Sodbe nacionalnih sodišč predstavljajo pomožni vir mednarodnega prava.1 Hkrati služijo kot dokaz prakse držav, ki poleg pravne zavesti (opinio juris) sestavlja enega od dveh elementov mednarodnega običajnega prava. Odločitve nacionalnih sodišč so posledično že dolgo prisotne v mednarodnem pravu. V svojih obrazložitvah jih pogosto uporabi Meddržavno sodišče,2 medtem ko je bilo obratno do nedavnega dokaj redko. Zlasti v preteklosti je bilo mednarodno pravo pred nacionalnimi sodišči z uporabo izjemno restriktivne razlage velikokrat izrabljeno za opravičevanje ravnanj vsakokratne oblasti. Sodobni izzivi, s katerimi se soočajo domača sodišča in pravo nasploh, pa so v zadnjih letih vodili do povečane uporabe mednarodnega prava v nacionalni sodni praksi, med katerimi so bili zagotovo najbolj odmevni primeri podnebnih in okoljskih tožb. Nadaljnje besedilo kratko naslavlja nekatere vidike tega premika, razloge zanj, morebitne pasti ter odzive domačih sodišč.
Tradicionalno se mednarodno pravo pred nacionalnimi sodišči znajde v primerih, ki na različne načine (ne)posredno vključujejo neko drugo državo. Kot morda najbolj značilen primer izpostavljam obveznost upoštevanja imunitete držav ter njenih diplomatskih in konzularnih agentov pred nacionalnimi sodišči. Na podlagi obveznosti po mednarodnem pravu v svojih sodnih postopkih (oziroma že pred njihovo uvedbo) je namreč treba upoštevati imunitete držav ter njenih diplomatskih in konzularnih agentov. V tovrstnih primerih gre za procesne ovire, ki največkrat preprečujejo uvedbo sodnega postopka. Prav tako preprečujejo izvršitev morebitne sodbe v primerih, ko bi se država sodni imuniteti v sodnem postopku odrekla. Imunitete držav izvirajo iz njihove suverene enakosti, posledično pa je njihovo spoštovanje obveznost, ki jo države morajo spoštovati tako na podlagi Ustanovne liste OZN kot tudi mednarodnega običajnega prava. Kakršnokoli vmešavanje ali poseg brez izrecnega soglasja pred nacionalnimi sodišči posledično predstavlja kršitev enega izmed temeljnih načel mednarodnega prava.
S splošnim pravnim razvojem pa mednarodno pravo ne ureja več zgolj meddržavnih odnosov. Sodobne mednarodnopravne norme so tudi "notranje usmerjene". To pomeni, da ne gre več za urejanje odnosov in določanje obveznosti med državami, torej za "navzven usmerjene norme", temveč za obveznosti, ki državam nalagajo sprejetje določenih ukrepov ali ravnanj v okviru svoje lastne notranje pristojnosti.3 Tovrstne norme se pogosto pojavljajo na področjih človekovih pravic, okoljskega prava, prava podnebnih sprememb in mednarodnega kazenskega prava. Kljub temu da gre za obveznosti po mednarodnem pravu, pa te z ratifikacijo mednarodne pogodbe, iz katere izhajajo, postanejo neposredno uporabljive v domačem pravu.4 Ne glede na njihovo neposredno uporabljivost so navadno prenesene tudi v različne pravne akte notranjega pravnega reda, zato pred domačimi sodišči ponavadi niso uporabljene.
Vendar v sistemu delitve oblasti zakonodajna veja pogosto nima zmogljivosti ali politične volje, da bi se ustrezno, primerno in hitro odzvala ter izvedla morebitno implementacijo v notranje pravo. Tako so nacionalna sodišča primorana mednarodne pogodbe uporabiti neposredno. V samem bistvu gre namreč za (sicer mednarodnopravne) obveznosti, ki jih država mora spoštovati ne zgolj v razmerju do drugih držav, temveč tudi do subjektov po svojem pravu.
Zaradi narave "navznoter obrnjenih" norm in iz njih izhajajočih obveznosti na njihovi podlagi ne prihaja do sporov med državami. Odprto vprašanje ostaja, ali država, ki ni oškodovana, lahko vloži tožbo pred Meddržavnim sodiščem v zvezi s tretjo državo. Čeprav je Meddržavno sodišče v preteklosti zavračalo možnost popularne tožbe v mednarodnem pravu,5 je kasneje odločilo, da imajo vse države pravni interes za zaščito erga omnes (partes) obveznosti,6 in to potrdilo s tem, ko je v zadevi Gambija proti Mjanmaru potrdilo svojo pristojnost.7 Ker je šlo v tem primeru za obtožbe o najhujših kršitvah mednarodnega prava (o kršitvah določb Konvencije o genocidu), ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi sodišče temu sledilo v vseh nadaljnjih primerih. Poleg tega bi šlo v takih primerih najverjetneje za izjemno politično motivirane primere. Mednarodni tribunali z Meddržavnim sodiščem na čelu bi v primeru takšne meddržavne tožbe lahko kljub pristojnosti zavrnili odločanje v zadevi, saj ima Meddržavno sodišče ne glede pristojnost za sojenje ob izkazanih tehtnih razlogih možnost, da zavrne odločanje.8
Zaradi odsotnosti domače zakonodaje in zaradi zahteve po spoštovanju mednarodnopravnih obveznosti pa se nanje neposredno sklicujejo tožniki pred nacionalnimi sodišči, ki torej za utemeljitev svojih trditev uporabljajo vse razpoložljivo pravo, vključno z mednarodnim. Nacionalna sodišča so se temu tako primorana prilagoditi, sodniki pa morajo sprejeti tudi svojo mednarodno vlogo. Ob tem načeloma težko na splošno govorimo o sodniškem aktivizmu, v katerem sodniki opustijo svojo dolžnost razsodbe na podlagi razlage in uporabe zakona in ustave ter namesto tega odločijo v skladu z lastnimi pogledi in prepričanji. Nenazadnje večina držav sveta sodiščem nalaga, da domače pravo razlagajo na način, ki je skladen z mednarodnimi obveznostmi države,9 hkrati pa uporabo in interpretacijo mednarodnih pogodb v dobri veri nalaga tudi Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb.10 Tako nacionalna sodišča kljub temu, da njihova primarna naloga ni razlaga norm mednarodnega prava in iz njih izhajajočih obveznosti, postajajo njegovi sistematični razlagalci in izvajalci, s čimer se krepi njihova vloga na tem področju.
V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo domača sodišča po eni strani poskrbeti, da država spoštuje svoje mednarodnopravne obveznosti, po drugi pa, da jih z lastnim ravnanjem ne kršijo. To odpira dve problematiki. Prva je, da pravno sposobne osebe po domačem pravu niso subjekti mednarodnega prava, kar pomeni, da pred mednarodnimi sodišči in tribunali ne morejo nastopiti kot tožniki. Nacionalna sodišča tako postanejo zadnja instanca za razlago in uporabo mednarodnega prava, saj zaradi odsotnosti pravne subjektivitete ni mednarodne instance. S tem hkrati prevzemajo vlogo mehanizmov za zagotavljanje skladnosti spoštovanja mednarodnih pogodb, za kar sicer niso pooblaščena.
To se nanaša na drugo problematiko, in sicer vprašanje posledic morebitne napačne razlage in uporabe mednarodnega prava domačih sodišč, tudi najvišjih. V tem primeru gre v najširšem smislu za kršitev mednarodnopravne obveznosti, za kar je država posledično odgovorna.11 Ker pa oškodovanec, kot že navedeno, nima pravne subjektivitete, je njeno uveljavljanje z izjemo domačih sodišč omejeno. Prav tako v tem primeru ne moremo govoriti o uveljavljanju mednarodne odgovornosti, saj gre za postopek pred nacionalnim sodiščem. Kot prav tako že omenjeno, pa je močno omejeno oziroma praktično nemogoče tudi morebitno posredovanje druge države v primeru zaščite integralnih obveznosti.12 V zvezi s temi obveznostmi lahko zaščito in odgovornost za kršitev spora začne država, ki ni neposredno oškodovana zaradi kršitve.
Nekatere mednarodne pogodbe sicer predvidevajo mehanizme, ki omogočajo individualne pritožbe. Nam najverjetneje najbolj poznan primer tovrstnega mehanizma je Evropsko sodišče za človekove pravice, ustanovljeno na podlagi 19. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki omogoča individualno pritožbo po izčrpanju notranjih pravnih sredstev. Vendar gre za veliko izjemo. Ne gre namreč pričakovati, da bo vsaka mednarodna pogodba v primeru kršitev ustanovila tudi mehanizem za reševanje sporov med državo pogodbenico in njenimi pravnimi subjekti.
Medtem ko so pravno zavezujoči viri mednarodnega prava neposredno uporabljivi, pa domača sodišča vse pogosteje posegajo tudi po uporabi mehkega prava, preko katerega lahko napolnijo pravni pojem ali standard po domačem pravu. Ti dokumenti lahko med drugim pripomorejo k napolnitvi pojma skrbnega pregleda, splošnega standarda vedenja in ravnanja subjektov po domačem civilnem pravu. Domača sodišča to najpogosteje uporabijo na že zgoraj omenjenih področjih človekovih pravic ter podnebnega in okoljskega prava. Pri tem največkrat uporabijo splošne komentarje neodvisnih nadzornih teles ali svetovalnih odborov, kot sta na primer Splošna komentarja Odbora za človekove pravice v zvezi z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice v zvezi z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, pogosta pa je tudi uporaba smernic vedenja in ravnanja, ki jih izdajajo mednarodne organizacije tako na regionalni kot na globalni ravni. Lahko pa uporabijo tudi mednarodno pogodbeno pravo....
Nadaljevanje članka za naročnike >> Ana Maja Kralj: Krepitev pomena nacionalnih sodišč za razvoj mednarodnega prava
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 1-2, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
