c S

Kršitev osebnostnih pravic občine

17.01.2025

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Maria Somogy v. Hungary ugotovilo kršitev pravice do svobode izražanja, pri tem pa poudarilo, da zaščita ugleda javnih organov ne sme nesorazmerno omejevati svobode izražanja, še posebej pri vprašanjih javnega interesa.

Pritožnica je na Facebooku delila objavo, ki je prebivalce mesta Tata pozivala k protestu. Objava je navajala, da naj bi občina brez javnega razpisa prodala pomembno zgodovinsko stavbo poslovnežu pod tržno ceno, ta pa je nato stavbo občinskim organom oddajal po visokih najemninah, s takšnim ravnanjem pa so »okradli« prebivalce mesta. Ob delitvi objave je pritožnica dodala komentar, v katerem je izrazila, da jo zanima tudi, koliko je občina plačala za nove prostore matičnega urada, ki je lokacijo moral spremeniti, ker je župana motilo število ljudi, ki so ga obiskovali.

Občina je proti pritožnici vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev nepremoženjske škode v vrednosti 1400 evrov zaradi kršitve njenega ugleda. Vložila je tudi kazensko ovadbo, vendar je tožilstvo pregon opustilo.

Nacionalno sodišče je pritožnici odredilo, da na svojem profilu objavi opravičilo občini in navede, da je njena trditev, da so uslužbenci občine prodali nepremičnino družbi L. z vedenjem, da jo bodo občinski organi pozneje najeli, neresnična. Naložilo ji je še plačilo 280 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poudarilo je, da četudi državne institucije nimajo temeljnih osebnostnih pravic, so predstavniki institucij še vedno upravičeni do varstva svojih temeljnih osebnostnih pravic. Ugotovilo je, da se pritožnica res ni zavedala, da so te informacije neresnične, pri tem pa poudarilo, da je glede na resnost izjav in njihov vpliv na javno zaupanje še vedno civilno odgovorna. 

Pritožnica je vložila pritožbo, ta pa je bila zavrnjena. Drugostopenjsko sodišče je poudarilo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so predstavniki upravičeni do zaščite svojega ugleda, ne glede na to pa je znižalo nepremoženjsko škodo in ji naložilo plačilo sodnih stroškov.

Tudi ustavno sodišče je njeno pritožbo zavrglo s pojasnilom, da pritožba ni zadevala skladnosti z ustavo, ampak pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Pred ESČP je pritožnica zatrjevala kršitev 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navajala je, da občina ne more imeti pravice do zasebnega življenja, zato pa nima pravice do varstva ugleda v skladu z 8. členom EKČP. Prav tako je zatrjevala, da glede na obstoječo sodno prakso ugled občine ni tako resno oškodovan, da bi ta poseg pomenil kršitev osebnostnih pravic.

Poudarila je tudi, da je želela začeti javno debato. Pri tem je zgolj delila objavo, zato ne bi smela biti izpostavljena istim kriterijem kot profesionalni portali. Objavo je delila na svoji osebni strani, ki ni bila posebej odmevna, s tem pa ni imela nobene finančne koristi. Občina je imela možnost takoj zanikati njene objave, sama pa ni dolžna preverjati, ali je njena izjava o slabem upravljanju finančnih sredstev resnična, sploh ker ni imela velikega vpliva na druge.

Vlada je nasprotno trdila, da so bile pritožničine izjave neresnične in so imele moč negativno vplivati na družbeno mnenje in ugled. Okoliščina, da je bila izjava podana zgolj na socialnih omrežjih, je v nacionalnih postopkih vplivala na težo sankcije, ne pa na odločitev o kršitvi osebnostih pravic. Nacionalna sodišča so upoštevala, da je šlo za manjšo napako in da je bila njena izjava zgolj domnevna. Vlada je še opozorila, da ima občina temeljne pravice in da je ohranjanje njenega ugleda ključno za zaupanje javnosti.

Pritožnica je s svojim dejanjem posegla v pravico do ugleda, zaščiteno z 8. členom EKČP. ESČP je v svoji praksi že ugotovilo, da mora biti poseg dovolj resen, pri čemer lahko zadeva tudi pravne osebe.

ESČP je v svoji praksi izoblikovalo stališče, da zaščita ugleda javnih oblasti resno ovira svobodo medijev. To, da se izvršilnim organom dovoli sprožiti postopek zaradi obrekovanja proti članom medijev, pomeni pretirano in nesorazmerno breme in bi lahko imelo neizogiben zaviralni učinek na medije pri opravljanju njihove vloge posredovalca informacij.

V večini svojih odločitev pa je sodišče upoštevalo sorazmernost takih ukrepov v demokratični družbi. Ugotovilo je, da je treba bistveno razlikovati med pravnimi osebami, ki se ukvarjajo z dejavnostmi na trgu, in izvršilnimi organi. Zaradi svoje vloge v demokratični družbe se interesi organov, ki izvajajo javna pooblastila, bistveno razlikujejo od pravice do ugleda drugih pravnih in fizičnih oseb.

Tako je ESČP vzpostavilo v svoji praksi splošno pravilo, da pravne osebe kot nosilci javnih pooblastil ne morejo vložiti tožbe zaradi obrekovanja, posamezni člani organa oblasti, če so lahko prepoznavni iz objave ali kritike, pa še vedno lahko vložijo individualne pritožbe.

Sporna prodaja ni zadevala zasebnega premoženja ali neposrednih gospodarskih dejavnosti, temveč upravljanje občinskega premoženja in porabo javnih sredstev. Ne glede na argumentacijo domačih sodišč ESČP ni prepričano, da je imela občina interes, da zaščiti svoj poslovni uspeh in sposobnost preživetja, bodisi zaradi koristi delničarjev in zaposlenih bodisi zaradi širše gospodarske koristi, niti ni mogoče reči, da so bili posamezniki očitno prepoznavni in bi zato lahko vložili individualno tožbo.

ESČP je zaključilo, da postopki zoper pritožnico niso imeli legitimnega cilja, kot je zahtevano v 10. členu EKČP, zato je prišlo do kršitve pritožničine pravice do svobode izražanja.

Pripravila: Jona Šmalc Novak


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.