstvo in vzgojo ter zahtevala predajo zadeve drugemu sodišču. Izvedenci so izrazili, da pritožnica še vedno ni primerna za skrb, zato je sodišče pritožbo zavrnilo.
Stiki so do avgusta 2022 potekali redno, čeprav je Y zahteval njihovo prekinitev. Na obravnavi so izvedenci predložili mnenje, da je podaljšanje stikov čez poletne počitnice škodovalo otrokom, saj jih je pritožnica znova poskušala odtujiti Y. Zaradi pomanjkanja samorefleksije in pritožničine egoistične motnje so predlagali ponovno prekinitev stikov.
Novembra 2022 je sodišče izdalo sodbo, s katero je Y odredilo izključno skrb, pritožnici pa odvzelo pravico do stikov. Odločitev je utemeljilo na pritožničini nepripravljenosti spremeniti odnos, njenemu izpostavljanju medijem, kar je škodovalo otrokom, in zavračanju postavitve zagovornika otrok v postopku. Sodišče pri tem otrok ni zaslišalo, se je pa z njimi pogovoril klinični psiholog. Temu so izrazili željo, da bi ostali z mamo. Kljub temu je sodišče presodilo, da so bili izpostavljeni hudemu psihološkemu pritisku in je v njihovi koristi, da živijo z očetom.
Po koncu postopka so otroci večkrat zbežali k mami. CSD je začel sumiti, da so otroci zanemarjeni, oče pa naj bi zlorabljal alkohol, zato so začeli preiskovati situacijo. Ob zadnjem pobegu najstarejšega otroka je ta ostal pri pritožnici, sama pa je vložila zahtevo za izključno skrb otrok. To je sodnica P zavrnila in zahtevala prisilni odvzem otrok, njihove pobege pa je pripisala manipulaciji pritožnice. CSD je med tem sodišču priporočil, da se pritožnici podeli izključna skrb.
Zoper sodbo novembra 2022 je pritožnica vložila pritožbo na višje sodišče v zvezi s skrbništvom, s stiki in nepristranskostjo sodnice. Višje sodišče je zadevo v zvezi s stiki in skrbjo vrnilo v ponovno obravnavo ter zaradi bližnjega izteka mandata sodnice P zahtevalo, da zadevo prevzame drug sodnik.
Po vrnitvi v ponovno odločanje je sodnica P izključno skrb dodelila pritožnici, saj se je ugotovilo, da oče ni sposoben ustrezno skrbeti za otroke. Zoper odločitev se je pritožil Y, višje sodišče pa je sodbo razveljavilo, saj je v zadevi kljub predhodni sodbi višjega sodišča sodelovala sodnica P.
V ponovnem odločanju je sodnik J izdal začasno odredbo, s katero je dodelil skupno varstvo in vzgojo. Po najnovejših informacijah, s katerimi je razpolagalo ESČP, domače sodišče še ni odločilo o dolgoročni ureditvi varstva in vzgoje ter stikov.
Pritožnica je med drugim vložila tudi ustavno pritožbo, v kateri je izpodbijala začasno odredbo, ki je skrb dodelila Y. Navajala je kršitev pravice do družinskega življenja po 8. členu EKČP, opozorila na pristranskost sodnice ter njeno nepravilno imenovanje in protiustavnost Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v delu, ki se nanaša na prisilni odvzem otrok. Pritožbo je ustavno sodišče v delu zavrglo in v delu zavrnilo.
Pred ESČP je pritožnica zatrjevala kršitev 6. člena EKČP, saj dodelitev zadeve sodnici P ni bila skladna z načelom naključnega dodeljevanja zadev. Vse primere sodnika H, predhodnika sodnice P, so namreč prenesli v obravnavo sodnici P, kar je omogočilo predvidljivost pri dodeljevanju zadev. Prav tako je poudarila pristransko ravnanje med postopkom, ker naj bi sodnica privilegirala Y. Vlada je pojasnila, da je bil tak način dodeljevanja namenjen hitremu reševanju primerov, pri čemer ni bilo vnaprej znano, kdo bo prevzel zadeve. Odlok o prerazporeditvi je poleg tega zajemal širšo skupino primerov, slabe razmere in preobremenjenost v družinskopravnem oddelku pa so zahtevale takšen pristop.
V skladu s 6. členom EKČP mora biti dodeljevanje zadev predpisano z zakonom. Sodišče je ugotovilo, da nacionalni sodni red predvideva, da dodeljevanje zadev na podlagi abecednega vrstnega reda ni izključno pravilo, saj predvideva tudi, da so sodnikom zadeve dodeljene enakomerno. Predsednik sodišča je s takšnim dodeljevanjem zadev zaobšel navedena pravila, saj načelo enakomerne porazdelite zadev ne more predstavljati samostojnega razloga. Tako je de facto ravnal proti objektivnim merilom za določanje sodnika, čeprav ni eksplicitno navedel imena prihodnje sodeče sodnice. Takšna dodelitev je bila v očitni kršitvi nacionalnega pravnega reda in v očitni kršitvi pritožničine pravice zakonitega sodnika, zato je ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP.
Pritožnica je zatrjevala tudi kršitev 8. člena EKČP tako v svojem imenu kot v imenu svojih otrok. Vlada je v tem delu zanikala dopustnost pritožbe, saj je za otroke v času postopka skrbel Y. ESČP je kljub temu poudarilo, da mati ni bila nikoli razrešena starševske skrbi, še več, po najnovejših podatkih sta bila določena skupno varstvo in vzgoja. Odločilo je, da ima pritožnica zato pravico vložiti pritožbo v njihovem imenu.
Kršitev so zatrjevali v treh delih: zaradi neupoštevanja volje otrok, obravnavanje otrok kot objektov postopka in kršitev zaradi odvzema skrbi in vzgoje ter prekinitve stikov.
Pritožniki so trdili, da nacionalna sodišča niso ustrezno preučila okoliščin, zaslišala otrok ali izvedla blažjih ukrepov. Prav tako so izpodbijali izvedenska mnenja, ki niso temeljila na neposrednem stiku z otroki, ter opozorili na neupoštevanje kasnejših mnenj otrok. Vlada je trdila, da so ukrepi preprečili odtujitev otrok očetu in da so alternative, kot so globe, bile neučinkovite. Dodala je, da so sodišča, čeprav niso izvedla zaslišanja otrok, njihove želje upoštevala, saj so bili intervjuji opravljeni s kliničnim psihologom.
Pritožniki niso izpodbijali, da je bilo ravnanje predpisano z zakonom in da je sledilo legitimnemu cilju, izpodbijali pa so sorazmernost takih ukrepov.
Pri pravicah otrok je ključno, da nacionalna sodišča celovito ocenijo vse okoliščine v njihovo korist, saj neupoštevanje tega pomeni kršitev 8. člena EKČP. Interesi, vključno z njihovim zdravjem, razvojem in ohranjanjem vezi s starši, so prednostni, prekinitev teh vezi pa je upravičena le v izjemnih primerih. Na splošno mora biti postopek pošten, otroci, ki so sposobni izraziti mnenje, pa morajo biti vanj ustrezno vključeni.
ESČP je ugotovilo, da kljub temu, da je pritožnica na začetku onemogočala stike, skušala odtujiti otroke Y in ni sodelovala z izvedenci, prisilen odvzem otrok ni bil sorazmeren. Da bi onemogočila odtujitev otrok Y, bi lahko sodišča posegla po manj intenzivnih ukrepih, ki predhodno niso bili preskušeni, niti ni bilo obrazloženo, zakaj ti niso bili primerni. Ugotovilo je, da prva pritožnica ni prejela jasnih navodil za predajo otrok v postopku prisilnega odvzema in ni dokazov, da bi odvzem aktivno preprečevala. Pravo tako njeno nesodelovanje z izvedenci ne upravičuje ukrepov, ki so posegali v pravice otrok. Ukrepi morajo vedno upoštevati največjo korist otrok, zlasti pri posegih v njihovo celovitost, zato je ESČP presodilo, da je bil kršen 8. člen EKČP.
Sodišče je prav tako ugotovilo, da je bila prekinitev stikov pretirana, da nacionalna sodišča niso preučila blažjih ukrepov, posledice prekinitve stikov za otroke ali navezanosti na pritožnico. Izvedensko mnenje, ki je podprlo odločitev sodišča, je temeljilo na zastarelih podatkih, brez razgovorov z otroki. Hkrati CSD takšne omejitve nikoli ni predlagal. Po pobegu otrok sodišče prav tako ni ustrezno obravnavalo situacije, temveč je zgolj zavrnilo zahtevo za začasno odredbo. Glede na povedano je sodišče zaključilo, da ukrep ni bil primeren ali sorazmeren. Poudarilo je tudi nepravilnost glede dodelitve primera, saj je višje sodišče zahtevalo zamenjavo sodnice na podlagi poteka njenega mandata, ne pa na podlagi že a priori napačne dodelitve zadeve. Tudi v zvezi s prekinitvijo stikov je bil torej kršen 8. člen EKČP.
Poleg tega je ESČP ugotovilo, da bi nacionalne oblasti na katerikoli točki postopka lahko po uradni dolžnosti postavile zastopnika, ki bi skrbel za interese otrok v postopku. Ker prvostopenjsko sodišče mnenjem in interesom otrok očitno ni namenilo velike teže, je bil tudi v tem smislu kršen 8. člen.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.